Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

VE (3.301-3.325)


  1.      povečeválnik  -a m (ȃ) 1. fot. optična priprava za povečavo posnetka z negativa: kupiti najnovejši povečevalnik 2. redko povečevalno steklo, lupa: pogledati predmet pod povečevalnikom ♪
  2.      povečevánje  -a s (ȃ) glagolnik od povečevati: povečevanje prostora / povečevanje slik / povečevanje osebnih dohodkov / povečevanje zanimanja za to problematiko ♪
  3.      povečeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. delati večje, obsežnejše: prostor je mogoče povečevati in zmanjševati s premakljivimi stenami // delati kaj enakega, vendar večjih razsežnosti: povečevati fotografije 2. delati, da doseže kaj višjo stopnjo a) glede na količino: povečevati izvoz; proizvodnja se je le neznatno povečevala / število članov se povečuje b) glede na možni razpon: povečevati kvaliteto, vstopnino c) glede na intenzivnost: s svojim ravnanjem je povečeval njihov odpor ♪
  4.      povečíni  in po večíni prisl. (í) v (veliki) večini: hiše so povečini lesene; posestvo ima sto hektarov obdelovalne zemlje, povečini vinogradov / to so povečini tovarniški delavci / mikrobi ostanejo na površini povečini le kratek čas navadno; prim. večina ♪
  5.      povéd  -i ž (ẹ̑) 1. lingv. najmanjša samostojna enota jezikovnega sporočila, ki je lahko tudi že sama sporočilo: to poved sestavljajo trije stavki / zložena poved 2. knjiž., redko vsebina, snov: v teh verzih se že čuti spreminjanje povedi 3. zastar. napoved: njegova poved se je uresničila ♪
  6.      povédanje  -a s (ẹ́) zastar. zgodba, pripoved: brati obširno povedanje o čudaškem zdravniku ♪
  7.      povédati  povém dov. (ẹ́) 1. narediti, da kdo kaj izve, se s čim seznani a) z govorjenjem: povedati ceno, ime, svoje mnenje, novico; povedati komu za pot; odkrito povedati; povedati po angleško / povem ti, če ne boš tega povedal drugim; očetu bomo povedali, da se potepaš; povedali vam bomo, kdaj pridite sporočili vam bomo, obvestili vas bomo; povedal sem vam, da ne grem rekel; tega niste povedali dovolj jasno izrazili / povejte račun, prosim b) z jezikovnimi sredstvi: v članku je povedal dosti novega / kako je do tega prišlo, pove knjiga / kot smo že zgoraj povedali, proizvodnja narašča c) s čim sploh: z gibi, očmi komu kaj povedati; gluhonemi je to povedal s prsti / če je slika dobra, pove vse in ne potrebuje besedila / ekspr. ogledalo mu je povedalo, da se je postaral pokazalo; ta kazalec pove, kdaj doseže temperatura kritično točko; te številke povejo, koliko smo zaslužili izražajo, kažejo // izgovoriti, izreči: bolnik je povedal nekaj besed / prvi stavek je povedal šepetaje // izraziti, posredovati določeno besedilo: pravljico jim je večkrat povedala; povedati pesem na pamet 2. dati osnovo za kako misel, sklep: bledica na njenem obrazu mu je povedala, da je bolna; nered v sobi jim je povedal, da so bili v njej tatovi; tvoje bele roke so mi povedale, da nisi kmet / markacija, znak pove, kje moraš zaviti 3. v medmetni rabi, v zvezi povem ti, vam izraža a) trdno prepričanost: službo bo kmalu pustil, povem ti b) opozorilo, svarilo: povem ti, pazi se, kaj govoriš; da vam povem, z njim se ni šaliti // poudarja povedano: povem ti, bilo je zelo nevarno; junak je bil, povem vam, da malo takih // v zvezi česa, kaj ne poveš izraža presenečenje, dvom: kaj ne poveš: da si denar izgubil / on je bil tukaj. Česa ne poveš ● ekspr. to ime mi ne pove nič osebe s tem imenom ne poznam; v zvezi z določeno stvarjo ne vem o osebi s tem imenom nič; ekspr. nos mu je povedal, kaj mora ukreniti začutil je; ekspr. o tem bi se dalo še marsikaj povedati je znanega še marsikaj; o tem vejo ljudje veliko povedati ljudje veliko pripovedujejo o tem; star. ona zna povedati prihodnost, srečo napovedati; ekspr. kaj boste dobrega povedali kakšne novice prinašate; ekspr. povedal ji je nekaj gorkih zelo jo je oštel; ekspr. naj le pride, da mu povem svoje da ga oštejem, mu izrazim nezadovoljstvo; ekspr. bilo je lepo, da se ne da povedati zelo; ekspr. v obraz povedati komu izraziti, navadno ogorčenje, jezo, neposredno povzročitelju; ekspr. bilo je, kako bi povedal, res malo nerodno kako bi z besedami primerno izrazil; pog. komu kaj nazaj povedati odgovoriti mu, ugovarjati; greh se pove, grešnik pa ne dejanje se razkrije, storilec pa zamolči; preg. povej mi, s kom hodiš, in povem ti, kdo si človek je tak kot njegova družba povédan -a -o deležnik od povedati: s tem je vse povedano; ekspr. nakratko (povedano), nisi pripravljen // star. omenjen, naveden: srečal sem ga leto dni po povedanih dogodkih; sam.: si razumel povedano ♪
  8.      povédek  -dka m (ẹ̑) lingv. stavčni člen, izražen z osebno glagolsko obliko ali z njeno pomočjo: osebek in povedek ♪
  9.      povéden  -dna -o prid. (ẹ̄; lingv. ẹ̑) ki v veliki meri pove, izraža določeno vsebino: že njegov priimek je dovolj poveden; iskati najbolj povedno besedo / njegovo izražanje je lepo in povedno vsebinsko polno, bogato; redko kar je zavestno, je tudi povedno izrazljivo, opisljivo ◊ lingv. povedni naklon naklon, ki izraža nevtralen odnos govorečega do glagolskega dejanja, stanja; povedna intonacija intonacija s padajočim tonskim potekom na koncu stavka; pridevnik, samostalnik v povedni rabi v vlogi povedkovega določila povédno prisl.: izgovoriti stavek povedno, ne vprašalno ♪
  10.      povédka  -e ž (ẹ̑) 1. knjiž., redko pripovedka: zbirati bajke, povedke in pravljice 2. zastar. zgodba, povest: povedka je bila preveč poučna in razvlečena ♪
  11.      povédkov  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na povedek: povedkove značilnosti / povedkov odvisnik odvisni stavek, ki izraža povedkovo določilo nadrednega stavka; povedkov prilastek nesamostojni stavčni člen, ki pojasnjuje samostalniški osebek, predmet in se dá razviti v samostojen stavek z glagolom biti; povedkovo določilo nesamostojni stavčni člen, ki dopolnjuje pomensko nepopolne glagole ♪
  12.      povédkovnik  -a m (ẹ̑) lingv. nepregibna beseda, ki s pomožnim glagolom tvori povedek: v stavku Zunaj je mraz, temno sta mraz in temno povedkovnika ♪
  13.      povédnik  -a m (ẹ̑) lingv. glagolska oblika za izražanje povednega naklona: uporabiti povednik ♪
  14.      povédnost  -i ž (ẹ̄) lastnost, značilnost povednega: povednost vzdevka / avtor kaže večji smisel za muzikalnost kot za povednost stavkov vsebinsko polnost, bogatost ♪
  15.      povedríti  -ím dov., povédril; povedrèn (ȋ í) krajši čas vedriti: povedriti v pastirski koči ♪
  16.      povêlek  -lka m (ē) zastar. ukaz, povelje: izpolniti gospodarjev povelek; oster povelek ♪
  17.      povelíčanec  -nca m (ȋ) rel. kdor je poveličan: slika Kristusa in poveličancev; njen obraz je žarel kakor obraz poveličanca ♪
  18.      povelíčanje  -a s (ȋ) glagolnik od poveličati: poveličanje žrtvujoče se žene v romanu / recitirati v poveličanje junaka / trpljenje in poveličanje // rel. stanje poveličanega človeka: poteze upodobljenih svetnikov izražajo poveličanje ♪
  19.      povelíčati  -am dov. (ȋ) 1. narediti, da kaj dobi velik ugled, veljavo: poveličati delo; njeno ime je poveličal v veliko pesmih; poveličati in ponižati 2. knjiž. poplemenititi, očistiti: trpljenje človeka poveliča // rel. narediti deležnega božjih lastnosti: Bog bo mučence poveličal ● zastar. poveličati vesti napihniti povelíčan -a -o: dolgo je strmel v poveličani obraz mrtvega prijatelja; v povesti je poveličana njihova junaška preteklost; sam.: sreča poveličanih ♪
  20.      poveličeválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor poveličuje: poveličevalec materinske ljubezni, zgodovine ♪
  21.      poveličeválen  -lna -o prid. (ȃ) ki poveličuje: poveličevalne besede ♪
  22.      poveličevánje  -a s (ȃ) glagolnik od poveličevati: poveličevanje junaštev, uspehov ♪
  23.      poveličeváti  -újem nedov. (á ȗ) izražati, poudarjati pozitivne lastnosti: poveličevati lepoto narave, telesa; v pesmi, s pesmijo poveličevati; pretirano poveličevati / poveličevati samega sebe poveličeván -a -o: zelo poveličevane naravne lepote ♪
  24.      poveljáviti  -im dov. (á ȃ) jur., navadno v zvezi z zakonska zveza narediti veljavno ♪
  25.      povêlje  -a s (ē) kratek ustni ukaz, zlasti v vojski: slišati je glasna povelja desetarjev / ustaviti se na povelje stoj ♦ voj. dnevno povelje s katerim se organizira vse notranje delo določene vojaške enote za naslednji dan // ukaz sploh: zaradi novega povelja smo odpluli predčasno; čakati na povelje za odhod; izdati povelje o deportaciji / pokazati povelje listino z ukazom / na povelje, star. po povelju deželnega glavarja so ga zaprli / šalj., kot pritrdilni odgovor na izraženo željo, zahtevo na povelje, draga žena, je rekel; pren. iz možganov se prenesejo povelja po živčnih poteh v druge organe ● zastar. pod polkovnikovim poveljem so odšli proti meji poveljstvom; vstali so kakor na povelje zelo hitro in vsi hkrati ♪

   3.176 3.201 3.226 3.251 3.276 3.301 3.326 3.351 3.376 3.401  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA