Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

VE (1.176-1.200)


  1.      človéčnosten  -tna -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na človečnost: človečnostni čut pravice; temelj takega ravnanja je splošna človečnostna misel ♪
  2.      člôvek  -éka m ed. in dv. (ó ẹ́) 1. bitje, ki je sposobno misliti in govoriti: človek in narava; človek se rodi, umrje; te živali se bojijo človeka; anatomija človeka; razlika med človekom in živaljo 2. oseba neglede na spol ali oseba moškega spola: neki človek stoji pred vrati; ta človek ni priljubljen; našel sem človeka, ki me razume; bližal se je neki bradat, visok človek; pri mizi je prostora še za dva človeka / ekspr. ni ga človeka, ki bi tega ne vedel to vsakdo ve / kot nagovor: človek, kaj pa misliš; ali te ni sram, človek božji / človeka vredno življenje // s prilastkom oseba kot nosilec kake lastnosti: dober človek to rad stori; boj se hinavskega človeka; pameten, pošten človek; star človek tega ne more razumeti / star. popotni človek popotnik / v povedni rabi: čustven, izobražen človek je; saj ni ravno lahkomiseln, slab človek; postal je čisto drug človek // s prilastkom oseba kot nosilec časovno, krajevno ali kako drugače povezane skupine: mišljenje evropskega, renesančnega človeka; biti kmečki, mestni človek; slovenski človek / gledališki, poslovni človek / skrb za delovnega človeka 3. ekspr., navadno v povedni rabi kdor združuje v sebi vse pozitivne moralne lastnosti: bodi človek in ne živina; to je človek, to je mož; ni vreden, da se imenuje človek; v vsakem človeku je nekaj človeka 4. nar., s svojilnim zaimkom (zakonski) mož: kje pa je tvoj človek 5. v zaimenski rabi izraža nedoločeno, katerokoli osebo: hudo je, če človek nima strehe; človek mora potrpeti, pa gre; star. tej ženski ni da bi človek verjel / človek bi rad vedel, kaj bo iz tega; človeku je žal, da nismo vsega opravili / človek bi dejal, da to ni res / ekspr. živ človek ga ni več videl nihče ● v tujini je srečal domačega človeka pripadnika iste države, rojaka; publ. mali človek človek brez važnejšega družbenega položaja in brez velikega premoženja; ekspr. to je naš človek privrženec, somišljenik; prvi človek po bibliji Adam; naš oče je človek starega kova v vsem se drži ustaljenih navad iz prejšnjih časov; ne zabavljaj čezenj, on je že človek na mestu zaupanja vreden, pošten; ekspr. vse sta si rekla, samo človek ne z zelo grdimi izrazi sta se zmerjala; vsak človek je sebe vreden vsak človek zasluži spoštovanje; obleka dela človeka kdor se lepo, izbrano oblači, ima večji ugled, dela boljši vtis; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj; preg. človek človeku volk v določenih okoliščinah se ljudje zelo sovražijo ◊ antr. pleistocenski človek; človeku podobne opice; igr. človek, ne jezi se družabna igra, pri kateri se premikajo figurice za eno do šest mest; jur. pravice človeka pravice, ki pripadajo človeku ne glede na raso, jezik ali politično pripadnost; prim. ljudje ♪
  3.      človekoljúb  -a m (ȗ) knjiž. kdor ljubi ljudi in jim rad pomaga: s tem dejanjem je pokazal, da je človekoljub; človekoljubi obsojajo vojskovanje; igral je vlogo samaritana in človekoljuba ♪
  4.      človekoljúben  -bna -o prid. (ú ū) knjiž. ki ima namen pomagati ljudem: človekoljubne ustanove / to je človekoljubno dejanje ♪
  5.      človekoljúbje  -a s (ȗ) knjiž. ljubezen do ljudi in pripravljenost pomagati jim: človekoljubje bo premagalo egoizem ♪
  6.      človekoljúbnost  -i ž (ú) knjiž. lastnost človekoljubnega: človekoljubnost predpisov / vsi so poznali njegovo človekoljubnost ♪
  7.      človekomŕzen  -zna -o prid. (r̄) knjiž. ki ne ljubi ljudi in ne mara njihove družbe: biti človekomrzen ♪
  8.      človekomŕznež  -a m (ȓ) knjiž. kdor ne ljubi ljudi in ne mara njihove družbe: zagrenjen človekomrznež ♪
  9.      človékov  -a -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na človeka: človekovi predniki; pes je človekov prijatelj; področja človekove dejavnosti / človekova notranjost; človekova osebnost ♦ jur. človekove pravice pravice, ki pripadajo človeku neglede na raso, jezik, versko ali politično pripadnost; rel. Sin človekov Kristus ♪
  10.      človéški  -a -o prid. (ẹ́) 1. nanašajoč se na človek 1—2: a) človeška kri; zgradba človeškega telesa; človeška narava, zavest / karikature niso imele človeške podobe / zgodovina človeškega rodu; član človeške družbe / v drami je ustvaril vrsto človeških likov; človeških žrtev ni bilo; tragična usoda neznanega človeškega bitja b) človeška dobrota, objestnost; upoštevati človeško dostojanstvo / to so pač človeške potrebe 2. ki kaže v odnosu do okolja pozitivne moralne lastnosti: paznik je bil s kaznjenci človeški; človeško ravnanje z živalmi / postal je bolj človeški / zanjo nima človeške besede // knjiž. ki združuje v sebi vse, kar je pozitivnega v človeku: spoznal si njegovo človeško vrednost; v zaporu sta se razkrivala tovariški duh in človeška vsebina posameznika / presenetila ga je pisateljeva človeška toplina 3. ki ima za človeka značilne lastnosti: bil je čisto človeški, vsakdanji / če gledamo nanj s človeškimi očmi, mu marsikaj lahko oprostimo 4. ekspr. ki ustreza osnovnim zahtevam, potrebam človeka: dobil je čisto človeško sobo; rad bi živel človeško življenje ● ekspr. v ta gozd še ni stopila človeška noga človek, ljudje; preg. motiti se je človeško ◊ zool. človeška ribica repata dvoživka, ki živi v podzemeljskih jamah Krasa, Proteus anguineus človéško prisl.: človeško čutiti, ravnati; po človeško govoriti; človeško pomembna vsebina; sam.: tudi v tem nečloveškem življenju se je prebudilo nekaj toplega, človeškega ♪
  11.      človéškost  -i ž (ẹ́) 1. lastnosti, značilne za človeka: presenetila nas je njegova sproščena človeškost; človeškost Shakespearovih oseb / človeškost medsebojnih odnosov; bogatitev človeškosti 2. redko človečnost: preziranje kulture in človeškosti; povrnila se mu je vera v človeškost ♪
  12.      človéštvo  -a s (ẹ̑) 1. vsi ljudje na svetu: delati v korist domovine in človeštva; njegovo ime je zapisano v zgodovini človeštva; odgovornost pred človeštvom in zgodovino 2. zastar. človečnost: človeštvo, prijateljstvo, zvestoba ♪
  13.      čmeríkavec  tudi čemeríkavec -vca [druga oblika čǝm in čem] m (í) ekspr. čemeren človek: rada ima vesele ljudi, čmerikavcev ne mara ♪
  14.      čótavec  -vca m (ọ́) nar. zahodno šepavec ♪
  15.      črevésen  -sna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na črevo: črevesna sluznica, stena / črevesni katar; nevarnost črevesnih bolezni / črevesni paraziti ♦ anat. črevesne resice prstasti ali listasti izrastki črevesne sluznice; biol. črevesna flora črevesne bakterije ♪
  16.      črevésje  -a s (ẹ̑) črevo v celoti: črevesje pri človeku leži tesno zgubano; bolezni črevesja ♪
  17.      črkolívec  -vca m (ȋ) črkolivar: tiskarji in črkolivci ♪
  18.      črkostávec  -vca m (ȃ) kdor iz črk sestavlja stavek za tiskanje; stavec: črkostavci in tiskarji ♪
  19.      črkóven  -vna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na črke: znamenj na izkopanini ne moremo pripisati nobenemu črkovnemu sistemu; črkovni slog / črkovna uganka ♦ tisk. črkovni regal omara s črkovnjaki; črkovna garnitura črke vseh velikosti istega tipa ♪
  20.      črníčevec  -vca m (í) nar. severovzhodno borovničevec: postregla je s črničevcem in brinovcem ♪
  21.      črnjávec  -vca m (ȃ) les. les z izrazito črnjavo ♪
  22.      črvavéti  -ím nedov. (ẹ́ í) postajati črviv: les črvavi ♪
  23.      črvívec  -vca m (ȋ) slabš., redko ničvreden, slab človek: to je navaden črvivec ◊ bot. zdravilna gorska rastlina z rumenimi cveti, ostrega vonja; arnika ♪
  24.      čústvece  in čústevce -a [vǝc; tǝv] s (ȗ) ekspr. manjšalnica od čustvo: zamaknjeno poveličevanje svojih čustev in čustvec ♪
  25.      čústven  -a -o prid. (ȗ) 1. nanašajoč se na čustvo: slabi čustveni odnosi v družini; čustvena navezanost na starše; čustvene motnje pri otroku; čustvena napetost, otopelost, prizadetost, zanesenost / upodabljanje človekovega čustvenega življenja 2. ki ga hitro obvladajo čustva: zelo ga je pretreslo, čeprav ni bil čustven človek; vesela, zelo čustvena ženska 3. ki vsebuje, izraža čustva: pel je neko staro čustveno pesem; čustvena recitacija ♦ lit. čustvena lirika čústveno prisl.: govoril je razvneto in čustveno; čustveno neuravnovešen, razgiban človek; čustveno obarvan opis ♪

   1.051 1.076 1.101 1.126 1.151 1.176 1.201 1.226 1.251 1.276  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA