Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
V (6.651-6.675) 
- dovŕšnik -a m (ȓ) lingv. glagol, ki izraža nastop, konec ali trenutnost dejanja: pravilna raba dovršnikov in nedovršnikov ♪
- dovŕšnost -i ž (ȓ) lingv. značilnost dovršnega: dovršnost glagolov ♪
- dovŕtati -am dov. (r̄) z vrtanjem priti do česa: dovrtal je do nasprotne strani; pren. dovrtala je do njegove skrivnosti, v njegovo notranjost ♪
- dovtíp -a m (ȋ) šaljivo, duhovito izražena misel: smejati se dovtipom; delati, pripovedovati dovtipe; napravil je slab dovtip; ekspr. stresali, zbijali so dovtipe na njegov račun; cenen, neslan, robat dovtip; dovtip v komediji ∙ pog. ta dovtip ima že brado je star ♪
- dovtípen -pna -o prid. (ȋ) 1. ki (rad) dela, pripoveduje dovtipe: dovtipen človek; vedno je vesel in dovtipen 2. poln dovtipov: dovtipni pogovori; njegovo pripovedovanje je dovtipno / delo je polno kritičnih ugotovitev in dovtipnih bodic ♪
- dovtípkanje -a s (ȋ) knjiž., nav. ekspr. delanje, pripovedovanje dovtipov: sovražil je dovtipkanje; cinično dovtipkanje ♪
- dovtípkar -ja m (ȋ) redko dovtipnež: bil je velik dovtipkar ♪
- dovtípkarstvo -a s (ȋ) knjiž., nav. ekspr. delanje, pripovedovanje dovtipov: ceneno dovtipkarstvo / delo je polno praznega dovtipkarstva ♪
- dovtipkovánje -a s (ȃ) knjiž., nav. ekspr. delanje, pripovedovanje dovtipov: neslano dovtipkovanje ♪
- dovtípnež -a m (ȋ) kdor (rad) dela, pripoveduje dovtipe: bil je vedno vesel in duhovit dovtipnež; je dovtipnež brez primere ♪
- dovtípnica -e ž (ȋ) zastar. dovtip: zarobil mu je surovo dovtipnico ♪
- dovtípnost -i ž (ȋ) lastnost dovtipnega človeka: cenijo njegovo dovtipnost; priljubljen je zaradi svoje dovtipnosti; izvirna, kmečka, robata dovtipnost ♪
- dovzéten -tna -o prid., dovzétnejši (ẹ́ ẹ̄) navadno v zvezi z za 1. sposoben dojemati, občutiti: dovzeten za glasbo, za lepoto, za šale / za kritiko je malo dovzeten; dovzeten za vzgojne ukrepe / te besede so se globoko vtisnile v njegovo dovzetno srce / star. dovzeten učenec bister, nadarjen 2. nagnjen k čemu, občutljiv: ti otroci so nenavadno dovzetni za bolezen / nekatera mesta na koži so bolj dovzetna za mraz ♪
- dovzéti -vzámem dov., dovzêmi dovzemíte; dovzél; nam. dovzét in dovzèt (ẹ́ á) nar. izvedeti: Potem je s prav tako prijetnim občutkom dovzel, da je narodna straža prevzela oblast (Prežihov) ♪
- dovzétnost -i ž (ẹ́) lastnost, značilnost dovzetnega človeka: dovzetnost za lepoto, za dobre nauke, za tuje vplive / dovzetnost za bolezen; dovzetnost za tuberkulozo se podeduje ♪
- dòzavarováti -újem tudi dòzavárovati -ujem dov. (ȍ-á ȍ-ȗ; ȍ-á) jur. dodatno zavarovati s sklenitvijo še enega zavarovanja ♪
- dozdéva -e ž (ẹ̑) knjiž. nejasno sklepanje, misel, da je kaj verjetno, resnično: izkazalo se je, da je njegova dozdeva zmotna ♪
- dozdévanje -a s (ẹ́) glagolnik od dozdevati se: njegova sodba izvira iz dozdevanja in domnevanja ♪
- dozdévati se -am se nedov. (ẹ́) nav. 3. os., raba peša, z dajalnikom zdeti se: ta pot se jima je dozdevala pretežka; dekle se mu je dozdevalo lepše kot prej / brezoseb. dozdeva se mi, da je bilo prav, kar sem storil; čudno se mu je dozdevalo, da je še ni / začelo se mi je dozdevati, da to ni prava pot ♪
- dozdévek -vka m (ẹ̑) knjiž. nejasno sklepanje, misel, da je kaj verjetno, resnično: to so samo dozdevki ♪
- dozdéven -vna -o prid. (ẹ̄) o katerem se nejasno sklepa, misli, da je: otrokov dozdevni oče; prijeli so dozdevnega tatu; ustrašil se je dozdevnih zasledovalcev; dozdevne ovire; dozdevna smrt ♪
- dozdévnost -i ž (ẹ̄) lastnost, značilnost dozdevnega: varljiva dozdevnost; videz, dozdevnost prostora v slikarstvu / to so samo dozdevnosti ♪
- dozidáva -e ž (ȃ) glagolnik od dozidati: z dozidavo so pridobili še nekaj sob; dozidava novega trakta ♪
- dozidávanje -a s (ȃ) glagolnik od dozidavati: dozidavanje bo letos končano ♪
- dozidávati -am nedov. (ȃ) dodatno, zraven zidati: stavbe so dozidavali in prezidavali ♪
6.526 6.551 6.576 6.601 6.626 6.651 6.676 6.701 6.726 6.751 
