Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

V (57.761-57.785)



  1.      operíranec  -nca m () kdor je bil operiran: dati operirancu pomirjevalno sredstvo; skrbeti za operirance
  2.      operírati  -am nedov. () 1. nedov. in dov. z zdravniškim dejanjem odstraniti oboleli, poškodovani organ, tujek ali vzpostaviti normalno delovanje poškodovanega organa: dati se operirati; operiral ga je primarij; ponesrečenca so že operirali / operirati oko, pljuča; operirali so ga na prostati / operirati bulo, kilo, slepič 2. voj. opravljati vojaške operacije: bombniki in lovci so operirali skupaj s kopenskimi silami; brigada je v tistem času operirala na Gorenjskem 3. publ. delovati, nastopati: njihova mornarica operira že na vseh svetovnih morjih; kot borzni agent je operiral v večjih mestih države 4. publ., z oslabljenim pomenom, v zvezi s s, z izraža, da je dejavnost osebka v zvezi s tem, kar izraža samostalnik: banke operirajo z denarjem vlagateljev; operirati s stvarnim gradivom / umetnik operira z barvo, obliko / operirati s številkami / režiser mora pri snemanju operirati z montažerjem sodelovati; v svoji razpravi operira s predzgodovinskimi vplivi jih upošteva, navaja 5. ekspr. uporabljati: rad operira z abstraktnimi pojmi, tujkami; kot govornik operira s frazami operíran -a -o: operirani bolnik; jutri bo operiran; operirana noga še vedno boli; sam.: operirani se dobro počuti
  3.      operíst  -a m () zastar. operni pevec: nastop znanega operista
  4.      opériti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) knjiž. okrasiti s perjem: operiti puščico opériti se dobiti perje: mladiči se še niso popolnoma operili opérjen -a -o: vojaki v operjenih čeladah; golobi so lepo operjeni; ekspr. biti po pavje operjen
  5.      operjáničiti  -im dov.) knjiž. okrasiti s perjanico: operjaničiti klobuk operjáničen -a -o: operjaničena čelada
  6.      opérjenost  -i ž (ẹ̑) knjiž. dejstvo, da je telo poraslo s perjem: operjenost mladičev / slaba operjenost pri nekaterih papigah
  7.      operóz  -a m (ọ̑) lit. član ljubljanskega društva Academia operosorum: prizadevanja operozov
  8.      operútiti se  -im se dov.) knjiž. dobiti peruti: mladiči so se že operutili operúten -a -o: še ne operuten ptič / ekspr. stopiti v življenje brez operutenih pričakovanj
  9.      opésniti  -im dov. (ẹ̑) knjiž. izraziti, prikazati v pesmi: ta motiv je opesnilo več pesnikov / Aškerc je opesnil Trubarja
  10.      opéstnik  -a m (ẹ̑) nar. kamen, ki varuje ogel hiše, da ga voz ne poškoduje; odrivač: kolo je zadelo ob opestnik
  11.      opéšanje  -a s (ẹ̑) glagolnik od opešati: opešanje srca, vida / opešanje rastlin
  12.      opéšanost  -i ž (ẹ̑) stanje opešanega človeka: opešanost izletnikov / zaradi opešanosti se je dal upokojiti
  13.      opéšati  -am dov. (ẹ̑) 1. zaradi utrujenosti, velikih naporov ne moči več (hitro) hoditi, se premikati: ranjenec je opešal in so ga morali nositi; opešati od lakote; v strmem klancu so konji opešali 2. postati slab, onemogel: ni še tako star, pa je že opešal; v zadnjem letu je opešal / ekspr.: rastlina v taki zemlji opeša; nekatere sorte krompirja so opešale so se izrodile 3. nav. ekspr. izgubiti popolnost svojih značilnosti: sluh, spomin, vid mu je opešal / telesne moči so ji opešale // nav. 3. os. prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo: oči so mu opešale; med boleznijo mu je opešalo srce 4. ekspr. postati manj močen, intenziven: njena ljubezen je opešala opéšan -a -o: opešan človek; duševno opešan; opešana živina
  14.      opéten  tudi opêten -tna -o prid. (ẹ̑; ē) redko peten: opetni del čevlja
  15.      opéti  opnèm dov., opél; nam. opét in opèt (ẹ́ ) 1. s pripenjanjem, pritrjevanjem narediti, da je kaj na (vsej) površini, zlasti za olepšanje: opeti stene; opeti s tapetami / obleka je tesno opela njeno postavo 2. star. dati okrog telesa: opeti vitezu oklep opét -a -o: z usnjem opeta vrata; hrbtenica mora biti trdno opeta s kitami in mišicami ∙ star. nosi zelo opete hlače oprijete
  16.      opéti  opôjem dov., opój opójte tudi opôj opôjte; opél (ẹ́ ó) knjiž. proslaviti v pesmi: opeti junaka; opeti pomlad // izraziti, prikazati v pesmi: opeti svojo bolečino, ljubezen
  17.      opétje  tudi opêtje -a s (ẹ̑; ) obrt. petni del obuvala: opetje in peta
  18.      opetnájstiti  -im dov.) ekspr. ogoljufati, prevarati: pri kupčiji so ga opetnajstili / opetnajstili so jo za delež
  19.      opétnica  -e ž (ẹ̑) redko opetnik: opetnica se tesno prilega nogi ♦ obrt. zgornje usnje petnega dela obuvala
  20.      opétnik  -a m (ẹ̑) zadnji zgornji del obuvala: trdi, visoki opetniki; peta in opetnik ♦ obrt. močnejši del petnega dela obuvala med zgornjim usnjem in podlogo
  21.      opháti  ophám stil. opšèm dov., ) s tolčenjem odstraniti trši ovoj žitnih zrn: ophati ječmen, proso; ophati v stopah ophán -a -o: ophano zrnje
  22.      opiát  -a m () farm. zdravilo, ki vsebuje opij ali opijeve alkaloide: proizvodnja, uporaba opiatov; morfij, opij in drugi opiati
  23.      ópica  -e ž (ọ̑) 1. umsko zelo razvita žival z oprijemalnimi sprednjimi in zadnjimi okončinami in z naprej obrnjenimi očmi: opice plezajo po drevju, trgajo sadeže; opice v živalskem vrtu; vreščanje opic; posnema druge kot opica; skače kakor opica / cirkuška, dresirana opica ♦ antr. opica človek pitekantropus; zool. ozkonose opice z ozkim nosnim pretinom, ki živijo v Aziji in Afriki, Catarrhina; človeku podobne opice; širokonose opice s širokim nosnim pretinom, ki živijo v Južni Ameriki, Platyrrhina 2. slabš. kdor nekritično posnema vedenje, ravnanje koga drugega: ta opica prevzame od svojih sošolcev vse potrebno in nepotrebno // človek z nenaravno, izumetničeno zunanjostjo ali vedenjem, zlasti ženska: to je prava opica / kot psovka opica neumna
  24.      ópičar  -ja m (ọ̑) nekdaj kdor vodi po svetu dresirane opice in nastopa z njimi: opičarji in medvedarji
  25.      opičaríja  -e ž () slabš. dejanje, ravnanje, s katerim kdo nekritično posnema dejanje, ravnanje koga drugega: to je prava opičarija

   57.636 57.661 57.686 57.711 57.736 57.761 57.786 57.811 57.836 57.861  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA