Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

VE (39.574-39.598)


  1.      uglaševálo  -a s (á) elektr. visokofrekvenčni del sprejemnika za uglaševanje, nastavljanje sprejemnika na frekvenco oddajnika; tuner ♪
  2.      uglaševáti  -újem nedov. (á ȗ) 1. naravnavati glasbilo na določeno tonsko višino: uglaševati violino; uglaševati po posluhu, s pripravo 2. ekspr. delati, da je kaj skladno, ubrano: uglaševati barve // delati, da je kaj skladno, enotno: uglaševati želje posameznikov s skupnimi 3. teh. nastavljati, naravnavati: uglaševati televizijski sprejemnik ◊ elektr. nastavljati nihajne kroge sprejemnika na frekvenco oddajnika ♪
  3.      uglèd  -éda m (ȅ ẹ́) zelo dobro mnenje, ki ga ima več ljudi o kom zaradi njegovih lastnosti, dejanj: njegov ugled se je povečal; imeti, izgubiti, ekspr. zapraviti svoj ugled; ekspr. izpodkopavati komu ugled; majhen, velik ugled; mednaroden, svetoven ugled / ugled države, podjetja ♪
  4.      uglédati  -am dov., ugléj in uglèj ugléjte, stil. uglédi uglédite (ẹ́ ẹ̑) zagledati: ugledati človeka, žival; ugledati hišo ob cesti; nenadoma, takoj, že oddaleč jo je ugledal; če sta se ugledala, sta se ognila drug drugemu ● star. knjiga je ugledala beli dan je izšla; star. tu je ugledal luč sveta tu se je rodil ugledávši zastar.: ugledavši gosta, mu je tekel naproti uglédan -a -o: nenadoma ugledano vozilo je izginilo ∙ pog. parcelo za hišo imam že ugledano poznam parcelo, ki jo bom verjetno kupil za hišo ♪
  5.      ugléden  -dna -o prid., uglédnejši (ẹ́ ẹ̄) 1. ki ima ugled: ugleden človek; ugledni gostje / ugledna družina / ugleden poklic; ugledna služba // ekspr. izbran, boljši: ugledna črna obleka; želi uglednejšo sobo 2. ekspr. velik, precejšen: ponujajo jim ugledne vsote ♪
  6.      uglédnež  -a m (ẹ̑) ekspr. ugleden človek: slovesna večerja za ugledneže; mestni ugledneži ♪
  7.      uglédnik  -a m (ẹ̑) ekspr. ugleden človek: prirediti sprejem za uglednike; občinski ugledniki ♪
  8.      uglédnost  -i ž (ẹ́) lastnost, značilnost uglednega: uglednost njegove družine / uglednost trgovine ♪
  9.      uglobíti  -ím dov., uglóbil (ȋ í) 1. redko narediti, da ima kaj nižji nivo: tovornjaki so uglobili cestišče 2. knjiž. poglobiti: reka je uglobila svojo strugo; gube ob ustih so se ji še uglobile / uglobiti medsebojne vezi uglobljèn -êna -o: uglobljen kolovoz; vhod je uglobljen ♪
  10.      ugnáti  užênem dov., stil. uženó (á é) ekspr. 1. doseči, da kdo preneha povzročati hrup, nemir, navadno s fizično premočjo: otrok ni mogla ugnati; ugnati razgrajača / ugnati konja; riba se je še vedno premetavala, ni se hotela ugnati // doseči, da kdo preneha delati kaj nezaželenega: žena ga bo že ugnala; ugnati vaške opravljivke / sovražnika so ugnali z zvijačo premagali // vzeti komu moč, voljo za nadaljevanje njegovega dela, prizadevanja: ni se dal, pustil ugnati, iskal je naprej; tudi tega sodnika je ugnal / lakota, suša jih ni ugnala; težje delo ga hitro užene utrudi 2. narediti, da se zmanjša stopnja, silovitost pojavljanja tega, kar izraža določilo: ugnati kašelj, mrzlico; nespečnost je ugnal z večerno telovadbo; nič ni moglo ugnati njegove radovednosti; jok se je kmalu ugnal ● ekspr. končno je nalogo ugnal rešil; ekspr. ugnal ga je v kozji rog premagal, bil boljši kot on ugnán -a -o: sovražnik je ugnan; ugnana porednica ♪
  11.      ugnézditi se  -im se dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. narediti gnezdo: lastovke so se ugnezdile pod napuščem 2. ekspr. naseliti se, navadno proti volji koga: brez našega dovoljenja se je ugnezdila pri nas; v šoli so se ugnezdili tuji vojaki / na podstrešju so se ugnezdile miši / na mladikah se je ugnezdila plesen / v jezik se je ugnezdila marsikatera tuja beseda; pren. v hiši se je ugnezdila žalost 3. ekspr. namestiti se: otroka sta se ugnezdila na zadnjem sedežu; udobno se ugnezditi ugnézden -a -o: v ljudeh je še preveč ugnezdena stara miselnost ♪
