Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

V (58.811-58.835)


  1.      ózkost  -i ž (ọ́) lastnost, značilnost ozkega: ozkost prostora / nav. ekspr.: roman razkriva njihovo ozkost in hinavščino; moralna, nacionalna, politična ozkost; vsebinska ozkost revije ♪
  2.      ozkotíren  -rna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na ozki tir: ozkotirna proga, železnica / ozkotirni vagon ♪
  3.      ozkoúst  -a -o prid. (ȗ ū) zool., v zvezi afriški ozkousti nosorog nosorog z dvema izrastkoma na glavi, živeč v Afriki, Diceros bicornis ♪
  4.      ozlatíti  -ím dov., ozlátil; ozlačèn in ozlatèn (ȋ í) redko pozlatiti: sonce je ozlatilo robove oblakov / s svojim smehom in humorjem zna vse ozlatiti ♪
  5.      ozmérjati  -am dov., tudi ozmerjájte; tudi ozmerjála (ẹ́) izraziti nejevoljo, nezadovoljstvo s kom zaradi njegovega negativnega dejanja, ravnanja, navadno z nespoštljivimi, žaljivimi besedami: ozmerjal ga je in odpeljal domov; hudo, javno ozmerjati; ozmerjati koga kot psa zelo / samega sebe je ozmerjal z norcem ozmérjan -a -o: za to boš doma ozmerjan ♪
  6.      ózna  in Ózna -e ž (ọ̑) kratica, med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 Oddelek za zaščito ljudstva: odpeljati koga na ozno; biti v službi pri ozni ♪
  7.      oznáčba  -e ž (ȃ) 1. glagolnik od označiti: izboljšati označbo cest; označba krajev in razdalj / označba izdelkov / kulturna označba dobe; označba glavnih oseb 2. oznaka: zamenjati označbe; slabo vidne označbe na vozilih / prebrati izčrpno označbo pisatelja / ta članek ne zasluži označbe razprava ● knjiž. v vodiču je le kratka označba krajev opis, oris; knjiž. velika narodna zavest je osnovna označba tega časa značilnost ◊ muz. dinamična označba za jakost izvajanja; interpretacijske ali izvajalne označbe izrazi, kratice in znamenja za način izvajanja glasbenih del; šah. označba linij s črkami; vet. označba živali s tetoviranjem, zarezami, žigom ♪
  8.      oznáčenec  -nca m (ȃ) filoz. označeno: označenec in označevalec ♪
  9.      oznáčenje  -a s (ȃ) označitev: pomanjkljivo označenje vozil / označenje oseb / označenje razpoloženja ♪
  10.      oznáčenost  -i ž (ȃ) lastnost, značilnost označenega: označenost poti ♦ lingv. stilna označenost besed ♪
  11.      oznáčiti  -im dov. (á ȃ) 1. opremiti s čim, da se opazi, prepozna: hiše, ki niso več primerne za bivanje, so označili; bolna mesta pred obsevanjem navadno označijo; označiti rob cestišča; označiti z barvo, črtami, zastavicami / označiti drevesa za posek / poti in steze so označili z markacijami / označiti novo cesto na zemljevidu vrisati // tako sporočiti, izraziti kaj: s črtami je označil, kaj naj se v besedilu izpusti; s številkami označiti velikost izdelkov 2. navesti karakteristične lastnosti, značilnosti: kritik je pisatelja izčrpno označil; nakratko označiti položaj / s to besedo je hotel označiti vse težje živčne bolezni poimenovati; to dejanje je težko označiti ovrednotiti // z oslabljenim pomenom, v zvezi s kot, za izraža omejitev lastnosti, značilnosti na navedbo koga: besedo je označil kot narečno; nauk so označili kot heretičen; rezultate so označili kot pozitivne; označili so ga za poštenjaka 3. knjiž. opisati, orisati: označiti kraj nesreče; hišo, v kateri naj bi se oglasila, so jima natančno označili / avtorica je v vsakem receptu označila tudi količino živil navedla; označil jim je vse morebitne posledice nakazal ◊ filoz. označiti vzpostaviti razmerje med označujočim in označenim; geom. označiti kote, stranice napisati pri njih ustrezne dogovorjene črke, številke oznáčen -a -o: dobro označene osebe; slabo označena smučišča ♦ lingv. stilno označena beseda stilno zaznamovana beseda; sam.: vse označeno je bilo dobro vidno ♦ filoz. označeno pomen, vsebina znaka ♪
  12.      oznáka  -e ž (ȃ) 1. kar kaj označuje: nositi na pokrivalih posebne oznake; mejne oznake; upoštevati oznake na cestah / beseda je oznaka za pojem / ponudbe pošljite pod oznako »nujno« / veliko oznak na hotelih in gostiščih je v tujih jezikih napisov, imen // navedene karakteristične lastnosti, značilnosti: uvod prinaša izčrpno oznako avtorja; stilna oznaka dobe 2. kar izraža karakteristično lastnost, značilnost: ta oznaka je za njegovo dejanje preostra; oznaka povest za to delo ni upravičena 3. knjiž. opis, oris: podrobna oznaka kraja; oznaka scene je bila pomanjkljiva ● knjiž. črne oči so oznaka za to ljudstvo njegova značilnost ◊ elektr. ena ali več številk ali črk za označevanje programskega stavka ♪
  13.      oznanílo  -a s (í) knjiž. sporočilo, obvestilo: prejeti oznanilo o čem; oznanilo o smrti / objavili so oznanilo repertoarja za prihodnje leto napoved; pren. gozdovi so zabučali v pomladnem oznanilu ♦ rel. duhovnikovo sporočilo, obvestilo ob koncu maše o svetniških godovih in mašah v prihodnjem tednu ♪
  14.      oznaníti  in oznániti -im dov. (ȋ á ā) knjiž. 1. sporočiti javnosti, razglasiti: oznaniti zaroko; oznaniti po časopisih, radiu / nekdaj birič je na trgu oznanil nove predpise oklical ♦ rel. obvestiti vernike ob koncu maše o čem // povedati, sporočiti sploh: takoj mu je oznanil novico; najprej je oznanil svoj uspeh materi 2. naznaniti, napovedati: pasje lajanje je oznanilo njegov prihod / oblaki so oznanili nevihto ● star. cerkvena ura je oznanila devet odbila oznánjen -a -o: oznanjeni ukazi; kar je bilo oznanjeno, se je zgodilo ♪
  15.      oznánjanje  -a s (á) glagolnik od oznanjati: oznanjanje razglasov / dovolj mu je bilo oznanjanja njihovih idej in naukov ♪
  16.      oznánjati  -am nedov. (á) knjiž. 1. sporočati javnosti, razglašati: oznanjati ukaze; oznanjati po časopisih, radiu; ekspr. oznanjati na vse grlo / kresovi so oznanjali nevarnost; zvon oznanja smrt // razširjati, učiti: oznanjati nove ideje; oznanjati krive nauke, zmote ♦ rel. oznanjati evangelij // pripovedovati, sporočati sploh: oznanjati novico vsem ljudem / v uvodu oznanja pisatelj, kako je nastajala povest 2. izražati, kazati: možev glas je oznanjal jezo; njen obraz oznanja strah / jamice v licih so oznanjale smeh 3. naznanjati, napovedovati: pasje lajanje je oznanjalo njegov prihod; to ne oznanja nič dobrega / ekspr. brsteči popki oznanjajo pomlad oznanjajóč -a -e: oznanjajoč svoje ideje, ni našel razumevanja oznánjan -a -o: oznanjana svoboda, zmaga ♪
  17.      oznánjenje  -a s (ā) glagolnik od oznaniti: oznanjenje Pasteurjevih ugotovitev so pozdravili vsi znanstveniki ♪
  18.      oznanjênje  -a s (é) v zvezah: rel. Gospodovo ali Marijino oznanjenje praznik 25. marca; um. Marijino oznanjenje motiv Marije in angela ♪
  19.      oznojíti  -ím dov., oznójil (ȋ í) povzročiti, da postane kdo znojen, poten: hoja ga je oznojila oznojíti se postati znojen, poten: kljub hladu se je oznojil; od zadrege se mu je oznojilo čelo oznojèn -êna -o: oznojen od hoje, groze; obrisati oznojeno čelo ♪
  20.      ozobáti  ozóbljem tudi ozóbati -am in ozóbljem dov. (á ọ́; ọ̄) s kljunom odstraniti jagode: kosi so grozde precej ozobali ♪
  21.      ozóbčati  -am dov. (ọ̄) teh. narediti, da ima kaj zobce, zobčke: ozobčati zobnik ozóbčan -a -o: ozobčan list žage ♪
  22.      ozóbec  -bca m (ọ̑) vet. del, ki se prikuje, privije na krake podkve za preprečevanje drsenja: na asfaltu se poznajo sledovi ozobcev ♪
  23.      ozóbek  -bka m (ọ̑) nar. ostanek grozda, s katerega so obrane jagode: prazen ozobek je vrgel čez latnik ♪
  24.      ozóbiti  -im tudi ozobíti -ím dov., ozóbil (ọ̄ ọ̑; ȋ í) teh. narediti, da ima kaj zobe, zobce: ozobiti površino valja, valj ozóbiti se, tudi ozobíti se knjiž., redko dobiti zobe: otrok se je že ozobil ozóbljen -a -o tudi ozobljèn -êna -o: z obeh strani ozobljen list žage ♪
  25.      ozóbje  -a s (ọ̑) teh. vsi zobje kake priprave, naprave: pregledati ozobje zobnika / poševno pri katerem so zobje vijačno zaviti, puščičasto pri katerem so zobje zaviti v obliki črke V, ravno ozobje pri katerem so zobje ravni ♪

   58.686 58.711 58.736 58.761 58.786 58.811 58.836 58.861 58.886 58.911  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA