Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

V (55.536-55.560)


  1.      objékt  -a m (ẹ̑) 1. kar je zgrajeno, narejeno za zadovoljevanje določenih potreb, opravljanje določene dejavnosti: graditi, obnavljati, vzdrževati objekte; cestišča, jezovi, stavbe in drugi objekti / elektroenergetski, industrijski objekt; gradbeni, stanovanjski, turistični objekti // publ., v zvezi plovni objekt vodno vozilo, zlasti večje: podjetje razpolaga s petnajstimi plovnimi objekti; ladje, letalonosilke in drugi plovni objekti 2. publ., navadno s prilastkom pojem, stvar, na katerega se nanaša, je usmerjeno kako dejanje; predmet: pesem, slika je objekt estetskega doživljanja / obrniti kamero proti objektu / objekt letalskih napadov so zlasti mostovi cilj, tarča; postati objekt različnih šal osrednja oseba; opredeliti objekt določene znanosti področje 3. publ. kdor ne odloča, ne sodeluje pri dejanjih, ki odločajo o njem samem: delovni kolektiv ne sme biti pasiven objekt, temveč naj soodloča v vseh vprašanjih; ravnati s kom kot z objektom ● ekspr. ta narod je bil dolga stoletja objekt zgodovine o usodi, razvoju tega naroda so v preteklosti odločali drugi ◊ filoz. objekt kar obstaja neodvisno od človekove zavesti, mišljenja; pojem, stvar, na katerega je usmerjena zavest, mišljenje; lingv. objekt predmet; direktni objekt predmet v tožilniku, pri zanikanem povedku pa v rodilniku; indirektni objekt predmet v rodilniku, dajalniku, mestniku ali orodniku ♪
  2.      objékten  -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na objekt: objektna maketa ◊ fiz. objektno stekelce steklena ploščica, na kateri je pri mikroskopiranju opazovani predmet; lingv. objektni stavek odvisni stavek, ki izraža predmet dejanja nadrednega stavka; predmetni odvisnik ♪
  3.      objèm  -éma m (ȅ ẹ́) glagolnik od objeti, objemati: topel materinski objem; objem ob slovesu je bil prisrčen / ekspr.: iztrgati se iz objema; planila sta si v objem; vrgla se mu je v objem; dolgo jo je držal v objemu / knjiž., z oslabljenim pomenom: počitnice je preživel v objemu gozdov; skušal se je prebiti iz objema ideološkosti ∙ knjiž. priti v objem smrti umreti ♪
  4.      objémanje  -a s (ẹ̑) glagolnik od objemati: vsesplošno objemanje in poslavljanje ♪
  5.      objémati  -am stil. -ljem nedov. (ẹ̑) 1. (večkrat) imeti roke položene okrog koga v znamenje ljubezni, prijateljstva: mati ga je objemala in poljubljala; dolgo jo je objemal; objemal ga je kot brata; vsi so se objemali / objemal jo je okrog pasu, vratu; pren., ekspr. iztegovala je roke predse in objemala temo // imeti roke položene okrog česa: stal je vzravnano in objemal steber; ves čas si je objemala kolena 2. ekspr. biti, nahajati se okrog česa; obdajati: kozolci in skedenj objemajo dvorišče; čudovit vrt objema stavbo / gosta megla nas je objemala / večerna zarja objema hribovje 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: objemal ga je čuden občutek; sen, spanec jih objema / mehki spomini jo objemajo / prijetna toplota ji objema telo ● ekspr. ogenj objema celo poslopje celo poslopje gori; ekspr. vztrajno je objemal kozarec držal; pil; ekspr. z očmi je objemal vso dolino gledal, ogledoval objemajóč -a -e: objemajoč se okrog ramen, so stali v krogu; objemajoče roke ♪
  6.      objémčkati  -am nedov. in dov. (ẹ̑) otr. objemati: otrok jo je objemčkal in poljubljal ♪
  7.      objémen  -mna -o prid. (ẹ̑) teh., navadno v zvezah: objemni kot kot, ki ga tvorita jermenica in jermen; objemno šestilo šestilu podobna merilna priprava z navznoter ukrivljenima krakoma ♪
  8.      objémka  -e ž (ẹ̑) teh. predmet, navadno obročast, za pritrjevanje, povezovanje česa: objemka za cevi, kable / pritrdilna objemka ♪
  9.      objést  -i ž (ẹ̑) raba peša objestnost: ko je videl, kaj je povzročil, ga je objest hitro minila; mladostna, pijanska objest / narediti, reči kaj iz objesti ♪
  10.      objésten  -tna -o prid., objéstnejši (ẹ́ ẹ̄) ki zaradi velike sproščenosti, premajhnega čuta odgovornosti (rad) naredi, povzroči kaj slabega, neprimernega, navadno za šalo: objestni fantje, otroci; nagajiv in objesten; pren., ekspr. objesten veter // ki izraža veliko sproščenost, premajhen čut odgovornosti: objesten smeh; objestno streljanje; objestno vpitje otrok // ekspr. brezobziren, nesramen: objestni fevdalci, nacisti; objestna drhal objéstno prisl.: objestno odgovarjati, razbijati ♪
  11.      objésti  -jém dov., 2. mn. objéste, 3. mn. objedó tudi objéjo; objéj in objèj objéjte; objédel objédla, stil. objèl objéla (ẹ́) z grizenjem načeti, poškodovati: koza je objedla grm; gosenice so objedle zelje / zastar. psi so objedli tujca ogrizli objésti se star. preobjesti se: krava se je objedla, zato jo napenja objéden -a -o: od lisic objedeno truplo ♪
  12.      objéstnež  -a m (ẹ̑) ekspr. objesten človek: posvariti, umiriti objestneža; mladi objestneži ♪
  13.      objéstnost  -i ž (ẹ́) lastnost, stanje objestnega človeka: prevzela ga je objestnost; fantovska, ekspr. pobalinska objestnost / iz objestnosti razbiti šipo; ekspr. iz gole objestnosti je to storil; v objestnosti ni pomislil na posledice / ekspr. objestnost drhali, fašistov brezobzirnost, nesramnost / počenjati objestnosti objestna dejanja ♪
  14.      objéti  -jámem dov., objêmi objemíte; objél; nam. objét in objèt (ẹ́ á) 1. položiti roke okrog koga v znamenje ljubezni, prijateljstva: objeti dekle, mater, očeta; prisrčno ga je objela; objel ga je kot sina; objela sta se in poljubila / objel jo je čez rame, okrog pasu, z obema rokama // položiti roke okrog česa: skušal je objeti steber; sedla je in si objela kolena / drevo sta dva moža komaj objela 2. ekspr. pojaviti se okrog koga: objel ga je nepregleden gozd; objelo jih je grajsko zidovje / objela jih je noč, tema // z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: objel jo je hlad; mehka toplota je objela ude / objela ga je bridkost; groza, žalost ji je objela srce / molk je objel vse tri ● ekspr. ogenj je objel že celo poslopje celo poslopje že gori; star. moža objeti omožiti se; ekspr. s pogledom je objel vse navzoče pogledal objét -a -o: objet par je stal na cesti; odšla sta objeta; kolena je držala objeta ♪
  15.      objétje  -a s (ẹ̑) knjiž. objem: prepustila se je njegovemu objetju / znajti se v objetju gozdov ♪
  16.      objézditi  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. z jezdenjem priti okrog česa: v diru je objezdil steber sredi arene 2. z jezdenjem se izogniti: v velikem loku je objezdil sovražni tabor 3. z jezdenjem prepotovati: objezditi deželo, posestvo / objezditi vsa delovišča v gozdu 4. star. izuriti žival za ježo: slabo objezditi konja ♪
  17.      objézerski  tudi objezérski tudi objezêrski -a -o prid. (ẹ̑; ẹ̑; ȇ) ki je, se nahaja ob jezeru: objezerski travnik / objezersko letovišče ♪
  18.      objókanec  -nca m (ọ́) ekspr. objokan človek: objokanec se je ob teh besedah nasmehnil ♪
  19.      objókanka  -e ž (ọ́) ekspr. objokana ženska: objokanka se je vsem smilila ♪
  20.      objókati  tudi objokáti -am, in objókati tudi objokáti -jóčem dov., objókajte tudi objokájte in objóčite (ọ́ á ọ́) izraziti veliko čustveno prizadetost, žalost zaradi česa, zlasti z besedami: objokati mrtvega moža objókan -a -o 1. deležnik od objokati: objokane napake 2. ki kaže posledice jokanja, sledove solz: imeti objokan obraz; njene oči so objokane / objokan fantek ♪
  21.      obkládati  -am nedov. (ȃ) 1. raba peša oblagati, obdajati: obkladati stene s ploščicami / zaradi zajcev in mraza obkladati drevje s slamo 2. ekspr. delati, da je kdo v veliki meri deležen česa: obkladati koga s častmi / obkladati z vprašanji / obkladati koga z dajatvami / sovražnik jih je ves dan obkladal z granatami obstreljeval 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da je kdo deležen dejanja, kot ga določa samostalnik: obkladati koga z grdimi priimki, psovkami / obkladati koga z lažnivcem, pijancem ● star. sneg obklada drevje pokriva, leži na njem; star. obkladati konje z zaboji otovarjati jih; raba peša ne obkladaj si srca z lažmi ne obremenjuj, obtežuj ♪
  22.      obkládek  -dka m (ȃ) kos tkanine, ki se položi na kak del telesa v zdravilne namene: dati obkladek na čelo, rano; menjati obkladek / blatni, kisov, suh obkladek ♦ med. burovi obkladki; mrzli obkladek ♪
  23.      obklájen  -a -o prid. (ȃ) nar. vzhodno obložen, pokrit: smreke so bile od vrha do tal obklajene s snegom / z rožami obklajena okna / s poljskimi pridelki obklajeni vozovi naloženi ♪
  24.      obklečáti  -ím dov., obklêči in obkléči; obklêčal in obkléčal (á í) ostati v klečečem položaju: ljudje so odšli iz cerkve, on pa je obklečal ♪
  25.      obkléj  in obklèj prisl. (ẹ̄; ȅ) redko izraža vprašanje po času, v katerem se dejanje dogaja; kdaj: kje in obklej se dobimo / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih povej, obklej boš nazaj ♪

   55.411 55.436 55.461 55.486 55.511 55.536 55.561 55.586 55.611 55.636  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA