Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

V (67.136-67.160)


  1.      pritôžba  tudi pritóžba -e ž (ō; ọ̑) 1. izjava, s katero se sporoča, izraža pristojnemu nezadovoljstvo zaradi neprimernosti, neustreznosti česa: sprejemati pritožbe; odgovarjati na pritožbe; upravičena pritožba stranke; pritožba zaradi slabe kvalitete blaga; pritožba zoper šefa // izjava, s katero se izraža komu nezadovoljstvo zaradi neprimernosti, neustreznosti česa sploh: iz njihovih ust ni bilo slišati pritožb; pritožba nad otroki 2. pismeno izraženo nesoglasje s sodbo, sklepom, odločbo z namenom, da se ta spremeni, razveljavi: napisati, vložiti pritožbo zoper odločbo; rešiti, zavrniti pritožbo; utemeljiti pritožbo; pritožba na organ višje stopnje; pravica do pritožbe; zamuditi rok za pritožbo 3. glagolnik od pritožiti se: njegova pritožba šefu ni uspela / neprestane pritožbe zaradi slabega vremena, nad slabim vremenom ♪
  2.      pritôžben  in pritóžben -a -o prid. (ȏ; ọ̑) nanašajoč se na pritožbo: pritožbeni rok je petnajst dni / pritožbeni spis ♦ jur. pritožbeni organ organ, ki odloča o pritožbi; pritožbeni postopek postopek pri reševanju pritožbe; pritožbeno sodišče sodišče, pristojno za rešitev pritožbe ♪
  3.      pritóžen  -žna -o prid. (ọ̄) redko pritožben: pritožna komisija ∙ pritožna knjiga knjiga za vpisovanje pritožb strank ♪
  4.      pritožíti se  in pritóžiti se -im se dov. (ȋ ọ́) 1. sporočiti, izraziti pristojnemu nezadovoljstvo zaradi neprimernosti, neustreznosti česa: pritožil se je poslovodji, da blago ne ustreza; pritožiti se šefu; če vam postrežba ne ustreza, se pritožite // izraziti komu nezadovoljstvo zaradi neprimernosti, neustreznosti česa sploh: nikoli se ni pritožila, z vsem je bila zadovoljna; ne morem se pritožiti čez otroke, kar dobri so; pritožiti se nad draginjo / proti nikomur se ni pritožila, da je kaj izgubila nikomur ni potožila, rekla 2. pismeno izraziti nesoglasje s sodbo, sklepom, odločbo z namenom, da se ta spremeni, razveljavi: pritožiti se proti odločbi, zoper odločbo; pritožiti se na najvišje, vrhovno sodišče; pritožiti se v roku, pravočasno ♦ jur. pritožiti se zoper sklep pritožíti in pritóžiti ekspr. tožeč, tarnajoč priti: ves moker je pritožil domov ♪
  5.      pritožník  -a m (í) kdor se pritoži: preveriti osebne podatke pritožnika ♪
  6.      pritrdílen  -lna -o prid. (ȋ) 1. ki je za pritrjevanje: pritrdilni vijaki; pritrdilna priprava / jeklena pritrdilna vrv ♦ teh. pritrdilna objemka 2. ki izraža, vsebuje pritrditev, strinjanje: pritrdilen odgovor; pritrdilna izjava / imeti pritrdilno stališče do česa pritrdílno prisl.: pritrdilno odgovoriti ♪
  7.      pritrdílnica  -e ž (ȋ) lingv. prislov, ki izraža pritrjevanje: pritrdilnica da; pritrdilnice in nikalnice ♪
  8.      pritrdílo  -a s (í) 1. priprava za pritrjevanje: pritrdila za plošče 2. redko pritrditev, strinjanje: pritrdilo in zanikanje / brez njegovega pritrdila ne smejo nič ukreniti privolitve, soglasja ♪
  9.      pritrdíti  in pritŕditi -im dov. (ȋ ŕ) 1. namestiti kaj trdno na določenem mestu, v določenem položaju: pritrditi anteno; pritrditi z vijaki, žeblji / pritrditi desko na zid; pritrditi lepak na razglasno desko nabiti, prilepiti 2. navadno z dajalnikom z besedo, kretnjo izraziti, da se povedanemu, izrečenemu ne nasprotuje: prenehal je govoriti, da bi videl, če mu bodo pritrdili; rekel je, da je bilo tam lepo in ona mu je pritrdila; z besedami, glavo, očmi pritrditi / s to možnostjo računa tudi nasprotnik. Res je, je pritrdil / pritrditi besedam, mnenju, predlogu koga strinjati se, soglašati z njim 3. z besedo, kretnjo izraziti, da je v vprašanju povedano v skladu a) z resničnostjo: vprašala ga je, če je napisal nalogo. Pritrdil je; ali ni ta knjiga zelo zanimiva? Zelo, je pritrdil b) z željo, hotenjem: na vprašanje, če bi hotel čokolado, je takoj pritrdil; ali bi šli radi domov? Seveda, je pritrdil pritŕjen -a -o: na čevlje pritrjene drsalke; slabo pritrjen pas ♪
  10.      pritrepetáti  -ám in -éčem dov. (á ȃ, ẹ́) ekspr. trepetaje priti: majhen fant pritrepeta k materi ♪
  11.      pritréskati  -am dov. (ẹ̄) ekspr. 1. treskajoč pojaviti se: nevihta je pritreskala 2. ropotajoč pripeljati: po poti je pritreskal voz ♪
  12.      pritrésti  -trésem dov., pritrésite in pritresíte; nam. pritrést in pritrèst (ẹ́) 1. dodatno, zraven natresti: pritresel je še toliko krompirja, da je bila košara polna / pritresi kokošim še malo koruze / pritresi jim še nekaj kolačkov 2. ekspr. prinesti: na mizo je pritresel steklenico vina ● ekspr. vlak jih je pritresel na domačo postajo šele popoldne pripeljal; ekspr. pritresel je na dan, kar ga je že dolgo tiščalo rekel, povedal je pritrésti se tresoč se priti: premražena se je pritresla domov ♪
  13.      pritŕgati  -am dov. (ŕ ȓ) narediti, da kdo česa kljub upravičenosti ne dobi v celoti: pritrgati komu plačo / posoja denar, ki ga je pritrgal delavcem od zaslužka pritŕgati si zavestno porabiti česa manj, kot se potrebuje: pritrgati si pri jedi, v jedi; pritrgati si pri obleki / težko si je pritrgal potrebni denar prihranil ∙ ekspr. pritrgati si od ust prihraniti kaj od življenjsko pomembnih, potrebnih dobrin ♪
  14.      pritŕjati  -am nedov. (ŕ) nameščati kaj trdno na določenem mestu, v določenem položaju: pritrjati deščice; pritrjati z vijaki, žeblji / pritrjati podkev konju; nekatere alge se pritrjajo na kamenje ● redko pritrja njegovim besedam pritrjuje ♪
  15.      pritŕkati  -am dov. (r̄ ȓ) 1. s trkanjem priti do česa: žolna je pritrkala črva iz debla / lažje bi pritrkal vodo iz skale, kot pa dobil pameten odgovor od njega // s trkanjem priklicati: končno je le pritrkal vratarja 2. ekspr. priti, udarjajoč s palico ob tla: starček je komaj pritrkal do doma ♪
  16.      pritrkljáti  -ám dov. (á ȃ) s trkljanjem spraviti kam: pritrkljali so več sodov iz kleti; pritrkljati žogo; z vrha se je pritrkljala skala ♪
  17.      pritrobíti  in pritróbiti -im dov. (ȋ ọ́) trobeč priti: na trg so pritrobili trobentači // trobeč pripeljati: izza ovinka je pritrobil gasilski avto ♪
  18.      pritrôskati  -am dov. (ȏ) nižje pog. prinesti: vse sem ti pritroskala, kar si naročila ♪
  19.      pritrudíti  in pritrúditi -im dov. (ȋ ú ū) zastar. s trudom priti do česa: pritrudil je veliko premoženje; vse, kar imajo, so si pritrudili s težkim delom ♪
  20.      pritŕzniti  -em dov. (ŕ ȓ) nar. pripreti: vrata je brez šuma pritrznil ♪
  21.      pritŕžiti  -im dov. (r̄) s trgovanjem priti do česa: pritržil je veliko premoženje; v nekaj letih je pritržil toliko, da si je zgradil hišo ♪
  22.      pritúhniti se  -em se dov. (ú ȗ) redko pritajiti se, potajiti se: prituhnili so se k zemlji / legla je in se prituhnila, kot da spi se naredila ♪
  23.      pritulíti  in pritúliti -im dov. (ȋ ú) 1. tuleč priti: za prvim volkom jih je pritulilo še več; pritulila je tolpa psov / ekspr. pritulile so prve granate tuleč priletele 2. ekspr. glasno jokajoč priti: vsa potolčena je pritulila domov ♪
  24.      priučênje  -a s (é) priučitev: sprejeti delavca za priučenje / priučenje nemščine mu ni delalo težav ♪
  25.      priučíti  -ím dov., priúčil (ȋ í) 1. narediti koga sposobnega za opravljanje določenega dela neposredno z opravljanjem tega: priučiti koga za delo s strojem; delavci so se v kratkem času priučili / priučiti se kuhanju / fant se je priučil obrti izučil 2. redko navaditi, privaditi: priučiti mladino vljudnemu vedenju / priučiti učencem delovne navade privzgojiti priučíti se star. naučiti se, navaditi se, zlasti v stiku z okoljem: v tujini se je kmalu priučil jezika, jeziku / priučiti se branju / priučiti se šegam in navadam kraja / človek se vsemu priuči se vsega privadi priučèn -êna -o: priučeni gibi; bil je izkušen in vsemu priučen / priučeni delavec delavec, ki opravlja delo, za katero ni potrebna poklicna izobrazba ♪

   67.011 67.036 67.061 67.086 67.111 67.136 67.161 67.186 67.211 67.236  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA