Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

VE (1.151-1.175)


  1.      četverovpréžnik  -a m (ẹ̑) voz, v katerega se vpregajo štiri živali ♪
  2.      četverovŕsten  -tna -o prid. (ȓ) agr., v zvezi četverovrstni ječmen ječmen, v katerem so zrna navidezno v štirih vrstah; štirivrstnik ♪
  3.      četverozób  -a -o prid. (ọ̑ ọ̄) ki ima štiri zobe: četverozoba riba ♪
  4.      četverozvók  -a m (ọ̑) muz. sozvočje štirih tonov ♪
  5.      čévelj  -vlja m (ẹ̑) 1. nav. mn. obuvalo s trdnejšimi podplati, segajoče največ čez gleženj: čevlji žulijo; čevlji škripljejo; nositi, obuti, sezuti, zavezati čevlje; čistiti, potempljati čevlje; desni čevelj ga tišči; pošvedrani, razhojeni, težki čevlji; čevlji na zaponko, z visoko peto, z gumijastimi podplati / krema za čevlje; trgovina s čevlji / boksasti, lakasti čevlji; delovni, ortopedski, otroški, smučarski čevlji / nizki čevlji ki ne segajo do gležnja; visoki čevlji ki segajo do gležnja ali malo čez ∙ ekspr. vem, kje ga čevelj žuli poznam njegove težave ali napake; ekspr. ne bo mu treba čevljev trgati po hribih živeti v hribih; ekspr. nisem vreden, da mu čevelj zavežem on je veliko boljši, več vreden od mene; ekspr. ne, vode pa ne bom pil, voda še za v čevlje ni dobra voda mi kot pijača ne prija; preg. brez muje se še čevelj ne obuje brez truda, prizadevanja ni pričakovati uspeha // nar. škorenj: nosi čevlje z mehkimi golenicami 2. teh. kar se natakne, pritrdi na konec predmetov: da so pilote lažje zabili, so jih na konicah okovali s čevlji 3. angleška ali ameriška dolžinska mera, približno 30 cm: zid je dolg deset jardov in dva čevlja // nekdaj dolžinska mera, 31,6 cm: Pet čevljev merim, palcev pet (F. Prešeren) ◊ elektr. polov čevelj posebno oblikovan zaključni del magnetnega pola; med. mavčni čevelj mavčna obveza za nogo; zgod. španski čevelj srednjeveška mučilna priprava za stiskanje noge ♪
  6.      čéveljc  -a [vǝl] m (ẹ̑) nav. mn., star. manjši čevelj: kupila mu je pisano čepico in rdeče čeveljce; deklica v mehkih, svetlih čeveljcih ◊ bot. lepi čeveljc zaščitena gozdna kukavica, Cypripedium calceolus ♪
  7.      čéveljček  -čka [vǝl] m (ẹ̑) manjšalnica od čevelj: dobil bo prve čeveljčke; obleci plašček in obuj čeveljčke / ekspr. elegantni plesni čeveljčki ♪
  8.      čéveljski  -a -o [vǝl] (ẹ̑) pridevnik od čevelj: čeveljska mera ♪
  9.      čeznaráven  -vna -o prid. (á) 1. knjiž. nenavadno, izredno velik: čeznaravna postava 2. zastar. nadnaraven, nenaraven: upodabljati čeznaravno lepoto ♪
  10.      čigáver  [vǝr] zaim. neskl. (ȃ) star. čigar, katerega: srečen tisti, čigaver je takšno dekle // kogar(koli): stvar ni vredna besedi, naj bo čigaver hoče ♪
  11.      čimvèč  in čím vèč in čim vèč prisl. (ȅ; ȋ-ȅ) kar se da veliko, kar največ: posvetiti čimveč skrbi kakovosti izdelkov; železnica naj prepelje čimveč blaga ♪
  12.      činóven  -vna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na čin1: činovna razvrstitev / vojaška obleka brez činovnih znakov ♪
  13.      čistokŕven  -vna -o prid. (ŕ r̄) 1. ki je potomec prednikov iste pasme: čistokrven lipicanec; čistokrven volčjak z rodovnikom / čistokrvna pasma 2. pravi, pristen: čistokrven meščan ♪
  14.      človečánski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na človečanstvo: uresničevanje resnično človečanskih odnosov v družbi; ljudje s človečanskim čustvovanjem / boj za mir je izraz skupne človečanske povezanosti / človečanske pravice ♪
  15.      človečánstvo  -a s (ȃ) 1. knjiž. človečnost: pisalo in govorilo se je o nekakšnem človečanstvu; ideja človečanstva 2. zastar. človeštvo: pomagati človečanstvu ♪
  16.      človéče  -ta s (ẹ̄) nav. slabš. majhen, suh človek: bil je majhno človeče zgubanega obraza // slabš. človek, oseba sploh: bil je užaljen, da mu to človeče ukazuje; naduto človeče / kot nagovor izgini, človeče, preden se razjezim ♪
  17.      človéček  -čka m (ẹ̑) 1. manjšalnica od človek: pravkar rojeni človeček / ekspr. okrogel, zalit človeček s sijočimi lici 2. iron. nepomemben človek: takile človečki ne morejo zavreti našega prizadevanja; nevedni in smešni človečki ♪
  18.      človéčen  -čna -o prid., človéčnejši (ẹ́) knjiž. 1. ki kaže v odnosu do okolja pozitivne moralne lastnosti; človeški: skušal je biti človečen do nasprotnikov; človečno ravnanje 2. ki ima za človeka značilne lastnosti: razumljivejši je in človečnejši kot druge osebe ♪
  19.      človéčenje  -a s (ẹ̄) glagolnik od človečiti: človečenje in izboljševanje človeka; zahteva po človečenju medčloveških odnosov ♪
  20.      človéčina  -e ž (ẹ̑) 1. nar. belokranjsko velik, neroden človek: tršata človečina 2. redko človeško meso: barva trohneče človečine ♪
  21.      človéčiti  -im nedov. (ẹ̄ ẹ̑) publ. delati kaj človeško, dobro, plemenito; humanizirati: umetnost nas človeči; človečiti stvarnost / človečiti odnose med ljudmi ♪
  22.      človéčjak  tudi človéčjek -a m (ẹ̑) človeški iztrebek ♪
  23.      človéčji  -a -e prid. (ẹ́) star. človeški: človečji rod ♪
  24.      človečnják  -a m (á) nav. mn., antr. človek in človekovi predniki ter njegovi izumrli najožji sorodniki: najdbe človečnjakov ♪
  25.      človéčnost  -i ž (ẹ́) 1. lastnost človeka, ki kaže v odnosu do okolja pozitivne moralne lastnosti: prebuditi človečnost v človeštvu; cenili so njegovo globoko človečnost; težnja po človečnosti / boj za človečnost medsebojnih odnosov; človečnost vzgojnih postopkov 2. redko človeškost: človek zaradi svoje človečnosti hrepeni po sreči ♪

   1.026 1.051 1.076 1.101 1.126 1.151 1.176 1.201 1.226 1.251  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA