Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

V (56.486-56.510)


  1.      odmérek  -rka m (ẹ̑) s prilastkom določena, natančno odmerjena količina česa: odmerek gnojil, krme; odmerek zdravila / jemati zdravilo v majhnih odmerkih količinah ♪
  2.      odmériti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. od večje količine z merjenjem določiti, ločiti določeno količino, obseg česa: odmeriti tri metre blaga; odmeriti zemljišče / odmeriti obroke hrane; odmeriti z zajemalko / odmeriti čas za delo, igro / vse mu odmerijo oddelijo 2. določiti višino česa glede na določene okoliščine, izhodišča: odmeriti davek; odmeriti pristojbino / odmeriti plačo, pokojnino 3. ekspr. nameniti, določiti: hitro se je vživela v vlogo, ki ji jo je odmeril / v reviji so članku odmerili precej prostora / sodišče mu je odmerilo tri mesece zapora ● publ. pisatelju so odmerili prostor, ki si ga je zaslužil so ga upravičeno ugodno ocenili; če je zameril, bo pa še odmeril oprostil, odpustil ◊ geogr. odmeriti azimut; jur. odmeriti kazen odmérjen -a -o 1. deležnik od odmeriti: za delo odmerjen čas; odmerjeni obroki hrane; odmerjena taksa; vse je bilo natančno odmerjeno 2. knjiž. premišljen, umerjen: odmerjene besede, kretnje ● knjiž. slišijo se le odmerjeni koraki straže enakomerni ♪
  3.      odmérjanje  -a s (ẹ́) glagolnik od odmerjati: odmerjanje krme / odmerjanje davkov ♪
  4.      odmérjati  -am nedov. (ẹ́) 1. od večje količine z merjenjem določati, ločevati določeno količino, obseg česa: odmerjati moko kupcem; odmerjati zemljo / odmerjati komu delo odkazovati 2. določati višino česa glede na določene okoliščine, izhodišča: odmerjati davek / odmerjati pokojnino ♪
  5.      odmérjenost  -i ž (ẹ̑) knjiž. premišljenost, umerjenost: v vsaki besedi, v vsaki kretnji se je čutila stroga odmerjenost ♪
  6.      odmèt  -éta m (ȅ ẹ́) glagolnik od odvreči ali odmetati: odmet bombe; zaznamovati mesto za odmet ● publ. kar je slabega, gre v odmet se zavrže; publ. ta papir še ni za odmet je še uporaben ♪
  7.      odmetálen  -lna -o prid. (ȃ) ki je za odmetavanje: odmetalna priprava ♦ agr. odmetalni izkopalnik izkopalnik z napravo, ki odmetava krompirjeve gomolje ♪
  8.      odmetálo  -a s (á) žel. železna priprava, pritrjena na sprednji del lokomotive, za odstranjevanje ovir s tira ♪
  9.      odmétati  -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑) zastar. odmetavati: odmetati nakopano zemljo / odmetati stare, neuporabne reči ● zastar. zaradi njegovega življenja ga odmeta odklanja, zavrača ♪
  10.      odmetáti  -méčem dov., odmêči odmečíte; odmêtal (á ẹ́) 1. z metanjem spraviti z določenega mesta: odmetati seno, zemljo; odmetati sneg izpred hiše 2. z metanjem narediti, da kaj preneha biti pri osebku: odmetali so orodje in utrujeni sedli / letala so odmetala bombe spustila; ekspr. odmetala je s sebe vso obleko popolnoma se je slekla 3. izločiti kot neuporabno: odmetal je stare obleke; odmetati oškrbljeno posodo odmetáti se igr. dati, položiti na stran karto, ki ne daje možnosti vzetka: dobro se je odmetal ♪
  11.      odméti  odmém dov. (ẹ́ ẹ̑) nar., navadno kot deležnik na -l odjekniti: strel je odmel; kriki so odmeli po vsej hiši / koraki so že zdavnaj odmeli utihnili ♪
  12.      odmíčen  -čna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na odmik: odmična hitrost ♦ strojn. odmična gred gred, ki odmika ventile s sedežev ♪
  13.      odmígniti  -em dov. (í ȋ) 1. z gibom roke, prsta izraziti nesoglasje, zanikanje: za odgovor ji je odmignil / odmigniti z ramo 2. z gibom roke, prsta odzdraviti: odmignil je stražarju, ki ga je pozdravil ♪
  14.      odmík  -a m (ȋ) glagolnik od odmakniti: sunkovit odmik; odmik predmeta / odmik od tradicije / odmik od norm, predpisov ∙ publ. boriti se proti idejnim odmikom odklonom; preveliki odmiki v debelini razlike; zastar. dati dovoljenje za odmik umik // vmesna razdalja, razmik: zaradi morebitnega požara so med posameznimi objekti predvideni primerni odmiki / gledano z večjega časovnega odmika časovne oddaljenosti ♪
  15.      odmikáč  -a m (á) strojn. kolut z izboklino, ki pri vrtenju odmika nanj naslonjeni del mehanizma: odmikač na odmični gredi ♪
  16.      odmíkati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. spravljati z določenega mesta, položaja: odmikala je predmete in brisala prah; odmikali so veje, da so lahko hodili / počasi, z obema rokama je odmikal pokrov; odmikati zapah / plug je odmikal sneg odstranjeval // spravljati iz neposredne bližine česa ali v večjo oddaljenost od česa: zaradi vlage odmikati pohištvo od sten; odmikati in primikati predmet k brusu; otrok se je boječe odmikal / ladja se odmika od obale oddaljuje / škripanje čevljev se je odmikalo postajalo bolj oddaljeno; pren. odmikati se od cilja 2. s spremembo mesta, položaja dosegati, da ne pride do prijema, dotika: odmikati obraz, roko odmíkati se navadno v zvezi z od postajati drugačen po lastnostih, značilnostih: nova umetnostna smer se je začela odmikati od realizma / njegove zgodbe se odmikajo od resničnega življenja // prenehavati (popolnoma) vztrajati pri čem, (popolnoma) upoštevati kaj: odmikati se od norm, stališč ● redko tu se besedi pomensko odmikata razlikujeta; ekspr. sneg se je vsak dan odmikal segal manj nizko v dolino; ekspr. odmikati se od vsakdanjega življenja prenehavati se zanimati zanj odmikajóč -a -e: odmikajoče se vozilo ♪
  17.      odmíranje  -a s (ȋ) glagolnik od odmirati: odmiranje celic, tkiva; odmiranje starejših vej / nastajanje in odmiranje družbenih pojavov; odmiranje razlik med mestom in vasjo / odmiranje države ♪
  18.      odmírati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. biti v stanju postopnega prenehavanja življenjskih procesov v delu organizma: celice odmirajo; roke mu drevenijo in odmirajo; na tem mestu je tkivo začelo odmirati / ekspr. v jeseni narava odmira 2. ekspr. približevati se prenehanju obstajanja: nekatere bolezni odmirajo / nekatere besede odmirajo izginjajo iz rabe; počuti se vedno bolj osamljenega, ker njegova generacija odmira že dosti njenih predstavnikov je umrlo ◊ polit. država odmira izgublja značilnosti politične sile nad družbo odmirajóč -a -e: odmirajoči deli rastline; glavna junakinja je predstavnica odmirajočega starega sveta; odmirajoče tkivo ♪
  19.      odmísliti  -im dov. (í ȋ) v mislih izvzeti, ne upoštevati: prizadeval si je odmisliti nekatera neprijetna dejstva; odmislila je resničnost, ki se ji je zdela prehuda / skušal je iz celote odmisliti posamezna načela // navadno z nikalnico ne upoštevati, ne obravnavati v kaki celoti: pri celotnem dogajanju ni mogoče odmisliti časa in prostora; znanosti ne moremo odmisliti od splošnega družbenega in političnega življenja ∙ publ. novo stvarnost skušajo odmisliti je ne priznati, zanikati odmíšljen -a -o: odmišljena nasprotja ♪
  20.      odmíšljati  -am nedov. (í) v mislih izvzemati, ne upoštevati: odmišljati lastnosti posameznih pojavov; v teoriji je lahko odmišljati protislovja ♪
  21.      odmláda  prisl. (ȃ) od mladosti, od mladega: poznava se že odmlada ♪
  22.      odmočíti  -móčim dov. (ȋ ọ́) navadno z vodo narediti, da se kaj zmehča, odstopi: odmočiti umazanijo v vazi; odmočiti znamko s pisma; nesnaga se odmoči / odmočiti posodo umazanijo na njej / odmočiti kože namočiti ∙ ekspr. z vinom se mu je jezik odmočil pitje vina je povzročilo, da je začel dosti in sproščeno govoriti ♪
  23.      odmolíti  -mólim dov. (ȋ ọ́) rel. končati molitev: odmolil je in se pokrižal; pobožno odmoliti / odmoliti rožni venec ● slabš. naj že odmoli ta svoj veliki govor konča; ekspr. ta je svojo molitvico že odmolil je mrtev ♪
  24.      odmontírati  -am dov. (ȋ) odstraniti pritrjeni stroj, sestavni del z določenega mesta: iz avtomobila je odmontiral motor; odmontirati naprave, stroje ♪
  25.      odmòr  -ôra m (ȍ ó) 1. čas med delovnim časom, namenjen sprostitvi, malici: podaljšati, skrajšati odmor; oditi malicat med odmorom; polurni odmor; začetek odmora // šol. čas med koncem ene učne ure in začetkom druge: bil je odmor in učenci so se zbirali na hodniku; pisati naloge v odmoru, med odmorom / glavni odmor // čas med enim delom predstave, prireditve in začetkom drugega: odmor je po drugem dejanju; obiskati igralce med odmorom; odmor na koncertu 2. premor: odmori so dajali izrečenim mislim poseben poudarek; odmori iz zadrege / opolnoči so godci napravili odmor ● knjiž. potreben je odmora počitka, oddiha; redko delati brez odmora oddiha; knjiž., redko letni odmor letni dopust ◊ lit. odmor krajša prekinitev v verznem ritmu, stavku; voj. na mestu odmor izraža povelje za stanje, pri katerem je ena noga nekoliko skrčena ♪

   56.361 56.386 56.411 56.436 56.461 56.486 56.511 56.536 56.561 56.586  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA