Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
V (5.976-6.000) 
- decizíven -vna -o prid. (ȋ) knjiž. odločilen, odločujoč: njegov glas je bil pri posvetovanju deciziven ♪
- déčva -e ž (ẹ̑) nar. koroško 1. dekle: vaške dečve / fant in njegova dečva 2. ženska obleka, podobna vzhodnoalpski nemški noši; dirndl: križasta, živo pisana dečva ♪
- dédčevski -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na dedce: dedčevsko govorjenje / ekspr. ti dedec dedčevski! ♪
- dedljív -a -o prid. (ȋ í) ki se da dedovati: dedljiva pravica / dedljiva bolezen ♪
- dedljívost -i ž (í) lastnost dedljivega: dedljivost bolezni ♪
- dédnopráven -vna -o prid. (ẹ̄-ā) nanašajoč se na dedno pravo: dednopravna pogodba; dednopravno razmerje razmerje, nastalo na podlagi dedovanja ♪
- dedoválen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na dedovanje: dedovalna pravica ♪
- dedovánje in dédovanje -a s (ȃ; ẹ̄) glagolnik od dedovati: odpovedati se dedovanju; izključiti iz dedovanja; pravica do dedovanja / dedovanje znakov; nauk o dedovanju dednosti / dedovanje nazorov ♦ jur. oporočno dedovanje na podlagi oporoke ♪
- dedováti -újem in dédovati -ujem dov. in nedov. (á ȗ; ẹ̄) 1. dobiti premoženje po umrlem: dedovati posestvo; dedovati po stricu; nima sina, ki bi za njim dedoval 2. prevzeti od prednikov: žival deduje barvo dlake; nekatere lastnosti se dedujejo; pren. dedovati stare šege ♪
- dedovína -e ž (í) star. 1. dedna posest: bil je priklenjen na svojo dedovino 2. premoženje, dobljeno po umrlem; dediščina: zapustil je precejšnjo dedovino ♪
- dédovski -a -o prid. (ẹ̄) knjiž. nanašajoč se na dede: ko je gledal vnuka, mu je v očeh žarel dedovski ponos / dedovska kultura; dedovske šege ♪
- deduktíven -vna -o prid. (ȋ) knjiž. osnovan na dedukciji: deduktivni postopek; deduktivna metoda; deduktivno sklepanje / priti do rezultatov po deduktivni poti deduktívno prisl.: deduktivno presojati ♪
- deduktivízem -zma m (ȋ) publ. enostranska, shematična deduktivna obravnava problemov: njegovo dokazovanje je očiten deduktivizem ♪
- defektíven -vna -o prid. (ȋ) knjiž., redko nepopoln, pomanjkljiv: defektivna tvarina ♦ lingv. defektivna beseda beseda, ki je nepopolna glede na oblikoslovni ali besedotvorni vzorec ♪
- defenzíva -e ž (ȋ) odbijanje sovražnikovega, nasprotnikovega napada, obramba: preiti iz defenzive v ofenzivo; potisniti sovražnikove čete v defenzivo; umakniti se v defenzivo; nogometno moštvo je bilo v defenzivi ♪
- defenzíven -vna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na defenzivo, obramben: defenzivni boj; defenzivni položaj / defenzivni način igre ♦ voj. defenzivna bomba ročna bomba, ki se razleti v mnogo šrapnelov defenzívno prisl.: moštvo je igralo defenzivno ♪
- defenzívka -e ž (ȋ) žarg., voj. defenzivna bomba: nasekana defenzivka ♪
- defenzívnost -i ž (ȋ) lastnost, značilnost defenzivnega: defenzivnost njihovega boja / pasivna defenzivnost moštva ♪
- definitíven -vna -o prid. (ȋ) ki se ne da spremeniti; dokončen: definitivna odločitev, rešitev; ocene so že definitivne; definitivno besedilo zakona ♦ jur. definitivni uradniki nekdaj stalno, redno nameščeni uradniki definitívno prisl.: definitivno se odreči nečemu; biti definitivno sprejet v službo; sam.: ne morem povedati še nič definitivnega ♪
- definitívnost -i ž (ȋ) dokončnost: definitivnost odločitve ♪
- defravdácija -e ž (á) knjiž. poneverba: prikriti defravdacijo; defravdacija v podjetju ♪
- defravdánt -a m (ā á) knjiž. kdor kaj poneveri: ta človek je ničvrednež in defravdant ♪
- defravdántski -a -o (ā) pridevnik od defravdant: defravdantski uradnik ♪
- defravdírati -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. poneveriti: kdo bi si mislil, da bo ta človek defravdiral ♪
- degeneratíven -vna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na degeneracijo: degenerativne bolezni; degenerativno obolenje srca / degenerativna sprememba ♪
5.851 5.876 5.901 5.926 5.951 5.976 6.001 6.026 6.051 6.076 
