Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

V (71.261-71.285)


  1.      samolét  -a -o prid. (ẹ̑ ẹ̄) navadno v zvezi preproga samoleta, v pravljicah preproga, ki človeka po zraku hitro prenese drugam; leteča preproga: preproga samoleta bi me prenesla, kamor bi želel ♪
  2.      samoljúben  -bna -o prid. (ú ū) ki pretirano vrednoti samega sebe: samoljubni in domišljavi ljudje; fant je zelo samoljuben / odgovoril je s samoljubnim nasmehom // zastar. sebičen: pohlepen in samoljuben človek / samoljubni nameni samoljúbno prisl.: samoljubno se nasmehniti; ravnal je zelo samoljubno ♪
  3.      samoljúbje  -a s (ȗ) pretirano vrednotenje samega sebe: samoljubje ga je zaslepilo; s tem je žalila njegovo samoljubje; ekspr. užaljeno samoljubje / v svojem samoljubju se je ob tej pohvali čutila polaskano ♪
  4.      samoljúbnež  -a m (ȗ) ekspr. samoljuben človek: častiželjen samoljubnež ♪
  5.      samoljúbnost  -i ž (ú) lastnost samoljubnega človeka: njena samoljubnost ga je odbijala / hvala je njegovi samoljubnosti ugajala ♪
  6.      sámomát  -a m (ȃ-ȃ) šah. mat pri problemskem šahu, kjer mora igralec igrati tako, da ga nasprotnik matira: samomat v šestih potezah ♪
  7.      samomòr  -ôra m (ȍ ó) dejanje, s katerim kdo namerno povzroči svojo smrt: samomor se ni posrečil; narediti samomor; fingiran samomor; samomor zaradi nesrečne ljubezni, neuspeha v šoli; samomor z obešenjem, strelom, utopitvijo / to je bil primer skupinskega samomora kitov // ekspr., navadno s prilastkom dejanje, s katerim se posredno povzroči propad česa: to bi bil duševni, kulturni, narodni samomor / mamila vodijo mlade v tihi samomor ♪
  8.      samomorílec  -lca [u̯c] m (ȋ) kdor naredi, poskusi narediti samomor: rešiti samomorilca; med samomorilci je več mladoletnikov ♪
  9.      samomorílen  -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na samomor: premagati samomorilne misli / samomorilni poskus / to je samomorilna politika ∙ ekspr. ta samomorilni dolgčas nedeljskih popoldnevov zelo velik; ekspr. to, kar počneš, je samomorilno zelo nevarno ♪
  10.      samomorílka  -e [u̯k] ž (ȋ) ženska, ki naredi, poskusi narediti samomor: reka je naplavila truplo samomorilke ♪
  11.      samomorílnost  -i ž (ȋ) pojav ali dejstvo, da kdo naredi samomor: naraščanje, upadanje samomorilnosti ♪
  12.      samomorílski  -a -o [u̯s tudi ls] prid. (ȋ) nanašajoč se na samomorilce ali samomor: samomorilske skupine mladih ljudi / samomorilske misli; samomorilsko nagnjenje ∙ ekspr. to je samomorilska hitrost zelo nevarna samomorílsko prisl.: bil je obupan in samomorilsko razpoložen ♪
  13.      sámomúčenje  -a s (ȃ-ū) knjiž. mučenje samega sebe: duševno, telesno samomučenje; njegovo pretirano samomučenje in obtoževanje ♪
  14.      sámomučílec  -lca [lc in u̯c] m (ȃ-ȋ) knjiž. kdor muči samega sebe: duševnost samomučilcev ♪
  15.      sámomučílen  -lna -o prid. (ȃ-ȋ) nanašajoč se na samomučenje: njegova samomučilna narava / samomučilno dejanje ♪
  16.      sámomučíteljski  -a -o prid. (ȃ-ȋ) nanašajoč se na samomučitelje: njegova samomučiteljska narava / v svojih delih upodablja otroke s skoraj samomučiteljsko trpkostjo ♪
  17.      sámonakladálen  -lna -o prid. (ȃ-ȃ) teh. ki v nasprotju z napravami svoje vrste naklada sam: preurediti nakladalno napravo v samonakladalno ♪
  18.      sámonamèn  -éna m (ȃ-ȅ ȃ-ẹ́) knjiž. dejstvo, da je kaj sámo sebi namen: ta dejavnost ni samonamen, ampak le sredstvo / v samonamen umetnosti ni verjel / samonamen pesništva je notranja izpoved ♪
  19.      sámonapajálnik  -a m (ȃ-ȃ) agr. napajalnik, v katerega priteka voda ob pritisku z gobcem avtomatično: modernizirati hlev s samonapajalniki ♪
  20.      sámonastájanje  -a s (ȃ-ā) knjiž. nastajanje sámo od sebe: po tej teoriji je takrat prenehal proces samonastajanja organskih snovi iz neorganskih ♪
  21.      sámonastánek  -nka m (ȃ-ȃ) knjiž. nastanek sam od sebe: hipoteza o samonastanku življenja ♪
  22.      sámonegácija  -e ž (ȃ-á) filoz., po Heglu negacija pojava, ki jo povzroči pojav sam: samonegacija humanizma ♪
  23.      sámonémški  -a -o prid. (ȃ-ẹ́) zastar. ki je samo v nemškem jeziku: napisi so bili samonemški / samonemške šole ♪
  24.      samoníkel  -kla -o [ǝu̯] prid. (í) 1. ki nastane, se razvije sam, brez pomoči, vpliva drugega: imajo lastno pisavo in samoniklo arhitekturo; samonikla kultura naroda ♦ agr. samonikla rastlina rastlina, ki (z)raste, ne da bi jo posejal, posadil človek // knjiž. izviren, originalen: pesmi niso samonikle niti po vsebini niti po obliki / biti samonikel kipar, pesnik // knjiž. samostojen, neodvisen: biti samonikla osebnost 2. značilen, tipičen za določen osebek: samoniklo doživljanje česa / samonikli nazori samoníklo prisl.: samoniklo rasti, se razvijati; sam.: v takem mišljenju ni nič samoniklega ♪
  25.      samoníklost  -i ž (í) lastnost, značilnost samoniklega: samoniklost naše kulture / knjiž. kritik poudarja njegovo pesniško samoniklost izvirnost, originalnost / knjiž. samoniklost njegove življenjske poti samostojnost, neodvisnost / samoniklost čustvovanja; samoniklost v nazorih ♪

   71.136 71.161 71.186 71.211 71.236 71.261 71.286 71.311 71.336 71.361  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA