Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

VE (39.899-39.923)


  1.      uporábnik  -a m (ȃ) kdor kaj uporablja glede na namenskost: obvestiti uporabnike cest o snežnih razmerah; uporabniki in lastniki kmetijskih zemljišč / približati slovar uporabnikom; uporabniki in oblikovalci strojev / uporabniki jezika / uporabniki plina, vode porabniki; uporabniki posojil jemalci ♦ jur. uporabnik stanovanja nosilec stanovanjske pravice in člani gospodinjstva, ki z njim stanujejo ♪
  2.      uporábnikov  -a -o (ȃ) pridevnik od uporabnik: uporabnikove pravice ♪
  3.      uporábniški  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na uporabnike: uporabniške zahteve glede kakovosti izdelkov ♦ elektr. uporabniški program ♪
  4.      uporábnost  -i ž (á) lastnost, značilnost uporabnega: pomen kakovosti in uporabnosti izdelkov za uveljavitev na tržišču; praktična uporabnost znanja; velika, vsestranska uporabnost usnja; uporabnost elektronike v medicini / uporabnost manjših kosov lesa / uporabnost stavbe po potresu; rok uporabnosti živila ♪
  5.      uporábnosten  -tna -o prid. (á) nanašajoč se na uporabnost, uporabo: lepotni in uporabnostni elementi izdelka / uporabnostne raziskave / razdeliti surovine v uporabnostne skupine ♦ lov. uporabnostni pes pes, ki je šolan glede na uporabo in ima izpit ustrezne stopnje; vsestranska uporabnostna tekma tekma glede na uporabnost, izurjenost psov za lov ♪
  6.      upóren  -rna -o prid., upórnejši (ọ́ ọ̄) 1. ki se (rad) upira: pokoriti uporne meščane / uporen otrok / uporen konj; uporna čreda / uporen značaj // ki izraža, kaže upornost: uporne misli, pesmi / uporen pogled / uporen izraz obraza 2. ekspr. ki se težko oblikuje: uporni lasje; uporna snov 3. publ. nepopustljiv, vztrajen: uporna vera v lepoto; uporno zanikanje resničnosti ♪
  7.      upórnež  -a m (ọ̑) ekspr. uporen človek, zlasti otrok: ugnati uporneža; mali uporneži ♪
  8.      upórniški  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na upornike ali uporništvo: uporniška vojska; uporniško gibanje / uporniška pesem; uporniške zahteve / uporniški mladostniki ♪
  9.      upórnost  -i ž (ọ́) 1. lastnost, značilnost upornega človeka: krepiti, knjiž. brzdati, ekspr. zlomiti upornost koga; otrokova upornost / knjiž. pojavi upornosti na Tolminskem kmečkih uporov 2. publ. nepopustljivost, vztrajnost: upornost in doslednost pri delu 3. elektr., navadno v zvezi električna upornost lastnost snovi, da se upira prevajanju električnega toka: izmeriti električno upornost bakra; enota električne upornosti / upornost mikrofona, tuljave / induktivna ki je odvisna od induktivnosti in frekvence izmeničnega toka, kapacitivna upornost ki je odvisna od kapacitivnosti in frekvence izmeničnega toka; ohmska upornost zaradi katere električna priprava, naprava oddaja toploto ♪
  10.      upostavítev  -tve ž (ȋ) knjiž. vzpostavitev: upostavitev miru, reda / upostavitev diplomatskih odnosov / upostavitev domače vojske ustanovitev ♪
  11.      upostáviti  -im dov. (á ȃ) knjiž. vzpostaviti: upostaviti disciplino; upostaviti v deželi red in mir / upostaviti diplomatske odnose med državama / upostaviti vohunsko organizacijo ustanoviti upostáviti se nar. gorenjsko samozavestno se postaviti: upostavil se je in dejal: Ne grem upostávljen -a -o: hitro upostavljena zveza ♪
  12.      upostávljanje  -a s (á) knjiž. vzpostavljanje: upostavljanje prijateljstva med narodi / upostavljanje telefonske zveze ♪
