Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
V (79.086-79.110)
- totálka -e ž (ȃ) žarg., avt. stopnja poškodovanosti avtomobila, pri kateri ga ni mogoče, ni vredno popravljati: zavarovalnica mu je priznala totalko / v povedni rabi avtomobil je totalka ♪
- totálnost -i ž (ȃ) knjiž. 1. popolnost: totalnost razdejanja 2. celovitost: zavest o totalnosti umetnine; spoznanje o totalnosti družbenih procesov; totalnost in pluralizem // celotnost, celota: književnost izraža totalnost življenja / pedagog upošteva totalnost otroka vse njegove značilnosti, življenjske okoliščine 3. kar je celovito: moralna zavest je v sebi razčlenjena totalnost; gledati na bit in zavest kot na dve totalnosti ♪
- tótem -a m (ọ́) pri primitivnih ljudstvih žival, rastlina, za katero se veruje, da je z določenim rodom, plemenom v sorodstveni zvezi: častiti toteme; imeti medveda za totem; rodovni totem // slika, kip te živali, rastline: zbirati indijanske toteme; lesen totem ♪
- totemístičen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na totemizem: totemistične svečanosti / totemistično verovanje ♪
- totemízem -zma m (ȋ) pri primitivnih ljudstvih vera v sorodstveno zvezo rodu, plemena z določeno živaljo, rastlino: keltski totemizem; ostanki totemizma v pravljicah; totemizem in animizem ♪
- tótemski -a -o prid. (ọ́) nanašajoč se na totem: totemska žival; totemsko znamenje / totemski steber / totemska umetnost ♪
- tóti -a -o zaim. (ọ̑) nar. štajersko ta: posodi mi toto stvar / veselo je živeti na totem svetu ♪
- tózd -a m (ọ̑) kratica, do 1989 temeljna organizacija združenega dela: ukiniti, ustanoviti tozde; samoupravljanje v tozdih ♪
- tožáriti -im nedov. (á ȃ) ekspr. večkrat, pogosto tožiti: učenka rada tožari; tožariti razredniku; tožariti sodelavce / tožariti o slabi letini tožáriti se večkrat, pogosto se tožiti: tožari se za odškodnino; tožari se s sosedi ♪
- tožárjenje -a s (á) glagolnik od tožariti: odvaditi otroke tožarjenja; kaznovati koga za tožarjenje; tožarjenje in obrekovanje / tožarjenje za mejo; stroški tožarjenja ♪
- tôžba -e stil. -é ž (ó) 1. jur. zahteva za rešitev pravnega spora na sodišču: stranka umakne tožbo; sodišče zavrne tožbo; odstopiti od tožbe; elementi tožbe; utemeljenost tožbe / delitvena tožba v zvezi z delitvijo skupne stvari ali premoženja; lastninska tožba za priznanje lastninske pravice; očetovska tožba za ugotovitev očetovstva; razvezna tožba // besedilo s tako zahtevo: sestaviti tožbo; vročiti tožencu izvod tožbe / vložiti tožbo proti komu 2. reševanje spora na sodišču: začela se je tožba za zemljo; groziti komu s tožbo / dobiti tožbo pravdo; imeti tožbo s kom 3. glagolnik od tožiti: prenašati bolečine brez tožbe / tožbe kmetov zaradi škodljivosti divjadi pritožbe, pritoževanja // besede, glasovi, ki izražajo telesno ali duševno bolečino: poslušati tožbe ranjencev; glasne tožbe // kar kdo toži: njegove tožbe ga niso ganile ♪
- tožbár -ja m (á) star. kdor se (rad) toži, tožari: nepoboljšljiv tožbar; sprava med tožbarji ♪
- tožbáriti se -im se nedov. (á ȃ) star. tožiti se, tožariti se: tožbariti se s sosedi ♪
- tôžben -a -o prid. (ō) nanašajoč se na tožbo: tožbeni zahtevek / tožbena pravica / tožbeni stroški ♪
- tóžen 1 -žna -o prid., tóžnejši (ọ́ ọ̄) star. 1. otožen, žalosten: tožna zapuščena mati / tožen izraz, pogled / tožen spomin 2. žalosten, težek: tožna usoda / tožno življenje / tožni časi tóžno prisl.: tožno klicati; tožno lepa pesem / v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku tožno mu je bilo živeti samemu ♪
- tóžen 2 -žna -o prid. (ọ̄) star. tožben: tožni stroški ∙ nar. sošolec je tožni groš tožljivec ♪
- tóženec -nca m (ọ́) 1. kdor je tožen, obtoževan: iz tožnika je postal toženec 2. jur. oseba v sodnem postopku, ki je tožena: zastopati toženca; sprejeti ugovore toženca ♪
- tóženka -e ž (ọ́) 1. ženska, ki je tožena, obtoževana: toženka se je dobro izgovorila 2. jur. ženska v sodnem postopku, ki je tožena: tožnica in toženka ♪
- tožílec -lca [u̯c in lc] m (ȋ) 1. kdor koga toži, obtožuje: biti tožilec in razsodnik hkrati 2. jur. oseba v sodnem postopku, ki koga toži: nastopiti na obravnavi kot tožilec / zasebni tožilec 3. jur. predstavnik tožilstva, ki koga toži in v sodnem postopku dokazuje njegovo krivdo: tožilec zahteva visoko kazen / javni tožilec predstavnik javnega tožilstva; vojaški tožilec predstavnik vojaškega tožilstva ♪
- tožílka -e [u̯k in lk] ž (ȋ) ženska, ki koga toži, obtožuje: tožilka je pri očetu zahtevala kazen za pretepaškega sina ♦ jur. javna tožilka predstavnica javnega tožilstva ♪
- tožílnik -a m (ȋ) lingv. četrti sklon: postaviti samostalnik v tožilnik; značilnosti tožilnika pri samostalnikih moškega spola ♪
- tožílniški -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na tožilnik: tožilniški predmet / tožilniška vezava ♪
- tožítelj -a m (ȋ) tožnik: ugovarjati tožitelju ♪
- tožíteljica -e ž (ȋ) tožnica: vedla se je kot tožiteljica, ne kot obtoženka ♪
- tožíti in tóžiti -im nedov. (ȋ ọ́) 1. sporočati komu, da je kdo storil kaj nedovoljenega, negativnega: otroci radi tožijo; tožiti sošolce učitelju; tožili so ga očetu, da se potepa / odvaditi koga tožiti 2. jur. zahtevati rešitev pravnega spora s kom na sodišču: ker mu denarja ni hotel vrniti, ga je tožil; iti koga tožit; tožiti koga za očetovstvo, odškodnino; tožil jo je zaradi razžaljenja časti 3. nepreh. z besedami, glasovi izražati telesno ali duševno bolečino: ranjenec je začel tožiti; vso noč toži; glasno, presunljivo tožiti / ekspr.: glas zvona toži; veter toži v golih vejah; brezoseb. med ločjem je tožilo in klicalo 4. govoriti, pripovedovati komu o svojih skrbeh, težavah, trpljenju: preveč ponosen je, da bi tožil; ekspr. kaj bi tožil, bo že bolje / tožili so, koliko dela imajo / v pismih samo toži / knjiž.: tožiti komu svojo nesrečo, žalost razkrivati; toži o lakoti
izraža potrebo po jedi; nič ni tožil za večerjo izražal potrebe, da bi jo dobil; toži po materi izraža žalost zaradi izgube matere; toži nad svojo usodo se pritožuje tožíti se in tóžiti se 1. jur. reševati pravni spor na sodišču kot toženec ali tožnik: toži se s sosedom zaradi meje; pogosto se toži 2. s smiselnim osebkom v dajalniku, navadno v zvezi s po čutiti močno željo po ponovnem bivanju kje, v bližini koga: toži se mu po domu, gorah; toži se mu po prijateljih / star.: toži se mu po domači hrani rad bi jo jedel; toži se mu po prepiru rad bi se prepiral; toži se mu za starimi časi želi si, da bi se vrnili 3. nepreh., star. čutiti domotožje: v tujini se mu je tožilo; morali so ga peljati domov, ker se mu je preveč tožilo tožèč -éča -e: govoriti s tožečim glasom ♦ jur. tožeča stranka stranka, ki zahteva rešitev pravnega spora na sodišču; prisl.: jastreb tožeče pivka tóžen -a -o: pogovoriti se s toženim otrokom ♦ jur. tožena
stranka stranka, proti kateri je vložena tožba ♪
78.961 78.986 79.011 79.036 79.061 79.086 79.111 79.136 79.161 79.186