Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
V (9.826-9.850) 
- jezàv -áva -o prid. (ȁ á) 1. ki se (rad) jezi, razjezi: imeti jezavega gospodarja; jezav je in muhast 2. ki izraža, kaže nejevoljo, jezo: govoriti z jezavim glasom / jezava nestrpnost jezávo prisl.: jezavo se držati, kričati ♪
- jezávost -i ž (á) lastnost jezavega človeka: jezavost ga je že večkrat spravila v neugoden položaj; čemernost in jezavost ♪
- jezíčljiv in jezičljív -a -o prid. (ȋ; ȋ í) knjiž. jezičen, jezikav: jezičljiva ženska ♪
- jezikàv -áva -o prid. (ȁ á) ekspr. ki (rad) neumestno, gostobesedno izraža nejevoljo, nesoglasje: jezikava ženska // ki (rad) predrzno ugovarja, odgovarja: jezikavi otroci ♪
- jezikávec -vca m (ȃ) ekspr. kdor (rad) neumestno, gostobesedno izraža nejevoljo, nesoglasje: bil je neznosen jezikavec ♪
- jezikávost -i ž (á) ekspr. lastnost jezikavega človeka: ni mogel prenašati njene jezikavosti ♪
- jezikávt -a m (ȃ) jezikač: nastopiti proti jezikavtom ♪
- jezikoslóvec -vca m (ọ̑) strokovnjak za jezikoslovje: sestanek jezikoslovcev; sodelovanje jezikoslovcev pri urejanju terminologije ♪
- jezikoslóven -vna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na jezikoslovje: jezikoslovna knjiga / moderni jezikoslovni nazori / zastar. jezikoslovne napake jezikovne ♪
- jezikoslóvje -a s (ọ̑) veda o jeziku: jezikoslovje in filologija / slovansko jezikoslovje ♦ lingv. primerjalno jezikoslovje ki primerja razvoj jezikovnih dejstev sorodnih ali domnevno sorodnih jezikov ♪
- jezikoslóvka -e ž (ọ̑) strokovnjakinja za jezikoslovje: razprava jezikoslovke ♪
- jezikoslóvski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na jezikoslovce: jezikoslovski prepiri / zastar. dosežki na jezikoslovskem področju jezikoslovnem ♪
- jezikoslóvstvo -a s (ọ̑) zastar. jezikoslovje: ukvarjati se z jezikoslovstvom ♪
- jezíkov -a -o prid. (í) nanašajoč se na jezik: a) jezikova barva ♦ anat. jezikov koren jezični koren; jezikova konica jezična konica b) jezikova zgodovina / zastar. jezikovi zakoni jezikovni ♪
- jezikóven -vna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na jezik 3: jezikovni pojav, sistem; jezikovni zakoni; jezikovna enota, prvina; jezikovna sredstva / jezikovni razvoj; jezikovna reforma, ustaljenost / jezikovni pouk; jezikovna vadnica; jezikovno predavanje; pomanjkljivo jezikovno znanje / opraviti jezikovni pregled knjige; jezikovne napake; oceniti vsebinsko in jezikovno plat dela; jezikovne značilnosti omenjenega romana / nemški jezikovni otoki; slovenska jezikovna meja; jezikovna pripadnost, razcepljenost / jezikovni čut ♦ jur. jezikovno pravo pravo, ki določa jezik v uradnem poslovanju; lingv. jezikovna kultura jezikóvno prisl.: jezikovno popraviti spis; jezikovno mešano ozemlje ♪
- jezíkovka -e ž (í) zool. ramenonožec, ki je pritrjen na morsko dno, Lingula anatina ♪
- jezikóvnokultúren -rna -o prid. (ọ̑-ȗ) nanašajoč se na jezikovno kulturo: revija za jezikovnokulturna vprašanja ♪
- jezikoznánstvo -a s (ȃ) zastar. jezikoslovje: jezikoznanstvo in zgodovina ♪
- jezljàv -áva -o prid. (ȁ á) 1. nar. jezikav: jezljav godec / jezljavi otroci 2. ekspr. plapolajoč, švigajoč: opazoval je jezljavi plamenček sveče ♪
- jezljív -a -o prid. (ȋ í) 1. ki se (rad) jezi, razjezi: jezljivi in potrpežljivi ljudje; suha, jezljiva ženska / biti jezljive narave / ekspr. jezljiva starost 2. ki izraža, kaže nejevoljo, jezo: govoriti z jezljivim glasom; jezljive besede; jezljivo vprašanje jezljívo prisl.: jezljivo odgovarjati ♪
- jezljívec -vca m (ȋ) nav. ekspr. kdor se (rad) jezi, razjezi: jezljivci in dobrodušni ljudje ♪
- jezljívka -e ž (ȋ) nav. ekspr. ženska, ki se (rada) jezi, razjezi: kakšna jezljivka je ta ženska ♪
- jezljívost -i ž (í) lastnost jezljivega človeka: skušal je premagovati svojo jezljivost; težko prenaša njegovo sitnost in jezljivost ♪
- jezóven -vna -o (ọ̄) pridevnik od jez, pregrada: jezovni stebri; jezovna zgradba ♪
- jezuítstvo -a s (ȋ) knjiž. miselnost, delovanje jezuitov: značilnosti jezuitstva // slabš. zvijačnost, neiskrenost: očital mu je jezuitstvo ♪
9.701 9.726 9.751 9.776 9.801 9.826 9.851 9.876 9.901 9.926 