  13.      upoštévanje  -a s (ẹ́) glagolnik od upoštevati: upoštevanje javnega mnenja; upoštevanje razmer na podeželju / upoštevanje zakonov / premajhno upoštevanje pesnikov v berilih / upoštevanje slovenščine pri pouku tujih jezikov; izobraževati otroke za poklic z upoštevanjem prakse ● ob upoštevanju, pri upoštevanju vseh podatkov bi bili zaključki drugačni če bi upoštevali vse podatke; publ. izid je sprejemljiv ob upoštevanju mladosti tekmovalcev glede na mladost; publ. upoštevanja vreden nasprotnik pomemben, nevaren; publ. upoštevanja vredna investicija velika, pomembna ♪
  14.      upoštévati  -am nedov. in dov. (ẹ́) 1. delati, da kaj vpliva na ravnanje, odločitev, zaključke: sodnik je upošteval izpovedi prič; upoštevati okoliščine nesreče; pri načrtovanju upoštevati potrebe prebivalstva / družbeni plan upošteva gospodarska gibanja v preteklem letu / premalo je upošteval sostanovalce se jim je prilagajal // ravnati v skladu s čim: upoštevati predpis, zakon; voznik ni upošteval prometnega znaka / upoštevati nasvet, predlog / upošteval je njegovo pobudo; upoštevati reklamacijo; strogo upoštevati rok se ga držati; vse njegove želje so upoštevali izpolnili // imeti kaj za dejstvo: sporazum mora upoštevati dejansko stanje; upoštevati obstoječe politične tvorbe 2. delati, da je kaj kje vključeno, udeleženo, obravnavano: v knjigi je upošteval le pomembnejše avtorje; pri proučevanju dežele so upoštevali zlasti gospodarske in politične razmere / pri delitvi pomoči ga niso upoštevali; slovenščine v javnosti niso upoštevali uporabljali 3. prisojati komu pomembnost: zaradi slabotnosti ga tovariši niso upoštevali; na poveljstvu ga zelo upoštevajo / delo gospodinje družba premalo upošteva; šolska izobrazba se ne upošteva dovolj ● pomen tega dela se pokaže, če upoštevamo podobna dela v primerjavi s podobnimi deli; če se upošteva njegova mladost, so dosežki izredni glede na njegovo mladost upošteváje: upoštevaje okoliščine, so mu zmanjšali kazen upoštevajóč -a -e: oblikovati mesto, upoštevajoč prirastek prebivalstva; upoštevajoč razmere, bi to trajalo več let upoštévan -a -o: manj pomembni izdelki v seznamu niso upoštevani; razlike med bogatimi in revnimi so premalo upoštevane ∙ bil je v tistem času precej upoštevan pisatelj cenjen, priljubljen; bučno olje je v teh krajih zelo upoštevano se veliko uporablja ♪
  15.      upoštévnost  -i ž (ẹ́) knjiž. značilnost upoštevnega: upoštevnost dogovora / upoštevnost njegovega gledališkega prizadevanja pomembnost ♪
  16.      upotrébiti  -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) zastar. uporabiti: upotrebiti ugotovitve raziskav / upotrebiti tujo besedo ♪
  17.      uprásniti  -em dov. (á ȃ) 1. s potegom po čem prižgati: zaradi vlage ni mogel uprasniti vžigalice / uprasniti vžigalnik / uprasniti luč prižgati z vžigalico 2. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo iti, oditi: uprasnil jo je iz hiše; uprasniti jo za živino ♪
  18.      upráti  upêrem dov., uprál (á é) s pranjem, pri pranju poškodovati: uprati zavese; blago se je upralo in skrčilo ♪
  19.      upráva  -e ž (ȃ) 1. dejavnost, ki se ukvarja z urejanjem, usmerjanjem življenja v kaki družbeni skupnosti: modernizirati upravo; urediti upravo, sodstvo in zakonodajo; zaposliti se v upravi; vodilna mesta v upravi / civilna, vojaška uprava // organi, ki opravljajo to dejavnost: organizirati upravo; državna, občinska, zvezna uprava; struktura deželne uprave / strokovno neustrezna uprava upravni delavci // s prilastkom osnovna enota za opravljanje dejavnosti na kakem področju splošnega pomena: carinska, davčna uprava; geodetska uprava; pravosodna uprava 2. organi v kaki delovni skupnosti, ki odločajo o življenju, opravljanju temeljnih nalog v tej skupnosti: poslati dopis upravi podjetja; fakultetna, gledališka, rudniška, tovarniška uprava; pritožiti se na upravo pristanišča; prostori uprave / taboriščna uprava / biti v službi na upravi / delavci so se zbrali pred upravo upravno stavbo, upravnimi prostori 3. upravljanje: prevzeti upravo nad določenim ozemljem; priti pod državno upravo / zaupati komisiji upravo gledališča / slaba uprava stavb ● pog., šalj. lahko se pritožiš na sončno upravo nikamor se ne moreš pritožiti; pog., šalj. zaposlen je pri sončni upravi nikjer; sploh ni zaposlen ◊ jur. javna uprava odločanje o javnih zadevah; sistem organov, ki odločajo o javnih zadevah; notranja uprava dejavnost organov za notranje zadeve; obča uprava dejavnost, ki na splošno skrbi za redno delovanje zlasti državne uprave; prisilna uprava do 1977 začasna uprava v gospodarski organizaciji, ki bi lahko prišla zaradi velikih nepravilnosti v stečaj; skupna uprava politična in gospodarska oblast dveh ali več držav na istem ozemlju; kondominij; vojaška uprava začasna izvršna oblast vojske na zasedenem ozemlju; uprava državne varnosti do 1967 organizacijska enota zveznega in republiškega organa za notranje zadeve, ki skrbi za varovanje ustavne ureditve; uprava za notranje zadeve posebni in območni upravni organi v sestavu republiškega sekretariata za notranje zadeve; zgod. mandatna uprava med obema vojnama upravljanje tujega ozemlja, za katero določeno državo pooblasti mednarodna organizacija ♪
  20.      upravíčenec  -nca m (ȋ) kdor ima pravico do česa: poravnati zahtevek upravičencem; volilni upravičenec; upravičenec do pokojnine, zavarovalnine; biti na seznamu upravičencev ♦ jur. čekovni upravičenec kdor ima pravico unovčiti ček; služnostni upravičenec ♪
  21.      upravičeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. imeti, navajati zadostne razloge za kaj: upravičevati svojo odločitev // biti zadosten razlog za kaj: dozdajšnji uspehi upravičujejo upe, da bo načrt dosežen; nič ne upravičuje njegovega strahu 2. publ. dajati pravico do česa: vaše življenje vas kljub vsemu ne upravičuje do maščevanja ♪
  22.      upravíčiti  -im dov. (í ȋ) 1. imeti, navesti zadostne razloge za kaj: upravičiti ustanovitev podjetja; upravičiti zahteve 2. z ravnanjem, dosežki dokazati pravico do česa: upravičil je svoj položaj / kinoteka je upravičila svoj obstoj / upravičil je zaupanje delovnih ljudi upravíčen -a -o 1. deležnik od upravičiti: s temi dejstvi je stvar upravičena 2. za katerega obstajajo zadostni razlogi: upravičen odpor proti potujčevanju; upravičeni pomisleki; upravičen sum; upravičena domneva 3. ki ima pravico do česa: upravičen dedič; biti upravičen do otroškega dodatka; prisl.: upravičeno pohvaliti, zavrniti kaj; upravičeno se pritoževati ♪
  23.      upravítelj  -a m (ȋ) kdor kaj upravlja: postati upravitelj; imenovati upravitelja; upravitelj zgradbe / upravitelj sklada / šolski upravitelj šolski ravnatelj; upravitelj pošte upravnik pošte; upravitelj v Judeji pri starih Rimljanih cesarjev namestnik v provinci ♦ jur. stečajni upravitelj kdor med stečajnim postopkom vodi posle dolžnika in ga zastopa; navt. upravitelj stroja pomorski strojnik, ki upravlja ladijske stroje; rel. župnijski upravitelj duhovnik, ki začasno upravlja župnijo; zgod. deželni upravitelj do srede 18. stoletja zastopnik deželnega glavarja v času njegove odsotnosti in predsednik deželnega sodišča; dvorni upravitelj v nekaterih državah vodja dvornega urada; dvorni maršal ♪
  24.      upravljáč  -a m (á) upravljavec: upravljač gradbenega stroja ♪
  25.      upravljálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na upravljanje: vpliv kongresa na upravljalno prakso delavskih svetov / upravljalna naprava ◊ elektr. upravljalna enota enota za krmiljenje in usmerjanje delovanja računalnika pri procesiranju, pomnjenju in prenašanju podatkov ♪

   39.774 39.799 39.824 39.849 39.874 39.899 39.924 39.949 39.974 39.999  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA