Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

V (56.161-56.185)


  1.      odbítje  -a s (ȋ) glagolnik od odbiti: odbitje žoge / po odbitju stroškov mu je le malo ostalo / odbitje njegove prošnje ga je vznemirilo ♪
  2.      odblèsk  tudi odblésk -éska m (ȅ ẹ́; ẹ̑) knjiž. 1. močen odsev: odblesk luči v vodi / ekspr. odblesk groze v njenih očeh izraz, odraz 2. svetloba, sij: odblesk ognja, sonca / srebrn odblesk morja ♪
  3.      odblísk  -a m (ȋ) knjiž. močen kratkotrajen odsev: odbliski varilnih plamenov v vodi / sneg se lesketa v svetlih odbliskih / odbliski krogel razsvetljujejo temo bliski ♪
  4.      odblísniti  -em dov. (í ȋ) 1. pokazati se na površini česa v precejšnji svetlobni moči: včasih je na transparentih odblisnila svetloba z oken 2. ekspr. švigniti, šiniti: puščica je odblisnila v zrak ♪
  5.      odbóbnati  -am dov. (ọ̑) prenehati bobnati: bobnarji so odbobnali in odložili instrumente / odbobnati znamenje za počitek ♪
  6.      odbobnéti  -ím dov. (ẹ́ í) bobneč se hitro oddaljiti: raketa je odbobnela proti nebu / ekspr. koraki so odbobneli po hodniku ♪
  7.      odbóčka  -e ž (ọ̑) šport. seskok s telovadnega orodja ali preskok tega orodja z nogami, iztegnjenimi v isto stran: vaditi odbočko ♪
  8.      odbòj  -ôja m (ȍ ó) 1. glagolnik od odbiti: odboj žoge / odboj valov je bil izredno močen / knjiž. te poteze moderne so nastale kot odboj na tedanji pozitivizem odpor 2. fiz. pojav, da se spremeni smer valovanja v prvi snovi ob vpadu na mejo druge snovi: odboj svetlobe, zvoka // pojav, da telo deluje na drugo telo z odbojno silo: odboj istoimenskih električnih nabojev ♪
  9.      odbójen  -jna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na odboj: odbojna naprava, ploskev / odbojna sposobnost / poljud. odbojno steklo svetlobni odbojnik ● knjiž. med njima je bilo odbojno razmerje bila sta si nasprotna ◊ fiz. odbojni kot kot med odbitim žarkom in vpadno pravokotnico; odbojna sila sila, ki skuša večati razdaljo med dvema telesoma; grad. odbojna ograja ograja ob cesti, ki varuje vozilo, da ne zdrkne s cestišča; šport. odbojni udarec udarec, pri katerem se žoga odbije; odbojna plošča plošča, od katere se odbija žoga v koš ♪
  10.      odbójka  -e ž (ọ̑) športna igra, pri kateri igralci žogo z odbijanjem z rokami spravljajo čez mrežo: igrati odbojko / žoga za odbojko; prvenstvo v odbojki ♪
  11.      odbójkar  -ja m (ọ̑) športnik, ki goji odbojko: naši odbojkarji so se v tekmovanju zelo izkazali ♪
  12.      odbójkarica  -e ž (ọ̑) športnica, ki goji odbojko: tekmovanje odbojkaric ♪
  13.      odbójkarski  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na odbojkarje ali odbojko: odbojkarski turnir; odbojkarsko tekmovanje / odbojkarska zveza ♪
  14.      odbójnik  -a m (ọ̑) 1. navt. priprava za zaščito ladje, čolna pri zadevanju ob kaj: ladjo varujejo ob pristajanju debeli odbojniki 2. odbijač: odbojniki so zazveneli; pripeljal se je na odbojniku / avtomobilski odbojniki 3. avt., v zvezi svetlobni odbojnik priprava, ki odbija svetlobo, če jo osvetli žaromet: svetlobni odbojnik na cestišču; svetlobni odbojnik pri vozilu ♪
  15.      odbójnost  -i ž (ọ̑) 1. knjiž. odpor, nasprotovanje: s svojo metodo je izzval odbojnost učencev / odbojnost do tujega / odbojnost in privlačnost med njima 2. fiz. razmerje med odbitim in vpadnim tokom valovanja: ugotavljanje svetlobne odbojnosti snovi ♪
  16.      odbòr  -ôra m (ȍ ó) skupina ljudi, izvoljena ali imenovana za opravljanje določenih nalog: odbor se sestane, sklene; publ. odbor se je konstituiral na prvi seji; dati odboru razrešnico; izvoliti, sestaviti odbor; član odbora; seja odbora; odbor za pritožbe / glavni odbor najvišji, osrednji odbor kake organizacije; iniciativni odbor ki ima nalogo, da organizira, pripravi določeno akcijo, delo; izvršni ali izvršilni odbor ki ima pravico do odločanja in izvrševanja zakonov ali predpisov; krajevni ljudski odbor [KLO] prva leta po 1945 organ državne oblasti v kraju; ljudski odbor med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 organ državne oblasti za določeno območje; nadzorni odbor navadno na občnem zboru izvoljeni odbor za nadzorovanje društvenega poslovanja; narodnoosvobodilni odbor osnovni organ oblasti narodnoosvobodilnega gibanja jugoslovanskih narodov; občinski odbor v stari Jugoslaviji izvoljen organ, ki odloča v pristojnosti občine o stvareh v občini; upravni, uredniški, volilni odbor // sedež take skupine: iti na odbor ◊ zgod. deželni odbor v stari Avstriji izvršilni organ samouprave dežele, odgovoren deželnemu zboru in od njega izvoljen; Jugoslovanski odbor med prvo svetovno vojno ustanovljena organizacija jugoslovanskih politikov s sedežem v Londonu, ki je delala za združitev južnoslovanskih delov Avstro-Ogrske s Srbijo in Črno goro ♪
  17.      odbórnica  -e ž (ọ̑) članica odbora: odbornice so se zbrale in posvetovale; aktivna odbornica / občinska odbornica članica občinskega odbora; članica občinskega ljudskega odbora ♪
  18.      odbórnik  -a m (ọ̑) član odbora: biti odbornik; izvolili so ga za odbornika; delaven odbornik; vloga odbornikov / občinski odbornik član občinskega odbora; član občinskega ljudskega odbora ♪
  19.      odbórniški  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na odbornike: kandidati za odborniška mesta / odborniška doba, funkcija / opravljati odborniške dolžnosti ♪
  20.      odbránec  -nca m (á) nav. mn., knjiž. kdor uživa glede na druge večjo naklonjenost, večje ugodnosti; izbranec: govoril je le nekaterim odbrancem ◊ vrtn. rastlina, ki se zaradi zaželenih pozitivnih lastnosti uporablja za razmnoževanje ♪
  21.      odbránost  -i ž (á) knjiž., redko uglajenost, izbranost: jezikovna, stilna odbranost pesmi ♪
  22.      odbráti  -bêrem dov., stil. odberó; odbrál (á é) 1. v večji količini, množini po določenih kriterijih izločiti, navadno za določen namen: otroke, ki so jih odbrali za cepljenje, so peljali v posebno sobo; za vlaganje je treba odbrati samo zdrave sadeže 2. knjiž. izbrati: odbral je sedež v prvi vrsti; odbrati po svojem okusu / odbrati je morala še celo košaro jabolk prebrati / nevesto so mu že odbrali 3. knjiž., redko ugotoviti, spoznati: iz njenega razburjenega pripovedovanja je komaj odbral, kaj hoče 4. na merilnem instrumentu ugotoviti vrednost, količino merjenega: odbrati porabo električnega toka; odbrati telesno toploto na toplomeru / odbrati števec 5. knjiž., redko prenehati brati: ko so učenci odbrali, so začeli računati odbrán -a -o 1. deležnik od odbrati: odbrani borci so naredili zasedo; odbrane članke bodo izdali v posebni brošuri 2. knjiž., redko uglajen, izbran: piše v čistem, odbranem jeziku ♪
  23.      odbŕcniti  -em dov. (ŕ ȓ) s sunkom noge spraviti z določenega mesta: jezno je odbrcnil čevlje; odbrcnila je odejo in vstala / odbrcniti vrata ♪
  24.      odbrenčáti  -ím dov., odbrénči in odbrênči; odbrénčal in odbrênčal (á í) brenčeč odleteti: čmrlj je odbrenčal / krogla je odbrenčala mimo glave / motor je odbrenčal dalje hitro odpeljal ♪
  25.      odbrénkati  -am dov. (ẹ̑) 1. prenehati brenkati: ko je kitarist odbrenkal, so mu poslušalci zaploskali / odbrenkati pesem // ekspr. reči, povedati: odbrenkal mu je, kar je imel na srcu / odbrenkati govor, predavanje 2. ekspr. narediti, opraviti: hči je že odbrenkala srednjo šolo / odbrenkati službo, študij, vojaški rok 3. ekspr. plačati, poravnati: odbrenkal mu je tistih nekaj tisočakov ● slabš. ne bo več dolgo, kmalu bo odbrenkal umrl; ekspr. pri njej je dokončno odbrenkal ni več njen prijatelj; ne ljubi ga več; ekspr. tudi njemu bo odbrenkalo ne bo imel vedno take sreče, takega uspeha kot zdaj ♪

   56.036 56.061 56.086 56.111 56.136 56.161 56.186 56.211 56.236 56.261  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA