Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
VE (2.751-2.775)
- novêmbrski -a -o prid. (é) nanašajoč se na november: bil je pust novembrski dan / novembrska številka revije ♪
- nôvokántovec -vca m (ō-ȃ) filoz. pristaš novokantovstva: polemika med novokantovci in marksisti ♪
- novoválovec -vca m (ȃ) žarg., film. predstavnik novega vala: režiserji stare generacije in novovalovci ♪
- novovérec -rca m (ẹ̑) knjiž. kdor je nove vere, veroizpovedi: v družini so bili vsi novoverci / slovenski novoverci protestanti ♪
- novovérski -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na novo vero, veroizpoved: novoverski pristaši / novoverske knjige ♪
- novovéški -a -o prid. (ẹ̑) 1. nanašajoč se na novi vek: novoveške zgradbe / novoveški novci; novoveška filozofija 2. knjiž. sodoben, moderen: novoveški človek ♪
- nráven -vna -o prid. (á ā) knjiž. moralen: a) z nravnega stališča je to sprejemljivo / nravno ravnanje, življenje / nravni nauk b) nravni propad, razkroj; držati se nravnih načel / ima izostren nravni čut / nravna neoporečnost / ta ženska je bila visoko nravna nrávno prisl.: živeti nravno; nravno zrel človek ♪
- nrávstven -a -o prid. (ȃ) knjiž. moralen: a) z nravstvenega stališča je tako dejanje nedopustno / tega ne bi smel storiti, to vendar ni nravstveno b) nravstvena načela / nravstvena neoporečnost, zrelost / nravstvena vzgoja otrok / filozofsko-nravstveni nauk ◊ filoz. nravstvena filozofija etika; jur. nravstveno spričevalo nekdaj listina, ki jo izda občina o vedenju osebe nrávstveno prisl.: to ga je nravstveno dvignilo ♪
- nrávstvenost -i ž (ȃ) knjiž. moralnost: človek neoporečne nravstvenosti / nravstvenost zgodbe je očitna ♪
- óbčečlovéški -a -o prid. (ọ̄-ẹ́) nanašajoč se na vse ljudi, človeštvo: občečloveški napredek; to delo ima občečloveški pomen; občečloveške pravice / publ.: zbirati kandidate po strokovnih in občečloveških kvalitetah človeških; občečloveške napake óbčečlovéško prisl.: občečloveško veljavne norme; sam.: v njegovem delu je premalo občečloveškega ♪
- óbčedržáven -vna -o prid. (ọ̄-á) knjiž. vsedržaven, splošnodržaven: stvar ima občedržaven pomen / občedržavni načrt ♪
- óbčepráven -vna -o prid. (ọ̄-ā) nanašajoč se na obče pravo: občepravna določba ♪
- občéstven in óbčestven -a -o prid. (ẹ̑; ọ̄) nanašajoč se na občestvo: občestveni duh; občestvena zavest; individualno in občestveno čustvovanje / občestveno življenje med Slovenci ♪
- občéstvenost tudi óbčestvenost -i ž (ẹ̑; ọ̄) knjiž. značilnost občestvenega: občestvenost kmečkega človeka; razrednost in občestvenost ♪
- občutljívec -vca m (ȋ) ekspr. občutljiv človek: ta napor ni za občutljivce / občutljivci so bili ob branju te poezije ganjeni ♪
- obetáven in obétaven -vna -o prid. (á ā; ẹ̄) knjiž. (veliko) obetajoč: mlad obetaven igralec; obetavna mladina / obetaven posel; obetavna kariera / pomignil mu je z obetavno kretnjo obetávno in obétavno prisl.: obetavno se nasmihati; pot se je obetavno začela ♪
- objektíven -vna -o prid., objektívnejši (ȋ) 1. ki se pri presojanju, vrednotenju ne ravna po osebnih nagnjenjih, interesih, ampak po dejstvih; nepristranski, pravičen: objektiven človek, sodnik; spoštovali so ga, ker je zmeraj skušal biti objektiven / objektivna kritika; objektivno ocenjevanje // neodvisen od osebnih nazorov, interesov; neoseben, stvaren: niti realizem niti naturalizem nista povsem objektivna; objektivnih meril za lepoto najbrž ni 2. ki je v skladu z dejanskim, resničnim stanjem, položajem: skušal je priti do objektivnih podatkov; tako govorjenje, pisanje ni objektivno / to je objektivna resnica splošno veljavna 3. ki obstaja neodvisno od človekove zavesti, mišljenja: objektivni zakoni sveta; objektivna resničnost, stvarnost; to je objektivno dejstvo // ki izhaja iz čutnega, snovnega sveta zunaj osebka: objektivni vzroki nesreče; dosegati uspehe kljub objektivnim težavam; objektivna in subjektivna krivda / objektivne okoliščine / narava je pogost objektivni motiv v realističnem pesništvu ◊ filoz. objektivni idealizem idealizem, ki trdi, da se svet idej da spoznati; fiz. objektivni fotometer fotometer, pri katerem se meri svetloba z merilnim instrumentom, ne z očesom; psih. objektivna metoda v behaviorizmu metoda, ki proučuje zunanje, javno preverljivo vedenje in ravnanje organizmov; šol. naloga objektivnega tipa naloga, ki se more ocenjevati na osnovi objektivnih meril objektívno prisl.: govoriti, soditi objektivno; biti objektivno kriv ♪
- obkolítven -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na obkolitev: obkolitvene čete / obkolitveni manever ♪
- oblástven -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na oblast: oblastvena moč / imeti veliko oblastvenih funkcij / oblastveni organi / oblastveno dovoljenje oblástveno prisl.: oblastveno prepovedati; oblastveno potrjen vodnik ♪
- obléven -vna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) star. predrzen, nesramen: oblevno govorjenje ♪
- oblikoslóven -vna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na oblikoslovje: oblikoslovna posebnost sklanjatve; izgovorne in oblikoslovne dvojnice ♪
- oblíkovec -vca m (ȋ) 1. nar. okroglo, nerazcepljeno poleno; okroglica: nasekati naročje oblikovcev 2. les. drobnejši neobdelan les, ki se uporablja zlasti za opornike: rov so podprli s hrastovimi oblikovci ♪
- oblikóven -vna -o prid. (ọ̄) 1. nanašajoč se na obliko: oblikovna dognanost; oblikovne spremembe / oblikovna analiza pesnitve / oblikovne posebnosti sklanjatve / zastar. oblikovne umetnosti likovne umetnosti ♦ teh. oblikovni nož nož, s katerim se da predmetu naenkrat končna oblika 2. knjiž. oblikovalen: za preprostim izrazom se skriva velik oblikovni napor / oblikovni atelje oblikóvno prisl.: oblikovno bogat; oblikovno skladna sestava ♪
- obnavljávec -vca m (ȃ) kdor kaj obnavlja: obnavljavci fresk / obnavljavci slovenskega šolstva ♪
- obnovítven -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na obnovitev: obnovitveni načrti, stroški; obnovitvena dela se nadaljujejo ♦ jur. obnovitveni postopek ♪
2.626 2.651 2.676 2.701 2.726 2.751 2.776 2.801 2.826 2.851