  12.      ugóden  -dna -o prid., ugódnejši (ọ́ ọ̄) 1. ki vzbuja komu ugodje: ob tem je imela ugoden občutek / nanj je naredil ugoden vtis / ugodne in neugodne strani potovanja z avtomobilom // ki je v skladu s hotenjem, željami koga: ugodna novica / ugodna kritika, ocena; ugodna rešitev prošnje 2. ki zaradi skladnosti svojih lastnosti, značilnosti s hotenjem, željami koga omogoča uspešno uresničitev določenega dejanja: čakati na ugoden trenutek; pihal je ugoden veter; letalske zveze med mestoma so ugodne / ugodna priložnost za nakup; za košnjo ugodno vreme; pren. gibanje je pri nas našlo ugodna tla 3. ki je v skladu z željami, koristmi koga: ugodna kupčija; čakal je na ugodnejšo ponudbo; cena je ugodna / ugodni roki za odplačilo ● zastar. trudila sta se, da bi bila ljudem ugodna da bi jim ugajala, jim bila všeč; zastar. ni našel ugodne družbe primerne, ustrezne ◊ šah. za belega je položaj ugoden ugódno prisl.: ugodno vplivati na kaj; ugodno rešena prošnja / v oglasih dobro ohranjen otroški voziček ugodno prodam / v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku ni mu bilo ugodno, ko je vstopila ♪
  13.      ugodítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od ugoditi1: ugoditev temu človeku je nemogoča / ugoditev prošnji, zahtevi ♪
  14.      ugodíti 1 -ím dov., ugódil (ȋ í) z dajalnikom narediti, povzročiti, da je kdo zadovoljen: njej ni mogoče ugoditi; težko mu je ugoditi / vse, v vsem mu ugodi / ugoditi pritožbi, prošnji ugodno jo rešiti; ugoditi otrokovi radovednosti jo potešiti; ugodil je vsaki njeni zahtevi, želji izpolnil je vsako njeno zahtevo, željo ugodèn -êna -o: ugodena vloga / v povedno-prislovni rabi njegovi prošnji je bilo ugodeno ♪
  15.      ugódje  -a s (ọ̑) stanje, ko so v pravi meri zadovoljene zlasti čutne potrebe koga: čutiti ugodje; veliko ugodje; občutek ugodja / čutno ugodje; duševno, telesno ugodje; estetsko ugodje / mačka prede od ugodja // kar povzroča tako stanje: vsak si ne more privoščiti takega ugodja ♪
  16.      ugódnik  -a m (ọ̑) star., navadno v zvezi božji ugodnik kdor živi tako, da ugaja bogu: knjiga o božjih ugodnikih; svetniki in drugi božji ugodniki // kdor živi tako, je tak, da ugaja komu sploh: gospodarjev ugodnik ♪
  17.      ugódnost  -i ž (ọ́) 1. lastnost, značilnost ugodnega: ugodnost občutka / izkoristiti ugodnost položaja / ugodnost obročnega odplačevanja 2. navadno s prilastkom kar je za koga ugodno: ta ugodnost še velja; imeti, priznati, uživati posebne, velike ugodnosti / carinske ugodnosti; materialne ugodnosti ◊ jur. klavzula največjih ugodnosti klavzula v mednarodnih trgovinskih pogodbah, ki zagotavlja državam podpisnicam enake pogoje pri trgovanju ♪
  18.      ugonábljanje  -a s (á) knjiž. uničevanje: sredstvo za ugonabljanje plevela ♪
  19.      ugonobítev  -tve ž (ȋ) knjiž. uničenje: duševna, telesna ugonobitev ♪
  20.      ugonobíti  -ím dov., ugonóbil (ȋ í) knjiž. uničiti: slaba svetloba mu bo ugonobila oči / ugonobiti tekmeca / epidemija je ugonobila mestne prebivalce; človeštvo se bo samo ugonobilo / to ga bo duševno, telesno ugonobilo ● knjiž. sovražnik jih je ugonobil z zvijačo premagal; knjiž. potres je ugonobil mesto porušil ugonobljèn -êna -o: ugonobljena mladost ♪
  21.      ugotovítev  -tve ž (ȋ) 1. kar se ugotovi: pomembna, zanimiva ugotovitev; splošne, statistične, znanstvene ugotovitve; ugotovitve strokovnjakov glede izvora kamnin so različne; ugotovitve o vremenskih spremembah / priti, ekspr. dokopati se do ugotovitve ugotoviti 2. glagolnik od ugotoviti: ugotovitev vrednosti / ugotovitev vzrokov nesreče ◊ jur. sklep o obstajanju ali neobstajanju določenih dejstev; ugotovitev identitete; tožba za ugotovitev očetovstva ♪
  22.      ugotovíti  -ím dov., ugotóvil (ȋ í) z razmišljanjem, raziskovanjem priti do določenih dejstev: ugotoviti krivdo; ugotoviti primanjkljaj, škodo, vrednost; ugotovili so, da se stanje izboljšuje; ugotoviti, kdo je kriv; ugotoviti s kemično analizo, poskusom, primerjanjem; komisijsko, znanstveno kaj ugotoviti / ugotoviti resnico; ugotoviti vzrok / zdravnik je ugotovil pljučnico / ugotoviti dejstva / ne mara me, je žalostno ugotovil ♦ jur. ugotoviti datum vročitve; ugotoviti identiteto z osebno izkaznico ugotovljèn -êna -o: vzroki so ugotovljeni; opreti se na ugotovljena dejstva; zgodovinsko ugotovljen / v povedno-prislovni rabi ugotovljeno je, da ni kriv ♪
  23.      ugotovljív  -a -o prid. (ȋ í) ki se da ugotoviti: ugotovljivo dejstvo; izkustveno, statistično ugotovljiv ♪
  24.      ugotovljívost  -i ž (í) lastnost, značilnost ugotovljivega: ugotovljivost vzrokov ♪
  25.      ugovarjálec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor ugovarja: pritrditi ugovarjalcu / ekspr. bil je večni ugovarjalec vedno je ugovarjal ♪

   39.449 39.474 39.499 39.524 39.549 39.574 39.599 39.624 39.649 39.674  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA