Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

VE (10.201-10.225)


  1.      dvolòm  -ôma m (ȍ ó) min. 1. dvolomnost: dvolom pri rudnini 2. razlika med največjim in najmanjšim lomnim količnikom ♪
  2.      dvolómec  -mca m (ọ̑) min. brezbarven, prozoren kristal kalcita ♪
  3.      dvolómen  -mna -o prid. (ọ̄) min. ki v različnih smereh različno lomi svetlobo: dvolomna rudnina ♪
  4.      dvóm  -a tudi dvòm dvôma m (ọ̑; ȍ ó) 1. odnos do okolja, ki izključuje zanesljivo sklepanje o resničnosti česa: dvomi ga mučijo, obhajajo; rahel dvom se nas je loteval; znebiti se dvomov; pregnati dvome; to mu je razpršilo še zadnji dvom; dvom nad bogom in ljudmi; ti dogodki vzbujajo dvome o poštenosti tega prizadevanja; pog. pri njem se je pojavljal dvom v vse novo; razjeda jo dvom, ali je bilo vse to res potrebno / verski dvomi // nav. ed. duševno stanje kot odraz takega odnosa: rajši sprejmem težko resnico, kot da bi ostal v dvomu; živeti v nenehnem dvomu / biti v dvomu, dvomih 2. ekspr., v povedni rabi, z nikalnico izraža, potrjuje prepričanost o resničnosti česa: ni dvoma, da pride; nobenega dvoma ni, da je tako ● ekspr. naši so bili brez dvoma boljši prav gotovo; ekspr. to je izven vsakega dvoma prav gotovo, res je tako ◊ filoz. metodični dvom načelo, ki v spoznavanju priznava samo jasne trditve in zavrača vse nedokazane ♪
  5.      dvómatríčnik  -a m (ọ̑-ȋ) tisk. stavni stroj z dvema matričnikoma ♪
  6.      dvómba  -e ž (ọ̑) zastar. dvom: vzbudile so se mu dvombe in sumi / nikakor ni mogel pregnati verskih dvomb / bila je brez dvombe najlepša v tem kraju ♪
  7.      dvómen  -mna -o prid. (ọ̄) knjiž. dvomljiv: pridobil si je dvomno slavo; vse to je zelo dvomne vrednosti / njegov prihod je zaenkrat še dvomen dvómno prisl.: vrne se, vrne, je ves čas dvomno ponavljala dvomeče ♪
  8.      dvomílec  -lca [u̯c] m (ȋ) knjiž. dvomljivec: uspehi so prepričali celo največje dvomilce / bil je večni dvomilec in omahljivec ♪
  9.      dvomíselnost  -i [sǝl] ž (ȋ) knjiž. dvoumnost, dvosmiselnost: dvomiselnost politikove izjave // dvopomenskost: dvomiselnost besede ♪
  10.      dvómiti  -im, in dvomíti in dvómiti -im nedov. (ọ̄ ọ̑; ȋ ọ́) 1. imeti, izražati dvom, dvome: zakaj še dvomiš? dvomiti o uspehu, pog. v uspeh; dvomim, če bo prišla; še zmeraj dvomi, da mu bo poskus uspel // domnevati, predvidevati, da kaj ni takšno, kot se kaže: dvomi o njeni poštenosti; pog. dvomi v njegovo pravičnost; ekspr. rahlo dvomim o pravilnosti njegovega ravnanja / dvomiti nad kom 2. ekspr., z nikalnico biti trdno prepričan o čem: ne dvomim o tem; ne dvomim, da bo prišla dvomèč -éča -e: vstopil je, dvomeč o pravilnosti svojega ravnanja; opazoval je njihove dvomeče obraze; prisl.: dvomeče jo je pogledal ♪
  11.      dvomljív  -a -o prid. (ȋ í) 1. ki vzbuja dvom: uspeh akcije je še dvomljiv; dvomljiva kakovost; dajal je dvomljive obljube; dvomljiva prognoza bolezni / ne hodi v hribe ob tako dvomljivem vremenu nestalnem 2. ekspr. ki vzbuja dvom, navadno o moralni neoporečnosti: to so dvomljivi ljudje; pogosto so ga videvali v družbi dvomljivih žensk / tekst dvomljive vrednosti / svoj cilj je skušal doseči tudi z nekoliko dvomljivimi sredstvi ◊ ekon. dvomljiva terjatev terjatev, o katere poravnavi se dvomi; šah. pozicija črnega je zelo dvomljiva dvomljívo prisl.: dvomljivo si ga je ogledoval / v povedni rabi še zmeraj je dvomljivo, ali se bo to srečno končalo ♪
  12.      dvomljívost  -i ž (í) lastnost dvomljivega: dvomljivost njegove odločitve se je s tem še povečala / znamenja moralne dvomljivosti ♪
  13.      dvómnost  -i ž (ọ̄) redko dvomljivost: dvomnost njegovega položaja se še povečuje ♪
  14.      dvómôčen  -čna -o prid. (ọ̑-ó) bot., v zvezi dvomočni prašniki različno veliki prašniki pri isti rastlinski vrsti ♪
  15.      dvómóštvo  -a s (ọ̑-ọ̑) zakon žene z dvema možema hkrati: bila je kaznovana zaradi dvomoštva ♪
  16.      dvómotórnik  -a m (ọ̑-ọ̄) žarg. dvomotorno letalo: na nebu so se pojavili zavezniški dvomotorniki ♪
  17.      dvónadstrópen  -pna -o prid. (ọ̑-ọ̑) ki ima dve nadstropji: dvonadstropna hiša / dvonadstropni parnik, tovornjak ♪
  18.      dvóníten  -tna -o prid. (ọ̑-ȋ) ki je iz dveh niti: dvonitna preja / dvonitni šiv ♦ elektr. dvonitna žarnica žarnica z dvema žarilnima nitkama // teh. ki je na dveh nitih: dvonitno obešenje aparata ♪
  19.      dvónóg  -a -o prid. (ọ̑-ọ̑ ọ̑-ọ̄) ki ima dve nogi: dvonoga žival / dvonoga miza ♪
  20.      dvónóžec  -žca m (ọ̑-ọ̑) žival, ki ima dve nogi: dvonožci in četveronožci // slabš. človek: s takimi puhlimi dvonožci, kot ste vi, ne maram imeti opravka ♪
  21.      dvónóžen  -žna -o prid. (ọ̑-ọ̄) 1. ki ima dve nogi: dvonožne živali 2. v zvezi dvonožna hoja hoja po dveh nogah ♪
  22.      dvóobrázen  -zna -o prid. (ọ̑-ā) knjiž. ki ima dve ali več podob, oblik: prikazal je nevarnost tiste dvoobrazne, zdaj uničujoče, zdaj ustvarjajoče strasti / dvoobrazno ravnanje dvolično ♪
  23.      dvóóčen  -čna -o prid. (ọ̑-ọ̑) biol., v zvezi dvoočno gledanje gledanje z obema očesoma ♪
  24.      dvóósen  -sna -o prid. (ọ̑-ọ̑) teh. ki ima štiri kolesa na dveh oseh: dvoosni vagon / dvoosni traktor ♦ min. optično dvoosna snov snov, ki ima dva preseka, v katerih je lomni količnik v vseh smereh enak ♪
  25.      dvóosmínski  -a -o prid. (ọ̑-ȋ) muz. ki obsega dve osminki: dvoosminski takt ♪

   10.076 10.101 10.126 10.151 10.176 10.201 10.226 10.251 10.276 10.301  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA