Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

V (79.311-79.335)


  1.      trdílec  -lca [lc in u̯c] m (ȋ) trdilo: dodati barvi trdilec ♪
  2.      trdílen 1 -lna -o prid. (ȋ) redko pritrdilen: trdilen odgovor ◊ filoz. trdilna sodba sodba, izražena s stavkom, v katerem povedek ni zanikan; lingv. trdilni stavek stavek, ki nima zanikanega povedka ♪
  3.      trdílen 2 -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na trdenje, strjevanje: trdilna sposobnost škroba / trdilno sredstvo ♪
  4.      trdílo  -a s (í) sredstvo za trdenje, strjevanje: dodati snovi trdilo; izdelovanje trdil / trdilo za barve ♪
  5.      trdín  -a m (ȋ) star. trdoglavec, svojeglavec: ta trdin ne odneha ♪
  6.      trdína  -e tudi -a m (í) redko trdoglavec, svojeglavec: velik trdina je, z njim nič ne opraviš ♪
  7.      trdína  -e ž (í) 1. knjiž. trden, suh svet, trdna, suha tla: izvlekli so vola iz močvirja na trdino 2. nar. trava, ki raste na suhem, slabem svetu: kositi trdino 3. zastar. trdota: preizkušati trdino kake snovi ● knjiž. mornarji so zagledali trdino kopno ◊ metal. zelo trda zlitina zlasti iz karbidov ♪
  8.      trdínec  -nca m (ȋ) knjiž. kdor prebiva na trdnem, suhem svetu: jezerjani in trdinci ♪
  9.      trdínski  -a -o prid. (ȋ) knjiž. trden, suh: trdinski travnik / trdinski svet ♪
  10.      trdíti  in tŕditi -im nedov. (ȋ ŕ) izražati kako misel, kot da je v skladu z resničnostjo: če on to trdi, bo že res; trdi, da je dolg že vrnil; pogumno, utemeljeno, vztrajno kaj trditi; tega ni mogoče z gotovostjo trditi / ekspr. obtožnica trdi, da je kriv / ljudje trdijo o njem čudne reči govorijo, pripovedujejo; strokovnjaki trdijo, da je pesem nastala v začetnem obdobju pesnikovega ustvarjanja mislijo, menijo; ekspr. predstava je dobra, lahko trdim, zelo dobra rečem ∙ ekspr. če pravim jaz, da je belo, trdi on, da je črno najini mnenji si popolnoma nasprotujeta; ekspr. nočem trditi, da ste vi vsega krivi izraža omilitev povedanega; ekspr. še vedno trdi svojo vztraja pri tem, kar je rekel; zastar. trditi kako vero priznavati, izpovedovati trdé zastar.: ugovarjal mu je, trde, da še ni prepozno trdèč -éča -e: branil ga je pred drugimi, trdeč, da je pošten človek ♪
  11.      trdíti  -ím, in trdíti in tŕditi -im nedov. (ȋ í; ȋ ŕ) delati, da postane kaj trdo, trše: trditi kako snov s sušenjem / trditi stene stavbe utrjevati ● ekspr. težko življenje ga je trdilo utrjevalo; delalo trdega, brezčutnega trdíti se, in trdíti se in tŕditi se postajati trd, trši: beton se hitro trdi; kosti se trdijo / med se trdi strjuje ♪
  12.      trdnína  -e ž (í) fiz. trdna snov: trdnine in kapljevine ♪
  13.      trdnják  -a m (á) zastar. srebrnik, zlatnik: dal mu je vrečo rumenih trdnjakov ♪
  14.      tŕdnost  -i ž (ŕ) 1. lastnost, značilnost trdnega: obzidje je zaradi trdnosti še dobro ohranjeno / trdnost niti, vozla / trdnost ogrodja / varovati trdnost države / občudoval je obtoženčevo trdnost / trdnost glasu, korakov / trdnost dokazov, spoznanja / neomajna trdnost odločitve, sklepa, volje 2. lastnost česa glede na največjo obremenitev, ki jo prenese: določiti, povečati, ugotavljati trdnost mostu, temeljev; majhna, velika trdnost česa; meja, preizkus trdnosti / trdnost kamna, lesa 3. lastnost česa glede na sposobnost vzdržati negativne vplive: povezanost med trdnostjo političnega sistema in gospodarskimi uspehi; spreminjanje trdnosti zdravja v različnih življenjskih obdobjih 4. lastnost česa glede na sposobnost za opravljanje svoje funkcije: večanje trdnosti korenin z rastjo; zmanjšanje trdnosti zobovja ◊ elektr. prebojna trdnost lastnost dielektrika, da se upira preboju; fiz., teh. natezna trdnost največja mogoča obremenitev, ki jo telo prenese, ne da bi se pretrgalo; teh. tlačna trdnost največja mogoča obremenitev, ki jo telo prenese, ne da bi se zdrobilo, zmečkalo; udarna trdnost največja mogoča obremenitev, ki jo telo prenese pri udarcu, ne da bi se zdrobilo, prelomilo ♪
  15.      trdo...  prvi del zloženk nanašajoč se na trd: trdodlak, trdoglav, trdokljun ♪
  16.      trdôba  -e ž (ó) zastar. trdost: trdoba tkiva / očitati komu trdobo strogost, neprizanesljivost / trdoba kmečkega stanu težavnost ♪
  17.      trdobúčen  -čna -o prid. (ȗ) pog. trdoglav: učiti trdobučne otroke / bil je trdobučen, zato ni odnehal ♪
  18.      trdobúčnež  -a m (ȗ) pog. trdoglavec: ni tak trdobučnež, da tega ne bi razumel / pregovoriti trdobučneža ♪
  19.      trdokórec  -rca m (ọ̑) zastar. neroden, okoren človek: bil je pravi trdokorec ♪
  20.      trdokóren  -rna -o prid. (ọ́ ọ̄) zastar. 1. neroden, okoren: trdokoren, a dobrodušen človek 2. trmast, svojeglav: bil je trdokoren, niso ga mogli pregovoriti trdokórno prisl.: trdokorno se je držal pravil; trdokorno se premikati ♪
  21.      trdokórnost  -i ž (ọ́) zastar. 1. nerodnost, okornost: otresti se trdokornosti 2. trma, svojeglavost: motila ga je sinova trdokornost in prenapetost ♪
  22.      trdokóžec  -žca m (ọ̑) ekspr. kdor neprizadeto prenaša žalitve, namigovanja: ne bodi tak trdokožec ♪
  23.      trdokóžen  -žna -o prid. (ọ̄ ọ̑) ekspr. ki neprizadeto prenaša žalitve, namigovanja: trdokožen nasprotnik ♪
  24.      trdokóžnež  -a m (ọ̑) ekspr. kdor neprizadeto prenaša žalitve, namigovanja: takega trdokožneža nič ne prizadene ♪
  25.      trdokóžnost  -i ž (ọ̄) lastnost, značilnost trdokožnega človeka: očitali so mu trdokožnost ♪

   79.186 79.211 79.236 79.261 79.286 79.311 79.336 79.361 79.386 79.411  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA