Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

VE (33.099-33.123)


  1.      rektorát  -a m (ȃ) 1. položaj, funkcija rektorja: prevzeti, sprejeti rektorat 2. urad predstojništva univerze, visoke šole: rektorat ima svoje prostore v drugem nadstropju / iti na rektorat ♪
  2.      réktorski  -a -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na rektorje: rektorski položaj / slovesen prevzem rektorskih dolžnosti ♪
  3.      rékviem  -a m (ẹ̑) 1. rel. pogrebna ali obletna maša za umrle, navadno slovesna, pri kateri se moli, poje vstopni spev z začetkom: Requiem aeternam: naročiti rekviem / slovesni rekviem // muz. skladba na liturgično besedilo take maše: komponirati rekviem / poslušati rekviem / Mozartov Requiem in Rekviem 2. knjiž., ekspr. kar izraža, kaže žalost, prizadetost ob koncu, propadu česa: ta filozofija je rekviem stare družbe / njegov roman je rekviem starim časom ♪
  4.      rekvirírati  -am dov. in nedov. (ȋ) odvzeti premičnine zaradi nujnih potreb vojske, države, zlasti v vojnem času: rekvirirati kmetom, okupiranemu prebivalstvu; rekvirirati hrano, vozila, živino ∙ ekspr. za plezalne kline je doma rekviriral vse ustrezne železne predmete vzel rekviríran -a -o: rekvirirana hrana ♪
  5.      rekvizícija  -e ž (í) odvzem premičnin zaradi nujnih potreb vojske, države, zlasti v vojnem času: rekvizicija avtomobila, živine / ker četa ni imela hrane, so odšli na rekvizicijo / vojaška rekvizicija ♦ jur. odvzem premičnin z odškodnino zaradi splošnih vojaških potreb v vojnem stanju, ob elementarnih nesrečah // nekdaj dajatev zaradi nujnih potreb vojske, države, zlasti v vojnem času: nalagati prebivalstvu rekvizicije; zvišati rekvizicijo; rekvizicija v krmi, živilih ♪
  6.      rekvizít  -a m (ȋ) predmet, priprava, ki se uporablja a) pri uresničitvi, ponazoritvi določenega dejanja, dogodka kake predstave, pripomoček: igralec je postavil rekvizit nazaj v kot odra; skladišče rekvizitov; meči, pepelniki, ponarejeno sadje in drugi rekviziti / gledališki rekviziti ♦ gled. osebni ki je del igralčeve osebne opreme, scenski rekvizit ki je del scene; rad. zvočni rekviziti priprave, s katerimi se povzročajo zvoki v kaki oddaji, igri b) navadno s prilastkom pri določenem delu, dejavnosti sploh: igralni, planinski, vrtnarski rekviziti; smuči, rokavice in drugi športni rekviziti / tehnični rekviziti // nav. ekspr. kar se ponavadi uporablja za doseganje določenega razpoloženja, namena sploh: slavčkovo petje v mesečini je zastarel pesniški rekvizit / solze so nevaren ženski rekvizit ♪
  7.      rekvizíten  -tna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na rekvizit: rekvizitno skladišče / njegove besede so skoraj rekvizitne ♪
  8.      rekvizitêr  -ja m (ȇ) gled. delavec, ki skrbi, da so rekviziti za določen prizor pripravljeni, ustrezno razmeščeni: zaposliti se kot rekviziter / filmski, gledališki rekviziter ♪
  9.      relácija  -e ž (á) 1. odnos, zveza: ugotavljati relacije med stvarmi; ti pojavi so v časovni, vzročni relaciji / relacije med ljudmi so se spremenile 2. razdalja: za krajšo relacijo je cena prevoza sorazmerno višja / polagati plinovod na relaciji Maribor—Nova Gorica / na vmesnih postajah te relacije nekateri avtobusi ne ustavljajo proge, linije ● publ. ocenjevati delo na daljše časovne relacije na daljša razdobja; publ. odnosi na relaciji Vzhod—Zahod med Vzhodom in Zahodom ◊ mat. odnos med elementi množice ♪
  10.      relacíjski  in relácijski -a -o prid. (ȋ; á) nanašajoč se na relacijo: relacijska vprašanja sodobnega sveta / relacijska tarifa ♪
  11.      relaksírati  -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. 1. narediti, povzročiti, da postane tkivo, organ manj napet, nategnjen; sprostiti: relaksirati mišice 2. narediti, povzročiti, da postane kdo čustveno, duševno manj napet, nenapet: delo, zabava ga relaksira; duševno se relaksirati relaksíran -a -o: relaksirane mišice ♪
  12.      relát  -a m (ȃ) knjiž. kar je v relaciji s čim: relati in njihove relacije ♪
  13.      relativírati  -am nedov. in dov. (ȋ) knjiž. delati relativno: zgodovina človekove sodbe, vrednote relativira; vse se relativira relativíran -a -o: relativirane resnice ♪
  14.      relativíst  -a m (ȋ) 1. kdor misli, trdi, da so vsa spoznanja, resnice, vrednote relativne: po teh neprijetnih izkušnjah je postal še večji relativist / filozofski, moralni relativist 2. pristaš teorije relativnosti: ta znani fizik ni relativist ♪
  15.      relativístičen  -čna -o prid. (í) nanašajoč se na relativizem: relativistična etika, filozofija / tako gledanje na svet je zelo relativistično ◊ fiz. relativistični delec delec, katerega hitrost v primerjavi s hitrostjo svetlobe ni majhna in ga je treba opisati s (posebno) teorijo relativnosti ♪
  16.      relativízem  -zma m (ȋ) 1. nazor, po katerem so vsa spoznanja, resnice, vrednote relativne: osnova tega leposlovnega dela je relativizem; zavračati relativizem; relativizem in subjektivizem / estetski, spoznavni, vrednostni relativizem; ekspr. sofistika in drugi relativizmi ♦ filoz. spoznavnoteoretična smer, po kateri je človeško znanje odvisno od odnosa med človekom in predmetom spoznavanja // mišljenje, ravnanje, ki temelji na takem nazoru: tak odnos je dokaz njegovega relativizma / ekspr. pasti v relativizem in skepticizem 2. knjiž. relativnost: zagovarjati tezo o relativizmu vrednot ♪
  17.      rélativnost  in relatívnost -i ž (ẹ̑; ȋ) lastnost, značilnost relativnega: relativnost občutkov, vrednot / relativnost potresnih napovedi nezanesljivost, približnost ♦ fiz. načelo relativnosti trditev, da so vsi opazovalni sistemi, ki se ne gibljejo pospešeno in niso v bližini velikih teles, za opis naravnih pojavov enakovredni; (posebna) teorija relativnosti Einsteinova teorija prostora in časa, ki ne vključuje gravitacije; splošna teorija relativnosti Einsteinova teorija gravitacije // kar je relativno: tudi lepota je relativnost; nasprotja in relativnosti ♪
  18.      relé  -ja m (ẹ̑) 1. elektr. priprava, ki ob spremembi vhodne električne veličine povzroči spremembo izhodne električne veličine: pripravo vklaplja in izklaplja rele; elektromagnetni rele / frekvenčni rele katerega vzbujevalna veličina je frekvenca; merilni rele ki deluje, ko karakteristična veličina z določeno točnostjo doseže delovno vrednost 2. žarg. relejna naprava, relejna postaja: rele na Nanosu se je pokvaril; postavljati nove releje; uporabiti satelit za rele / televizijski rele ◊ teh. gasilski cevovod z vsaj eno vmesno motorno brizgalno za poganjanje vode na bolj oddaljeno mesto ♪
  19.      relevánten  -tna -o prid. (ȃ) knjiž. pomemben, bistven: relevantni podatki; to je za presojo položaja relevantno; pravno relevanten ♪
  20.      relevántnost  -i ž (ȃ) knjiž. pomembnost, bistvenost: relevantnost tega dejstva je očitna; načelo estetske, zgodovinske relevantnosti ♪
  21.      reliéf  -a m (ẹ̑) 1. navpična oblikovanost zemeljskega površja: zemljevidi kažejo relief z barvami, črticami; gričevnat, kraški, razgiban relief; relief doline, pokrajine / podmorski relief relief morskega dna // model, ki tako oblikovanost ponazarja: šola je kupila relief Slovenije; mavčni relief 2. kiparsko delo, pri katerem lik, upodobitev izstopa iz osnovne ploskve: delati, klesati relief; z reliefi okrašena stena; abstraktni relief / kupiti, obesiti relief / klesati v reliefu // lik, upodobitev, ki izstopa iz osnovne ploskve: relief na kovancu, tapeti, usnju 3. knjiž. oblikovanost česa glede na tipične, različne sestavine: že s prvim romanom je pokazal relief svojega umetniškega sveta ◊ um. figuralni relief; ploski relief; visoki relief pri katerem so nekateri deli likov ločeni od osnovne ploskve ♪
  22.      reliéfnost  -i ž (ẹ̑) lastnost reliefnega: barve in sence dajejo likom na sliki reliefnost / knjiž. reliefnost osrednje osebe se proti koncu izgublja plastičnost, nazornost ♪
  23.      relígija  -e ž (í) 1. zavest o obstoju boga, nadnaravnih sil; vera, verovanje: religija se kaže v različnih oblikah; razvoj, zgodovina religije // s prilastkom sistem naukov, norm, vrednot in dejanj, obredov, v katerih se ta zavest kaže, vera: islamska, krščanska religija; monoteistične religije / državna religija v nekaterih državah ki jo država z zakonodajo priznava za svojo 2. ekspr., z rodilnikom nazor, prepričanje, ki velja kot najvišja, najpomembnejša vrednota: humanizem je religija našega časa / religija tehnike oboževanje, poveličevanje ♪
  24.      relígijski  -a -o prid. (í) knjiž. verski: religijske vrednote / religijske stavbe ♪
  25.      religiózen  -zna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na religijo, veren: religiozen človek; biti religiozen; globoko religiozen / religiozni pojmi / religiozni obredi verski ∙ knjiž. religiozna ljubezen do zemlje velika, zelo spoštljiva ♦ lit. religiozni ep; sam.: religiozni in ateisti ♪

   32.974 32.999 33.024 33.049 33.074 33.099 33.124 33.149 33.174 33.199  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA