Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

VE (2.901-2.925)



  1.      omršati  -ím dov. (ẹ́ í) knjiž. postati zelo suh, zelo shujšan: voli so ob slabi krmi kmalu omršaveli; ekspr. oče je od skrbi čisto omršavel omršal in omršal -éla -o: omršavel obraz; omršavela živina
  2.      omrtlost  -i ž (ẹ́) stanje omrtvelega: omrtvelost udov / zbuditi se iz omrtvelosti / omrtvelost v kulturnem življenju / duševna omrtvelost
  3.      omrtnje  -a s (é) glagolnik od omrtveti: omrtvenje nog / omrtvenje duha
  4.      omrtti  -ím dov. (ẹ́ í) postati neobčutljiv, brezčuten: roke in noge so mu omrtvele; po injekciji so mu omrtvele mišice na obrazu; sedel je nepremično, kakor da je omrtvel / omrtveti od strahu // ekspr. postati manj dejaven, manj delaven: v zadnjih letih je popolnoma omrtvel omrtl in omrtl -éla -o: omrtveli deli telesa
  5.      onesstiti se  -im se dov. (ẹ̄ ẹ̑) omedleti: bolnik se je onesvestil; onesvestiti se od bolečin onesščen -a -o: onesveščen človek; onesveščen od utrujenosti; sam.: onesveščenega so odnesli v hišo
  6.      onesščati se  -am se nedov. (ẹ́) omedlevati: bolnica se onesvešča; pogosto se onesveščati
  7.      onesščenec  -nca m (ẹ̑) kdor omedli: pomagati onesveščencu; odpeljati onesveščenca k zdravniku
  8.      onesščenka  -e ž (ẹ̑) ženska, ki omedli: pomagati onesveščenki
  9.      operatívec  -vca m () žarg. delavec, ki se ukvarja s praktičnimi, neposrednimi deli: zaposlen je kot operativec v termocentrali; narašča potreba po šolanem kadru, število operativcev pa se zmanjšuje
  10.      operatíven  -vna -o prid. () 1. nanašajoč se na operacijo: a) operativna odstranitev obolelega tkiva; operativno zdravljenje / operativni trakt v bolnici b) operativni bataljon; operativna enota / operativni oficir; operativno poveljstvo / vojska je napredovala po operativnem načrtu / operativno področje 2. nanašajoč se na operativo: vzgajati operativni kader; operativno vodstvo / opravljati operativne naloge / operativni postopek ● publ. operativni prostori so premajhni delovni prostori; publ. ugotovili so, da policija ni bila dovolj operativna uspešna, zavzetaaer. operativni dnevnik letala; ekon. operativni plan podrobno, natančno podan načrt za krajše časovno obdobje; operativna evidenca sprotno (dnevno) spremljanje poslovnih dogajanj; navt. operativna obala obala, urejena za pristajanje ladij operatívno prisl.: operativno zdraviti; operativno samostojen oddelek
  11.      oplešiti  -ím dov. (ẹ́ í) knjiž., redko postati plešast: hitro se je postaral in oplešivel
  12.      oplitti  -ím dov. (ẹ́ í) knjiž. postati plitev: jarek je oplitvel, ker ga niso čistili / zaradi slabe družbe je oplitvel
  13.      oplodítven  -a -o prid. () nanašajoč se na oploditev: oploditveni proces / oploditvena sposobnost
  14.      oprávek  -vka m () 1. kar kdo opravlja a) glede na okoliščine: imeti opravek na sodišču; opravki v zvezi s prodajo hiše; imam dosti opravkov / biti v mestu po opravku; hoditi, iti, priti po opravkih; šli so vsak po svojem opravku; moram še po opravkih; poslati koga po važnem opravku b) nav. mn., s prilastkom glede na poklic, položaj, mesto: nalagali so mu kurirske opravke; blagajniški, poklicni, poslovni opravki; opravki tovarniškega čuvaja 2. nav. ekspr., v zvezi imeti opravka s, z izraža, da a) je kdo s kom, s čim v odnosu, zvezi: s tem dogodkom nimam nobenega opravka; z njim nočem imeti opravka; imeti opravka s policijo; opozoriti na previdnost tiste, ki imajo opravka z orožjem; v tistem pretepu sem imel tudi jaz opravka sem se ga udeležil; publ. vse kaže, da imamo opravka s tatvino da gre za tatvino; zver, s katero smo imeli opravka, se še zmenila ni za naše udarce smo se spopadali b) kdo kaj dela: ima veliko opravka s čiščenjem, kuho; imeti opravka z vrtom // izraža vzročno odvisnost, povezanost: nesrečo je zakrivil sam, dež pri tem nima nobenega opravka; ima to kaj opravka z mojo izjavo; medicina ima opravka z boleznimi se ukvarja 3. nav. ed., star. kar se uresničuje z delanjem; delo: lotiti se opravka; doma danes nimam posebnega opravka; zdaj je žetev in je dosti opravka / pretakanje vina je važen opravek 4. zastar. obleka, oblačilo: ali ti je moj opravek všeč / biti v ponošenem opravku ● kuhanje je njen glavni opravek naloga, dolžnost; ekspr. dajati si opravka z vrtom ukvarjati se; dati opravka ekspr. ta fant ti bo še dal opravka povzročil neprijetnosti, težave; ekspr. štor mu je dal dosti opravka težko ga je izruval; težko ga je razsekal; star. ni mu bilo všeč, da si hči da opravka s tem fantom mu izkazuje ljubezensko naklonjenost; star. dobil je opravek, naj jetnike odpelje nalogo; ekspr. vidim, da ne veš, s kom imaš opravka kakšen človek je to; ekspr. pustite ga, sicer boste imeli opravka z menoj vas bom kaznoval
  15.      opravljívec  -vca m () kdor (rad) opravlja: zavrniti opravljivca
  16.      oprostítven  -a -o prid. () nanašajoč se na oprostitev: oprostitveni postopek ♦ jur. oprostitveni razlogi oprostilni razlogi
  17.      opustítven  -a -o prid. () nanašajoč se na opustitev: opustitvena pogajanja ♦ jur. opustitvena tožba tožba, s katero se zahteva prenehanje določenega ravnanja
  18.      oránževec  -vca m () južno drevo ali grm z oranžnimi užitnimi sadovi: dišeči cvetovi oranževcev; nasadi oranževcev in oljk
  19.      oréhovec  -vca m (ẹ́) 1. premog v velikosti od 1,5 do 3 cm: kockovec in orehovec 2. žganje iz orehov: ponudili so mu orehovec; požirek orehovca ◊ bot. orehovci drevesa s sestavljenimi listi in koščičastimi plodovi, Juglandaceae
  20.      órglavec  -vca m (ọ̑) 1. kdor igra (na) orgle zlasti na koncertu: ni bil le dober orglavec, ampak tudi pianist; kritiki so koncert znanega orglavca dobro ocenili 2. zastar. organist: dobil je službo orglavca
  21.      orjati  -ím dov. (ẹ́ í) postati rjav: listje je orumenelo, trava orjavela / obraz ji je na soncu orjavel porjavel orjal in orjal -éla -o: orjaveli travniki
  22.      osamosstiti  -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) zastar. vzbuditi samozavest: pridobitev pravic človeka osamosvesti osamosščen -a -o: osamosveščena ženska
  23.      osébnoizpóveden  -dna -o prid. (ẹ̑-ọ̑) nanašajoč se na osebno izpoved: osebnoizpovedni odnos do snovi ♦ lit. osebnoizpovedna pesem
  24.      osébnopráven  -vna -o prid. (ẹ̑-ā) nanašajoč se na osebno pravo: osebnopravno razmerje
  25.      osilost  -i ž (ẹ́) lastnost, stanje osivelega: osivelost las / zgodnja osivelost

   2.776 2.801 2.826 2.851 2.876 2.901 2.926 2.951 2.976 3.001  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA