Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
VE (38.924-38.948)
- tŕdež -a m (ȓ) 1. slabš. neroden, okoren človek: kakšni nevzgojeni trdeži so ti ljudje 2. nar. trda, steptana tla: Pa naj zleze črv, če more, v trdež na dvoru, na katerega in s katerega so tolikokrat vozili s težkimi .. parizarji (J. Jalen) ♪
- trdílen 1 -lna -o prid. (ȋ) redko pritrdilen: trdilen odgovor ◊ filoz. trdilna sodba sodba, izražena s stavkom, v katerem povedek ni zanikan; lingv. trdilni stavek stavek, ki nima zanikanega povedka ♪
- trdílo -a s (í) sredstvo za trdenje, strjevanje: dodati snovi trdilo; izdelovanje trdil / trdilo za barve ♪
- trdín -a m (ȋ) star. trdoglavec, svojeglavec: ta trdin ne odneha ♪
- trdína -e tudi -a m (í) redko trdoglavec, svojeglavec: velik trdina je, z njim nič ne opraviš ♪
- trdína -e ž (í) 1. knjiž. trden, suh svet, trdna, suha tla: izvlekli so vola iz močvirja na trdino 2. nar. trava, ki raste na suhem, slabem svetu: kositi trdino 3. zastar. trdota: preizkušati trdino kake snovi ● knjiž. mornarji so zagledali trdino kopno ◊ metal. zelo trda zlitina zlasti iz karbidov ♪
- trdínec -nca m (ȋ) knjiž. kdor prebiva na trdnem, suhem svetu: jezerjani in trdinci ♪
- trdínski -a -o prid. (ȋ) knjiž. trden, suh: trdinski travnik / trdinski svet ♪
- trdítev 1 -tve ž (ȋ) misel, izražena tako, kot da je v skladu z resničnostjo: dokazati, ovreči, zanikati kako trditev; podkrepiti trditev z dokazi; preklicati svojo prejšnjo trditev; vztrajati pri kaki trditvi; neresnična, nesmiselna, prepričljiva trditev; njuni trditvi sta protislovni; neizpodbitnost, pravilnost trditve / soglašati s kako trditvijo s kakim mnenjem ♪
- trdítev 2 -tve ž (ȋ) glagolnik od trditi, strjevati: pospešiti trditev; trditev emajla ♪
- trdíti in tŕditi -im nedov. (ȋ ŕ) izražati kako misel, kot da je v skladu z resničnostjo: če on to trdi, bo že res; trdi, da je dolg že vrnil; pogumno, utemeljeno, vztrajno kaj trditi; tega ni mogoče z gotovostjo trditi / ekspr. obtožnica trdi, da je kriv / ljudje trdijo o njem čudne reči govorijo, pripovedujejo; strokovnjaki trdijo, da je pesem nastala v začetnem obdobju pesnikovega ustvarjanja mislijo, menijo; ekspr. predstava je dobra, lahko trdim, zelo dobra rečem ∙ ekspr. če pravim jaz, da je belo, trdi on, da je črno najini mnenji si popolnoma nasprotujeta; ekspr. nočem trditi, da ste vi vsega krivi izraža omilitev povedanega; ekspr. še vedno trdi svojo vztraja pri tem, kar je rekel; zastar. trditi kako vero priznavati, izpovedovati
trdé zastar.: ugovarjal mu je, trde, da še ni prepozno trdèč -éča -e: branil ga je pred drugimi, trdeč, da je pošten človek ♪
- trdnjáva -e ž (ȃ) 1. utrjeno naselje z vojaško posadko za obrambo: braniti, napasti, porušiti, zavzeti trdnjavo; obleganje trdnjave; obzidje trdnjave; pren. to mesto je bilo trdnjava liberalizma ∙ leteča trdnjava med drugo svetovno vojno štirimotorni ameriški bombnik, zlasti B-17 2. šah. šahovska figura, ki se giblje po vrstah in linijah: igralca sta zamenjala trdnjavi / damina trdnjava ♪
- trdnjávski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na trdnjavo: trdnjavski nasip; trdnjavsko obzidje; trdnjavska vrata / trdnjavsko topništvo ◊ jur. trdnjavska ječa v nekaterih deželah, nekdaj kazen za velika hudodelstva; šah. trdnjavska končnica končnica, v kateri so na šahovnici poleg kraljev in kmetov samo še trdnjave ♪
- tŕdnost -i ž (ŕ) 1. lastnost, značilnost trdnega: obzidje je zaradi trdnosti še dobro ohranjeno / trdnost niti, vozla / trdnost ogrodja / varovati trdnost države / občudoval je obtoženčevo trdnost / trdnost glasu, korakov / trdnost dokazov, spoznanja / neomajna trdnost odločitve, sklepa, volje 2. lastnost česa glede na največjo obremenitev, ki jo prenese: določiti, povečati, ugotavljati trdnost mostu, temeljev; majhna, velika trdnost česa; meja, preizkus trdnosti / trdnost kamna, lesa 3. lastnost česa glede na sposobnost vzdržati negativne vplive: povezanost med trdnostjo političnega sistema in gospodarskimi uspehi; spreminjanje trdnosti zdravja v različnih življenjskih obdobjih 4. lastnost česa glede na sposobnost za opravljanje svoje
funkcije: večanje trdnosti korenin z rastjo; zmanjšanje trdnosti zobovja ◊ elektr. prebojna trdnost lastnost dielektrika, da se upira preboju; fiz., teh. natezna trdnost največja mogoča obremenitev, ki jo telo prenese, ne da bi se pretrgalo; teh. tlačna trdnost največja mogoča obremenitev, ki jo telo prenese, ne da bi se zdrobilo, zmečkalo; udarna trdnost največja mogoča obremenitev, ki jo telo prenese pri udarcu, ne da bi se zdrobilo, prelomilo ♪
- trdobúčnež -a m (ȗ) pog. trdoglavec: ni tak trdobučnež, da tega ne bi razumel / pregovoriti trdobučneža ♪
- trdoglàv -áva m (ȁ á) zool. hrošč, katerega ličinka dela rove v suhem lesu, Anobium: lesovrt in trdoglav ♪
- trdoglàv in trdogláv -áva -o prid. (ȁ á; ȃ) ekspr. 1. nenadarjen: trdoglav učenec 2. trmast, svojeglav: preveč je trdoglav, da bi popustil / trdoglav odpor trdoglávo prisl.: trdoglavo se braniti česa ♪
- trdokórec -rca m (ọ̑) zastar. neroden, okoren človek: bil je pravi trdokorec ♪
- trdokóren -rna -o prid. (ọ́ ọ̄) zastar. 1. neroden, okoren: trdokoren, a dobrodušen človek 2. trmast, svojeglav: bil je trdokoren, niso ga mogli pregovoriti trdokórno prisl.: trdokorno se je držal pravil; trdokorno se premikati ♪
- trdokóžec -žca m (ọ̑) ekspr. kdor neprizadeto prenaša žalitve, namigovanja: ne bodi tak trdokožec ♪
- trdokóžen -žna -o prid. (ọ̄ ọ̑) ekspr. ki neprizadeto prenaša žalitve, namigovanja: trdokožen nasprotnik ♪
- trdokóžnež -a m (ọ̑) ekspr. kdor neprizadeto prenaša žalitve, namigovanja: takega trdokožneža nič ne prizadene ♪
- trdokóžnost -i ž (ọ̄) lastnost, značilnost trdokožnega človeka: očitali so mu trdokožnost ♪
- trdosŕčen -čna -o prid. (ȓ) ekspr. neusmiljen: trdosrčen človek; biti trdosrčen ♪
- trdosŕčnež -a m (ȓ) ekspr. neusmiljen človek: trdosrčnež mu ni pomagal ♪
38.799 38.824 38.849 38.874 38.899 38.924 38.949 38.974 38.999 39.024