Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
V (68.836-68.860)
- razkòl -ôla m (ȍ ó) 1. ločitev v dele, skupine: nasprotujoča si stališča so povzročila razkol; razkol cerkve; razkol v stranki / politični, verski razkol ♦ rel. vzhodni razkol razcepitev krščanske cerkve na katoliško in pravoslavno leta 1054 // stanje po taki ločitvi: razkol je trajal več let 2. knjiž. razdvojenost, razklanost: v sebi je čutila razkol / duševni, notranji razkol ● knjiž. razkol med teorijo in prakso neskladje, neskladnost; cepljenje v razkol pri katerem se cepič vtakne v zarezo debelejše podlage ♪
- razkólek -lka m (ọ̑) min. odklani del kristala, omejen z razkolnimi ploskvami ♪
- razkólen 1 -lna -o prid. (ọ́ ọ̄) ki se da razklati: ta les je razkolen ♦ min. razkolna ploskev ploskev, po kateri se kristal loči v dele ♪
- razkólen 2 -lna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na razkol: razkolne težnje / razkolna cerkev ♪
- razkólnik -a m (ọ̑) 1. za pripadnike določene krščanske veroizpovedi pripadnik cerkve, ki se je odcepila od določene cerkve: preganjati razkolnike; razkolniki in krivoverci / vzhodni razkolniki ∙ knjiž. upam, da me zaradi tega ne boste razglasili za razkolnika človeka, čigar nazori, nauki niso v skladu z določeno ideologijo, normami, navadami 2. pripadnik ruske cerkve, ki se je v 17. stoletju odcepila od pravoslavne cerkve: razkolniki so ohranili stare obrede ♪
- razkólniški -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na razkolnike: razkolniška cerkev ∙ knjiž. razkolniški nauki, nazori nauki, nazori, ki niso v skladu z določeno ideologijo, normami, navadami ♪
- razkólnost -i ž (ọ̑) lastnost, značilnost razkolnega, cepljivega: razkolnost hrastovega lesa ♦ min. značilnost rudnine, da se da njen kristal zaradi svoje zgradbe ločiti v dele po določenih ploskvah ♪
- razkomatáti -ám dov. (á ȃ) 1. sneti komat z živali: razkomatati konja // ekspr. sneti: razkomatati vrečo z ramen; razkomatal si je koš in se zravnal 2. ekspr. sleči: otrok je tako trdno spal, da ga je komaj razkomatala; ko so prišli v kočo, so se razkomatali ♪
- razkomóditi se -im se tudi razkomótiti se -im se dov. (ọ̄ ọ̑) pog. narediti, urediti si tako, da je udobno, prijetno: rad se razkomodi / razkomodil se je v naslanjaču in bral / kot vljudnostna fraza kar razkomodite se, prosim ♪
- razkopáti -kópljem tudi -ám dov., razkôplji razkopljíte tudi razkôpaj razkopájte; razkôpal (á ọ́, ȃ) 1. s kopanjem narediti, da kaj ni več skupaj, na kupu: razkopati zemljo; razkopati s krampom, prsti // narediti, da kaj ni več skupaj, na kupu sploh: razkopal je slamo in iz nje potegnil zavitek; kokoši so razkopale gnoj razbrskale / razkopati kup 2. s kopanjem poškodovati, uničiti: ko so napeljevali vodovod, so razkopali ves vrt // ekspr. poškodovati, uničiti sploh: nalivi razkopljejo gorske ceste / otroci so razkopali ptičje gnezdo razdrli 3. ekspr. spraviti v nered: razkopati knjige, perilo / ko so bili otroci sami doma, so razkopali vso hišo razkopán -a -o: razkopan vrt; razkopana zemlja; postelja je še razkopana ♪
- razkoráčen -čna -o prid. (ȃ) šport., v zvezi razkoračna stoja stoja, narejena s hkratno razmaknitvijo obeh nog: poskoki iz spetne v razkoračno stojo ♪
- razkoráčiti -im dov. (á ȃ) v zvezi z noge široko razmakniti: razkoračiti noge razkoráčiti se 1. široko razmakniti noge: razkoračiti se in se vzravnati; žival se razkorači / široko se razkoračiti // s prislovnim določilom s široko razmaknjenimi nogami se postaviti, namestiti: prekrižala je roke in se razkoračila na pragu; zmagoslavno se je razkoračil vrh skale // ekspr. oblastno, prevzetno se postaviti, namestiti: razkoračil se je sredi sobe, kot bi bila njegova 2. ekspr. postati oblasten, prevzeten: v zadnjem času se je preveč razkoračila ∙ ekspr. vse to je naše, se je razkoračil oblastno, prevzetno rekel 3. ekspr. razjeziti se, razburiti se: razkoračiti se nad otroki; tako se je razkoračil, da so onemeli razkoráčen -a -o: razkoračen položaj; razkoračene noge; sedel je razkoračen; prisl.: razkoračeno stati ♪
- razkorák -a m (ȃ) 1. široka razmaknitev nog: razkorak se mu ni posrečil; narediti, povečati razkorak / iztegniti noge v razkorak razkoračiti jih; postaviti se v razkorak razkoračiti se 2. publ. neskladje, neskladnost: razkorak v gospodarskem razvoju dežele; razkorak med besedami in dejanji; razkorak med rastjo proizvodnje in kupno močjo / moje pojmovanje ni v razkoraku s tvojim je enako, ni nasprotno tvojemu ♪
- razkoreníniti se -im se dov. (í ȋ) agr. narediti, pognati korenine v različne smeri: v primerno zemljo vsajeno drevo se hitro razkorenini ♪
- razkósanje -a s (ọ̑) glagolnik od razkosati: razkosanje posestva / razkosanje živali ♪
- razkósanost -i ž (ọ̑) lastnost, značilnost razkosanega: upravna razkosanost ozemlja ♪
- razkósati -am dov. (ọ̑) iz celote narediti kose, dele: razkosati zemljišče / razkosati na več delov / razkosati jabolko, pomarančo / mesar je razkosal zaklano žival razkósan -a -o: razkosan piščanec; razkosano posestvo ♪
- razkosmáti -ám tudi razkósmati -am dov. (á ȃ; ọ̄ ọ̑) raztrgati v kosme, nitke: razkosmati volneno ruto // redko razmršiti, razkuštrati: veter mu je razkosmal brado razkosmán tudi razkósman -a -o: razkosmani lasje ♪
- razkošátiti se -im se dov. (á ȃ) nav. ekspr. 1. košato, bujno se razrasti: hrast se je razkošatil / polja in travniki se spomladi razkošatijo / mladika se je razkošatila v drevo; pren. fantova samozavest se bo ob uspehih preveč razkošatila 2. postati debel, zrediti se: z leti se je razkošatila 3. oblastno, prevzetno se postaviti, namestiti: razkošatil se je vrh stopnic, da nihče ni mogel mimo / prižgal si je cigareto in se razkošatil v naslanjaču udobno, prijetno se namestil neglede na druge 4. postati oblasten, prevzeten: v zadnjem času se je zelo razkošatil ∙ ekspr. ne maram je, se je razkošatil je oblastno, prevzetno rekel razkošáten -a -o: razkošatene veje ♪
- razkoščíčiti -im dov. (í ȋ) gastr. odstraniti koščico iz sadeža: razkoščičiti češnje, marelice razkoščíčen -a -o: razkoščičeno sadje ♪
- razkóšen -šna -o prid., razkóšnejši (ọ́ ọ̄) 1. ki ima sestavine, lastnosti, ki presegajo zadovoljevanje potreb povprečnega človeka: stanovati v razkošnem hotelu; kupiti si razkošen plašč; razkošna palača, sprejemnica; prirediti razkošno večerjo; opremiti hišo z razkošnim pohištvom / kupuje ji razkošna darila dragocena / razkošno življenje 2. nav. ekspr. ki vsebuje mnogo raznovrstnih elementov: blago ima razkošen vzorec / razkošne jesenske barve 3. ekspr., s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželene lastnosti, kakovosti v veliki meri: razkošen gozd / razkošna svetloba / lase si je česala v razkošno kito zelo debelo; do vile je bila speljana razkošna pot zelo široka, lepo urejena / razkošen občutek sreče zelo velik razkóšno prisl.: razkošno živeti; razkošno opremljeno stanovanje ♪
- razkóšje -a s (ọ̑) 1. kar presega zadovoljevanje potreb povprečnega človeka: odpovedati se razkošju; privoščiti si razkošje / nav. ekspr., v povedni rabi: avtomobil ni razkošje, ampak potreba; to je drago, nepotrebno razkošje; imeti vrt je pravo razkošje; pren. trdil je, da so otroci razkošje 2. stanje, za katero je značilen obstoj take količine materialnih dobrin, ki presega zadovoljevanje potreb povprečnega človeka: v tej hiši je bilo razkošje; to razkošje ne bo dolgo trajalo; občutek razkošja / živeti v razkošju 3. razkošnost: presenetilo nas je razkošje te knjige; razkošje stanovanja 4. razkošna oprema, razkošni predmeti: stanovanje je brez razkošja, a udobno; preproge, slike in drugo razkošje 5. ekspr. velika in raznovrstna količina, množina: svetlobno razkošje; razkošje barv / občudovati razkošje las ♪
- razkóšnež -a m (ọ̑) ekspr. kdor razkošno živi: bil je znan razkošnež ♪
- razkóšnica -e ž (ọ̑) ekspr. ženska, ki razkošno živi: ona je prava razkošnica ♪
- razkóšnost -i ž (ọ́) 1. značilnost, lastnost razkošnega: razkošnost hotela, stanovanja / ekspr. razkošnost pomladi 2. knjiž. razkošje: v tej hiši je razkošnost / živeti v razkošnosti ♪
68.711 68.736 68.761 68.786 68.811 68.836 68.861 68.886 68.911 68.936