Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

V (74.036-74.060)


  1.      sonóren  -rna -o prid. (ọ̑) zveneč, zvonek: govoril je z mirnim, sonornim glasom sonórno prisl.: govoriti sonorno ♪
  2.      sònosílec  -lca [u̯c in lc] m (ȍ-ȋ) kdor je skupaj s kom nosilec česa: sonosilec naprednih idej / publ. sonosilec revolucije ♪
  3.      sònôžen  -žna -o prid. (ȍ-ō) šport. ki se dela na obeh nogah, z obema nogama: sonožen odriv, počep / sonožna kristianija paralelna kristianija sònôžno prisl.: klečati sonožno ♪
  4.      sòobčàn  in sòobčán -ána m (ȍ-ȁ ȍ-á; ȍ-ȃ) kdor je v razmerju do drugega občan iste občine: ugotovila sta, da sta soobčana ♪
  5.      sòobčutíti  in sòobčútiti -im dov. (ȍ-ȋ ȍ-ú) skupaj s kom občutiti: ni mogel soobčutiti veselja, ki je prevzemalo prijatelje ♪
  6.      sòobčútje  -a s (ȍ-ȗ) lit. besedna zveza, ki izraža doživljanje predstav kakega čutnega področja z zaznavami drugih čutnih področij; sinestezija ♪
  7.      sòobdolžênec  -nca [u̯ž] m (ȍ-é) jur. kdor je skupaj s kom obdolžen v istem kazenskem postopku: nezaupanje do soobdolženca ♪
  8.      sòobsójenec  -nca m (ȍ-ọ́) jur. kdor je skupaj s kom pravnomočno obsojen v istem kazenskem postopku: njegovi soobsojenci so dobili še hujše kazni ♪
  9.      sòobstájanje  -a s (ȍ-ā) knjiž. skupno obstajanje, skupno bivanje: soobstajanje različnih trditev; soobstajanje umetnosti in znanosti ♪
  10.      sòobstájati  -am nedov. (ȍ-ā) knjiž. skupaj obstajati, skupaj bivati: nazori, ki v določeni družbi soobstajajo ♪
  11.      sòobstòj  -ôja m (ȍ-ȍ ȍ-ó) knjiž. skupni obstoj, skupno obstajanje: soobstoj več kultur ♪
  12.      sòobtóženec  -nca m (ȍ-ọ́) jur. kdor je skupaj s kom obtožen v istem kazenskem postopku: izreči sodbo obtožencu XY in soobtožencem ♪
  13.      sòobtožíti  in sòobtóžiti -im dov. (ȍ-ȋ ȍ-ọ́) skupaj s kom obtožiti: obenem z bratom so soobtožili tudi njega sòobtóžen -a -o: udeležil se je sestanka pri soobtoženem XY ♪
  14.      soóčanje  -a s (ọ́) glagolnik od soočati: priče so pri soočanju govorile vedno enako, osumljenec pa je še naprej tajil / soočanje različnih miselnih in literarnih tokov ♪
  15.      soóčati  -am nedov. (ọ́) 1. delati, povzročati, da se kdo sestane s kom tako, da se ne more izogniti pogovoru, odgovoru: večkrat so jo soočali z drugimi jetniki, vendar ni hotela nikogar prepoznati; soočati se s kom 2. publ. primerjati, konfrontirati: mogoče je ustvarjalno soočati tudi zelo različna stališča ● publ. članek nas sooča z nenavadnimi spoznanji seznanja; publ. tu se soočajo različni interesi se pojavljajo, kažejo soóčati se publ., v zvezi s s, z izraža, da je kdo deležen zlasti česa neprijetnega: sodobna družba se sooča z drugačnimi socialnimi problemi; ta veja gospodarstva se sooča z novimi težavami ♪
  16.      soóčenec  -nca m (ọ̑) jur. kdor je zaslišan istočasno z osebo, ki se je o isti stvari izpovedala drugače: vpisati izpovedi soočencev v zapisnik ♪
  17.      soóčenje  -a s (ọ̑) glagolnik od soočiti: ženska je pri soočenju prepoznala tatu / odpeljati obtoženca k soočenju / soočenje stališč in mnenj je bilo koristno / potrebno je soočenje z dejanskim stanjem v gospodarstvu ♪
  18.      soóčiti  -im dov. (ọ̄ ọ̑) 1. narediti, povzročiti, da se kdo sestane s kom tako, da se ne more izogniti pogovoru, odgovoru: soočiti kršilca in očividce; osumljenca so soočili z okradeno žensko; soočiti se s pričami ♦ jur. zaslišati pričo ali obdolženca v navzočnosti osebe, ki se je o isti stvari izpovedala drugače 2. publ. narediti primerjavo, konfrontirati: želeli so soočiti različna mnenja; soočiti napore z uspehi; soočiti ugotovitve; soočiti svoja stališča s spoznanji kongresnih razprav ● publ. soočiti koga z dejstvi prikazati jih taka, kot so soóčiti se publ., v zvezi s s, z izraža, da postane kdo deležen zlasti česa neprijetnega: spoznal je, da se mora soočiti z dejanskim stanjem ∙ ekspr. treba se bo soočiti z resnico sprejeti, priznati jo tako, kot je soóčen -a -o: tedaj je bil prvič soočen s tem pojavom; prepoznati soočeno osebo ♪
  19.      sòodlóčanje  -a s (ȍ-ọ́) glagolnik od soodločati: soodločanje delovnih ljudi v gospodarstvu; pravica do soodločanja ♪
  20.      sòodlóčati  -am nedov. (ȍ-ọ́) skupaj s kom odločati: delavci soodločajo v delovni organizaciji / soodločati o usodi narodov; soodločati pri izbiri kandidata / publ. okoliščine, ki soodločajo pri raziskavah vplivajo nanje ♪
  21.      sòodločílen  -lna -o prid. (ȍ-ȋ) ki je skupaj s čim odločilen: soodločilni dejavniki; te stvari so soodločilne pri oblikovanju poročil ♪
  22.      sòodnòs  -ôsa m (ȍ-ȍ ȍ-ó) knjiž. medsebojni odnos: soodnosi med stvarmi / očiten soodnos med količino mleka in krmljenjem medsebojna odvisnost ♪
  23.      sòodnôsen  -sna -o prid. (ȍ-ó ȍ-ō) knjiž. medsebojno odvisen: soodnosni pojavi ♦ filoz. soodnosni pojmi pojmi, ki so podrejeni skupnemu pojmu; lingv. soodnosne jezikovne prvine ♪
  24.      sòodnôsje  -a s (ȍ-ȏ) knjiž. več medsebojnih odnosov, medsebojni odnosi: zapleteno medčloveško soodnosje ♪
  25.      sòodnôsnica  -e ž (ȍ-ȏ) lingv. beseda, navadno zaimek v nadrednem stavku, ki kaže na vrsto odvisnika: soodnosnici čim tem ♪

   73.911 73.936 73.961 73.986 74.011 74.036 74.061 74.086 74.111 74.136  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA