Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

V (80.686-80.710)


  1.      umíšljati si  -am si nedov. (í) 1. v mislih oblikovati, ustvarjati a) kar v resničnosti ne obstaja: umišljati si strahove / umišlja si, da je kralj b) kar ne ustreza resnici: umišljati si bolezen / začel si je umišljati, da je sosed kriv njegove nesreče 2. z razmišljanjem oblikovati, ustvarjati: vsak dan si umišlja kaj novega / umišljati si izgovore 3. imeti pretirano dobro mnenje o sebi: kaj si ta fant umišlja o sebi / umišlja si, da je dober kritik 4. star. misliti si, predstavljati si: nihče si ni umišljal, da bo vsega tako hitro konec; ni si umišljal, kako ga bodo sprejeli ● star. ne umišljaj si nemogočih stvari izmišljaj ♪
  2.      umišljenína  -e ž (í) knjiž. umišljena stvar: dejanski podatki in umišljenine ♪
  3.      umíšljenost  -i ž (ȋ) 1. kar je izoblikovano, sestavljeno v mislih in v resničnosti ne obstaja: nasprotje med resničnostjo in umišljenostjo 2. lastnost, značilnost umišljenega: umišljenost bolezni ♪
  4.      umišljíja  -e ž (ȋ) zastar. domišljija: v umišljiji zagledati kaj ♪
  5.      umíti  umíjem dov., umìl (í ȋ) 1. očistiti telo, del telesa navadno z vodo in milom: umiti glavo, noge, roke; umiti bolniku obraz; umiti otroka; umiti koga po hrbtu; temeljito se umiti; lase si umije enkrat na teden; umiti si zobe / umiti se z milom; umiti se z mrzlo, toplo vodo; umiti se kakor mačka z zelo malo vode, po majhni površini; površno; pren., ekspr. pomladanski dež je umil nebo 2. pomiti: umiti posodo, tla / umiti avtomobil oprati ● ekspr. oče mu je umil glavo zelo ga je oštel; roka roko umije človek povrne zlasti v neprijetnem, nedovoljenem položaju dobljeno pomoč s podobno pomočjo; umiti si roke (kot Pilat) ne sprejeti odgovornosti za negativno dejanje, ki ga je kdo storil ne popolnoma prostovoljno umít -a -o: umit obraz; jutro, nebo je bilo kot umito ♪
  6.      úmnež  -a m (ȗ) knjiž. pameten človek: tako bi ravnali umneži ♪
  7.      úmnost  -i ž (ú) lastnost, značilnost umnega: bistvena značilnost človeka je njegova umnost / presenetiti koga s svojo umnostjo; voditi delo z veliko umnostjo ♪
  8.      umobólen  -lna -o prid. (ọ̑) knjiž. duševno bolan: biti umobolen; umobolna ženska; sam.: zdravljenje umobolnih ♪
  9.      umobólnica  -e ž (ọ̑) knjiž. bolnica za duševne bolezni: zdraviti se v umobolnici ♪
  10.      umobólnost  -i ž (ọ̄) knjiž. stanje umobolnega: njegova umobolnost je očitna ♪
  11.      umólkniti  -em [u̯k] dov., tudi umolkníte; tudi umolkníla (ọ́ ọ̑) prenehati govoriti: otroci so umolknili; dal ji je znamenje, naj umolkne; za trenutek umolkniti // ekspr. prenehati oddajati glasove, šume: ptice so umolknile; radio, telefon je nenadoma umolknil / koraki so umolknili // ekspr. prenehati objavljati literarna dela: pesnik je umolknil ● evfem. za vedno je umolknil umrl je ♪
  12.      umòr  -ôra m (ȍ ó) glagolnik od umoriti 1: umor se je zgodil v gozdu; storiti, zagrešiti umor; obsoditi zaradi umora; zahrbten umor; poročilo o umoru / ritualni umor v nekaterih religijah za pridobitev skrivnostnih božanskih moči ♦ jur. (naklepni) umor naklepna povzročitev smrti človeka; justični ali sodni umor zmotna sodba, s katero se izreče smrtna kazen in je ta tudi izvršena; politični umor; roparski umor iz koristoljubja ♪
  13.      umoríti  -ím dov., umóril (ȋ í) 1. povzročiti smrt človeka, zlasti namerno: hotela ga je umoriti; popotnika so oropali in umorili; umoriti koga z nožem, s strupom; otroka je umorila že ob rojstvu; skrivaj, zahrbtno umoriti / ekspr. bolezen je umorila precej ljudi 2. ekspr. povzročiti izgubo česa duševnega: vse veselje, voljo ji je umoril ∙ ekspr. žalostna novica bi jo umorila zelo prizadela umorjèn -êna -o: ponoči je bil nekdo umorjen ♪
  14.      umŕčkati  -am dov. (ȓ) otr. umreti: otrok je spraševal, zakaj je dedek umrčkal ♪
  15.      umréti  umrèm tudi umŕjem stil. umrjèm dov., umŕl (ẹ́ ȅ, ŕ, ȅ) prenehati živeti: bolnik je umrl kmalu po operaciji; umrl je mlad; starši so mu umrli pred enim letom; umreti na potovanju, v prometni nesreči; umreti pod ruševinami; umreti doma, v bolnici; umreti v hudih bolečinah; umreti od lakote, mraza, starosti, strahu; umreti za kapjo, tuberkulozo; umreti zaradi pljučnice, raka; lahko, mirno umreti / umreti v bedi, samoti; v vojni je umrlo veliko ljudi / umreti junaške, naravne smrti / umreti za domovino / zaradi mraza so vse čebele umrle // ekspr. prenehati obstajati: ljubezen med njima je umrla; njuno prijateljstvo je umrlo / vsako upanje mi je umrlo prenehal sem upati; spomini v njej še niso umrli še se spominja / pesem je umrla nekje v daljavi zamrla ● oče je umrl brez oporoke ne da bi naredil oporoko; ekspr. zaradi onesnaženosti je reka umrla je prenehalo življenje v njej; ekspr. skoraj umrla je od smeha zelo se je smejala; če hujšega ne bo, še umreti ne bo treba umŕl -a -o: poklonili so se umrlemu prijatelju; umrli spomini; umrla ljubezen ♪
  16.      umrjóč  tudi umrjòč -óča -e prid. (ọ̄ ọ́; ȍ ọ́) zastar. umrljiv: umrjoči ljudje; umrjoča duša ♪
  17.      umŕli  -ega m (ŕ) kdor je umrl: umrli ni naredil oporoke; žalovati za umrlim; matična knjiga umrlih ♪
  18.      umrlína  -e ž (ȋ) zgod., v fevdalizmu dajatev zemljiškemu gospodu od podložnikove zapuščine: plačati umrlino ♪
  19.      umrzlíti se  -ím se dov., umŕzlil se (ȋ í) knjiž., redko shladiti se: jutra so se zelo umrzlila ♪
  20.      úmski  -a -o prid. (ȗ) nanašajoč se na um: za to je potreben velik umski napor; umski razvoj otroka; umske dejavnosti, sposobnosti; umske razlike med učenci; telesen in umski / umska nerazvitost; umska zmedenost / čustvene in umske prvine v pesmi / umski delavci; prevajanje, računanje je umsko delo ♦ psih. umska starost mentalna starost úmsko prisl.: umsko dojeti, utemeljiti; umsko nadpovprečen ♪
  21.      úmskost  -i ž (ȗ) lastnost, značilnost umskega: umskost in telesnost človeka ♪
  22.      unanimízem  -zma m (ȋ) lit. francoska literarna smer v začetku 20. stoletja, ki prikazuje posamezne človeške usode, vpletene v družbeno in duševno življenje množice, kolektiva ♪
  23.      unášati se  -am se nedov. (ȃ) ekspr. postajati manj intenziven, manj izrazit: dež, veter se unaša / boji so se začeli unašati / govorice so se počasi unašale ♪
  24.      unciála  -e ž (ȃ) 1. zgod. grška in latinska pisava z enako visokimi zaokroženimi vélikimi črkami, ki se je uporabljala od 4. do 8. stoletja: rokopis je napisan v unciali 2. knjiž. vélika začetna črka, prevzeta iz te pisave: unciala na začetku vrstice ♪
  25.      unciálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na uncialo: uncialni črkopis / uncialna pisava ♪

   80.561 80.586 80.611 80.636 80.661 80.686 80.711 80.736 80.761 80.786  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA