Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
VE (10.001-10.025) 
- dualízem -zma m (ū) 1. knjiž. prisotnost dveh enakovrednih, enako pomembnih sestavin, dvojnost: za skladbo je značilen izrazit dualizem — romantična vsebina, podana v klasični obliki; moralni dualizem; psihofizični dualizem sveta 2. filoz. filozofska smer, ki trdi, da izhaja svet iz dveh enakovrednih počel: Aristotelov, Descartesov dualizem; kozmološki dualizem nazor, da sta obstajali na začetku dve prvotni počeli: dobro in zlo ◊ jur. dualizem kazenskih sankcij delitev kazenskih sankcij na kazni in varstvene ukrepe; lit. jezikovni dualizem teorija slovenskih ilircev, po kateri naj bi bila literatura za kmete pisana v slovenščini, za izobražence pa v ilirskem jeziku; ped. dualizem šolskega sistema
značilnost šolskega sistema, ki ima dve neenaki možnosti šolanja; rel. krščanski dualizem ki priznava dvojnost v vesolju: Boga in svet, duha in materijo, dušo in telo; zgod. dualizem ureditev habsburške monarhije po letu 1867, ko se je razdelila na avstrijsko in ogrsko polovico s svojima ustavama in skupnim vladarjem ♪
- dubióza -e ž (ọ̑) ekon. terjatev, o katere poravnavi se dvomi: med njihovimi terjatvami je bilo veliko dubioz ♪
- duble in doublé -ja [dublé] m (ẹ̑) 1. neplemenita kovina, prevlečena s tanko plastjo plemenite kovine: zapestnica iz dubleja 2. tekst. svilena tkanina z dvojnim licem, na vsaki strani druge barve: duble v pastelnih barvah; neskl. pril.: duble verižica ♪
- dublêr -ja m (ȇ) film., gled. kdor nadomešča pravega igralca v prizorih, ki zahtevajo kako posebno spretnost ali znanje, dvojnik: kot dubler je nastopil znani dirkač; filmski dubler; pevski dubler glavnega junaka ♪
- dubléta -e ž (ẹ̑) vsaka od dveh ali več enakih stvari, dvojnica: knjižnica si je močno opomogla z izmenjavo dublet; zamenjava dublet med filatelisti // lingv. vsaka od dveh ali več pojavnih oblik besede: akcentska, pravopisna dubleta / pri izbiri med knjižnim in pogovornim izrazom se je odločil za pogovorno dubleto sinonim ◊ lov. napraviti dubleto izstreliti dva zaporedna strela, od katerih vsak zadene drugo žival ♪
- dublírati -am nedov. in dov. (ȋ) 1. knjiž. na osnovi ene stvari, predmeta narediti enega ali več prav takih: dublirati film 2. film., gled. nadomeščati pravega igralca v prizorih, ki zahtevajo kako posebno spretnost ali znanje: dublirala jo je v več filmih ♪
- dublón -a m (ọ̑) num. španski zlatnik, v obtoku od 16. do 19. stoletja: vsi njeni diamanti so bili vredni več kot tisoč dublonov ♪
- dúcat -a m (ū) raba peša skupina dvanajstih istovrstnih kosov, stvari: kupil ji je ducat belih žepnih robcev; dva ducata gumbov / ekspr. na ducate ljudi se je izselilo iz tega kraja veliko ∙ ekspr. fant, kakršnih gre dvanajst na ducat nepomemben, povprečen fant ♦ trg. veliki ducat skupina 144 istovrstnih kosov; gros ♪
- dudáč -a m (á) dudar: dudači so veselo piskali ♪
- dudeldú [dǝl] medm. (ȗ) otr. posnema glasove (enolične) glasbe: cigu migu, dudeldu ♪
- dúdlanje -a s (ȗ) glagolnik od dudlati: na semanji dan je bilo slišati lajnanje in dudlanje od jutra do večera / dudlanje na pamet ♪
- dúdlati -am nedov. (ȗ) redko igrati na dude: dudlar je vse popoldne veselo dudlal // slabš. igrati, peti: na drugem koncu ulice je neutrudno dudlal glasbeni avtomat; kadar je bil pijan, je kar sam zase dudlal dúdlati se žarg., šol. učiti se mehanično, brez razumevanja: namesto da bi poizkušal razumeti, se je dudlal; dudlati se novo pesem / ekspr. pred šolsko nalogo se cele popoldneve dudla uči ♪
- duét -a m (ẹ̑) 1. muz. skladba za dva glasova ali dve enaki glasbili: duet Janka in Marinke iz drugega dejanja Prodane neveste; duet za dve violini // izvajanje take skladbe: vadita duet za nocojšnjo predstavo / to je bil čudovit duet / peti v duetu 2. kor. ples dveh plesalcev na isto glasbo, ki po vsebini kaže kak odnos med njima ♪
- dúgong -a m (ȗ) zool. velik rastlinojedi morski sesalec s topim gobcem, Dugong: avstralski, rdečemorski dugong ♪
- dúh -á m, im., tož. dv. tudi duhá (ȗ) 1. razumsko-spoznavna stran človeka: njegov duh je ostal jasen; oblikovati duha človeka; stremljenje duha k lepoti; zadovoljiti potrebe duha; sposobnost duha; knjiž. moj duh bedi nad njim / dela človeškega duha najvišje, izvirno ustvarjalne sposobnosti; velikani duha / enoličnost ubija duha miselno dejavnost; bogastvo človekovega duha mišljenja, čustvovanja; lepa je in polna duha bistroumnosti, domiselnosti // s prilastkom miselne, značajske značilnosti: je bistrega, upornega duha; manjka mu kritičnega duha // s prilastkom nadarjenost, sposobnost: narava mu ni dala umetniškega duha; ima preroškega duha; je brez trgovskega duha 2. s prilastkom človek, zlasti glede na njegove miselne in značajske značilnosti: slovi kot izrazit analitičen duh; takšno stališče zastopajo naši najnaprednejši duhovi; nemiren, velik duh / spada med največje duhove dvajsetega stoletja mislece, razumnike; klasična filozofija je dolgo obvladovala evropske duhove // mn., publ. ljudje, zlasti glede na določene nazore, ideje: glede tega se duhovi razhajajo; novica je razburila duhove / ločitev duhov razcepitev v nazorsko različne skupine 3. splošne miselne, nazorske značilnosti: duh časa se spreminja; nasprotovati duhu časopisa; spoznati duha modernega človeka / napreden duh knjige; patriarhalni duh meščanstva / biti vzgojen v svobodoljubnem duhu miselnosti, nazorih; biti Slovenec po rodu in duhu / vsi so istega duha; vznes. bil mu je brat po duhu in po srcu // resnična, prava vsebina:
pačiti načela in duha gibanja; takšni zaključki so tuji duhu razprave; to ustreza le črki, ne pa duhu zakona / postopati v duhu predpisov smislu 4. navadno s prilastkom splošno psihično razpoloženje: zanimalo ga je, kakšen duh vlada med delavstvom, v deželi; tekmovalni duh je zajel šolo / knjiž., z oslabljenim pomenom: med množicami se je širil duh nezadovoljstva nezadovoljstvo; vanj je stopil duh zavisti / odnosi med državama se razvijajo v prijateljskem duhu vzdušju, atmosferi; publ. posvetovanje je potekalo v duhu medsebojnega razumevanja / vnašati v poslovanje dobičkarski duh stremljenje, težnje 5. v različnih mitologijah in religijah bitje netvarne narave: verjeti v duhove; dobri in zli duhovi; gozdni, vodni duhovi; odšel je tiho kakor duh / v krščanstvu: Bog je duh; hudobni duh hudič; nebeški duhovi angeli 6. v različnih religijah
nematerialno, neumrljivo bistvo človeka; duša: duh je zapustil telo / prikazal se mu je duh rajnega; ekspr. ali si ti ali je tvoj duh 7. v idealističnih filozofijah nematerialno počelo vsega, kar je: duh in materija; bitnost duha ● knjiž. njegov duh ni klonil ostal je pogumen; duh se mu je omračil duševno je zbolel; bibl. duh je sicer voljan, ali meso je slabo človek si prizadeva za dobro, toda njegove slabe lastnosti ga pri tem ovirajo; dvigniti duha vojakom jih opogumiti; biti v duhu pri kom z mislimi, ne dejansko; samo sedel je pri njih, z duhom pa je bil odsoten mislil je na druge stvari; brati kaj s pravim duhom namenom, razumevanjem; ekspr. on je njegov zli duh kvarno vpliva nanj; star. bolan na duhu slaboumen, omejen; iron. ubog na duhu nedomiseln, naiven; knjiž. braniti resnico z orožjem duha s prepričljivim, bistrim dokazovanjem; ura duhov
po ljudskem verovanju čas od polnoči do ene, v katerem se vračajo duhovi rajnih; ekspr. zakladi duha kar je ustvaril človeški razum ◊ filoz. absolutni duh po Heglu zadnja, dokončna stopnja razvoja duha iz njega samega; svetovni duh po Heglu počelo in urejevalec zgodovine; rel. sv. Duh tretja božja oseba ♪
- dúh -a in -á m (ȗ) 1. značilnost, ki se zaznava z vohom: v prostorih je bil neprijeten duh; navzeti se duha po dimu; jed ima zoprn duh; hlevski duh; mrtvaški duh po mrliču, svečah in rožah; duh svežega sena; opojni duh vrtnic / ekspr. iz kuhinje so se širili vabljivi duhovi ∙ izginili so brez dúha in sluha neznano kam, brez sledu // neprijeten vonj: mleko ima duh / meso že dobiva duh začenja zaudarjati, smrdeti 2. zastar. zmožnost zaznavati vonj; voh: nekatere živali nimajo duha ♪
- dúhati -am nedov. (ū ȗ) z vohom zaznavati: duhati cvetje; duhali smo vonj po sveže pečenem kruhu; pren., ekspr. v tej stvari je duhal dobro kupčijo // biti sposoben za zaznavanje vonja: šakal duha mrhovino že na velike razdalje ♪
- duhobórec -rca m (ọ̑) rel. pripadnik ruske verske sekte v 18. stoletju, ki nastopa proti cerkvenim obredom in verskim dogmam: preganjanje duhoborcev ♪
- duhovídec -dca m (ȋ) knjiž. kdor misli, si predstavlja, da vidi duhove: duhovidci so trdili, da so v zvezi z višjimi silami ♪
- duhovína -e ž (í) star. zli duh, hudič, demon: vile in duhovine / med ljudstvom so bile takrat predstave o duhovinah še močno žive o strahovih, prikaznih ♪
- duhovít -a -o prid., duhovítejši (ȋ) 1. ki je sposoben biti domiseln in šaljiv obenem: fant je nenavadno duhovit; zelo rad ima duhovito druščino; veljala je za sila duhovito žensko / njegove rjave oči imajo duhovit izraz / duhovita primera, šala 2. izvirno izpeljan, rešen: duhovita iznajdba; duhovita šahovska poteza; ta teorija je sicer zelo duhovita, toda nedokazljiva; gledalce je najbolj navdušil srednji napadalec s svojim duhovitim preigravanjem duhovíto prisl.: znal je zelo duhovito govoriti; pisatelj je duhovito opisoval napake svoje dobe; sam.: prosili so ga, naj jim pove kakšno duhovito šalo, domislico ♪
- duhovítež -a m (ȋ) ekspr. duhovit človek: pri ženskah je veljal za velikega duhoviteža; vsi so se smejali temu duhovitežu in šaljivcu ♪
- duhovítost -i ž (ȋ) lastnost, značilnost duhovitega: očarala jo je njegova duhovitost; bil je znan po duhovitosti; igriva, prirojena duhovitost / novela je polna duhovitosti / smejali so se njegovim duhovitostim šalam, domislicam ♪
- duhovníja -e ž (ȋ) 1. rel. enota, skupina vernikov, ki ima stalnega duhovnika in je podrejena župniji: fara ima šest podružnic in eno duhovnijo 2. zastar. župnija: skoraj ni bilo hiše v naši duhovniji, ki je ne bi bila obiskala ta bolezen ♪
- duhóvnik -a m (ọ́) kdor opravlja bogoslužje: duhovnik mašuje; župnija je dobila novega duhovnika; katoliški, pravoslavni duhovnik; poganski duhovniki / vojaški duhovnik; pogreb brez duhovnika civilni pogreb; pren., ekspr. postal je duhovnik in apostol revolucionarne miselnosti ♪
9.876 9.901 9.926 9.951 9.976 10.001 10.026 10.051 10.076 10.101