Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
V (47.111-47.135) 
- krmílo 1 -a s (í) snov, ki je potrebna za rast in obstoj živalskega organizma: za krmilo so uporabljali moko / tovarna krmil ♦ agr. močno krmilo umetno pripravljeno krmilo, ki vsebuje veliko hranilnih snovi ♪
- krmílo 2 -a s (í) 1. naprava, katere premikanje določa smer gibanja vozila: obračati krmilo; prijeti za krmilo; krmilo avtomobila, kolesa ∙ prepustiti krmilo sopotniku vožnjo vozila; publ. vinjen je sedel za krmilo začel voziti; publ. šofer je izgubil oblast nad krmilom ni mogel več usmerjati, voditi vozila // gibljiva plošča pri ladji, letalu, s katero se spreminja smer gibanja: pomožno krmilo na premcu; konstrukcija krmila; spremeniti položaj krmila ♦ aer. smerno krmilo s katerim se spreminja smer leta; višinsko krmilo s katerim se spreminja višina leta 2. ekspr. vodilni položaj, vodstvo: niti za trenutek ni izpustil krmila; prevzeti krmilo države; biti, ostati na krmilu / odločno je vzela krmilo v svoje roke ♪
- krmíšče -a s (í) kraj, prostor, kjer se krmijo domače živali: urediti krmišča in napajališča za živino; tlakovano krmišče / krmišče za ptice ♦ lov. prostor v lovišču, včasih pokrit, v katerega se daje hrana za divjad ♪
- kŕmiti 1 -im nedov., tudi krmíte; tudi krmíla (ŕ) 1. dajati živali krmo: krmiti golobe, kokoši, prašiče; krmiti s senom, z zrnjem; dobro krmiti živino // nizko hraniti: kako vas krmijo v menzi; krmi se samo s fižolom / ves dan so krmili želodce; pren. otroke je krmil s puhlo in površno literaturo 2. redko dajati jesti, zlasti živali, živalim: voloma je krmil samo deteljo kŕmljen -a -o: konj je dobro krmljen ♪
- kŕmiti 2 -im nedov. (ŕ r̄) star. krmariti: krmiti ladjo ♪
- kŕmljenje -a s (ŕ) glagolnik od krmiti, hraniti: skrbel je za krmljenje in napajanje živine; krmljenje prašičev s koruzo ♪
- krmljénka -e ž (ẹ̄) nar. vzhodno svinja za pitanje: debela krmljenka ♪
- krmljénščak -a m (ẹ̄) nar. vzhodno svinjak: počistiti krmljenščak ♪
- krmólja -e ž (ọ̄) alp. kratka kamnita tvorba, ki moli navadno vodoravno iz stene: prenočil je pod krmoljo ♪
- kŕn 1 -a m (ŕ) star. krma2: svetilke so pritrdili na krn; čoln z visokim krnom ♪
- kŕn -a -o prid. (ȓ ŕ) redko nerazvit, zakrnel: krn rep / povsod se je srečaval s krnimi družinami in propadajočimi kmetijami okrnjenimi ♪
- kŕnast tudi kŕnjast -a -o prid. (ŕ) nav. ekspr. nerazvit, zakrnel: krnast organ, rep ♪
- krnéti -ím nedov. (ẹ́ í) zaostajati v rasti, razvoju: nekatere sadike krnijo; prsti so začeli krneti; pren. jezikovni čut peša in krni ♪
- krníca -e ž (í) 1. poglobljeni del rečne struge ali jezerskega dna, kjer dela voda vrtinec; tolmun: vreči kaj v krnico; nevarne krnice // plitvejša kotanja, navadno napolnjena z vodo: krnice so bile polne vode / plitva krnica / kalna krnica voda v krnici 2. agr. spodnji del preprostejše sadne stiskalnice, po katerem odteka mošt: postaviti koš na krnico 3. geogr. zgornji, polkrožno zaključeni del ledeniške doline: v krnici se je nabral sneg / ledeniška krnica 4. nar. vzhodno večja okrogla posoda, navadno izdolbena iz enega kosa lesa: mesiti kruh v krnici / krnica za pomivanje posode ♪
- krníčast -a -o prid. (í) poln krnic: v gornjem toku je bila reka zelo krničasta / krničast svet ♪
- krníflati -am nedov. (ȋ) nižje pog. nadlegovati, gnjaviti, pestiti: celo popoldne so ga krniflali zaradi neuspeha v šoli ♪
- kŕniti -im nedov. (ŕ r̄) knjiž. povzročati, delati, da je česa manj; manjšati, jemati: krniti učiteljevo avtoriteto; krniti notranjo moč države; s tem so krnili neodvisnost dežele / krniti komu pravice ♪
- kroatístika -e ž (í) veda o hrvatskem jeziku in hrvatski književnosti: študirati kroatistiko ♪
- kroatízem -zma m (ȋ) lingv. element hrvaščine v kakem drugem jeziku: kroatizmi v slovenščini ♪
- kròf krôfa m (ȍ ó) 1. ocvrto pecivo okrogle oblike z marmeladnim nadevom: skleda krofov; testo za krofe / pustni krofi ♦ gastr. indijanski krof slaščica iz biskvitnega testa, nadevana s stepeno smetano ali snegom in (delno) oblita s čokolado; indijanček 2. nižje pog. golša: krof ima / kokoš z velikim krofom ♪
- króg -a m (ọ̑) 1. geom. lik, ki ga omejuje krožnica: izračunati obseg, ploščino kroga; polmer kroga; središče kroga / točka na obodu kroga / istosrediščni krogi // sklenjena krivulja, katere točke so enako oddaljene od središča: narisati krog s šestilom / tloris ima obliko kroga 2. kar je po obliki podobno temu liku, tej krivulji: krogi in križci / jastreb je pri letu delal kroge / na juhi so bili krogi maščobe / v zidu so tičali železni krogi obroči / v krogu je blodil po gozdu 3. navadno s prilastkom kar koga, kaj zlasti količinsko opredeljuje: krog vprašanj se zožuje; skušal je prodreti v zaprti krog strokovnjakov / razbil je njihov ozki krog / knjiga je namenjena za širok krog bralcev 4. z oslabljenim pomenom, navadno s prilastkom kar tvori enoto, celoto: razmere v domačem krogu; ni se mogel vključiti v njegov miselni krog; pesniška zbirka je razdeljena na več tematskih krogov
enot / krog raziskovalcev se je razšel / publ. rojstni dan je praznoval v krogu družine // mn. osebe, ljudje glede na poklicno, socialno povezanost: cerkveni krogi; obisk so pripravili diplomatski krogi; finančni, gospodarski, poslovni krogi; mariborski kulturni krogi; uradni krogi / ekspr.: je iz boljših krogov; za to so zainteresirani široki krogi / publ. izvedeti kaj iz dobro obveščenih, poučenih krogov 5. z oslabljenim pomenom, s svojilnim zaimkom področje, območje, sfera: razširil je svoj krog delovanja, raziskovanja; njegov krog delovnih operacij je ozek / pritegnil ga je v svoj krog 6. mn., šport. telovadno orodje iz dveh prosto visečih obročev: vaje na krogih / viseti na krogih 7. ekspr., v zvezi začarani krog proces, pojav, pri katerem posledice rodijo nove vzroke: ne more iz začaranega kroga; ujet v začarani krog; vrteti se v začaranem krogu; brezupen začarani krog / začarani krog misli ● ekspr. pred očmi se mu delajo krogi zaradi
slabosti, bolezni se mu zdi, da vidi pred očmi kroge; spet ima kroge pod očmi kolobarje; otroci so sklenili krog okoli njega so ga obkrožili; posesti v krog sesti tako, da iz navzočih nastane krog; žarg., šport. prehitel ga je za (en) krog za čas, v katerem se prevozi, prehodi določena krožna pot; ekspr. ognil se ga je v velikem krogu zelo, na daleč ◊ astr. živalski krog dvanajst ozvezdij ob ekliptiki, katerih večina ima imena živali; elektr. električni krog sklenjena pot, po kateri teče električni tok; (električni) nihajni krog električni krog, v katerem se periodično spreminja električna energija v magnetno in obratno; magnetni krog; šport. krog krožni prostor, iz katerega se meče kladivo, disk, krogla; olimpijski krogi znak olimpijskih iger, ki v obliki petih povezanih krogov simbolizira pet celin; tisk. barvni krog krog barv, razvrščenih tako, da sta si sosednji barvi komplementarni ♪
- króg prisl. (ọ̑) zastar. okrog, okoli: krog hoditi ♦ šport. (na) levo krog kot povelje (obrni se) na levo za pol kroga; prim. kroginkrog ♪
- krog predl., star., z rodilnikom okrog, okoli: hoditi krog hiše / smehljaj mu igra krog ust / misli se vrtijo krog tega vprašanja / vrne se krog desetih / tehta krog centa; prim. kroginkrog ♪
- krógec -gca m (ọ̑) manjšalnica od krog: izrezovati krogce iz lepenke / ničlo je narisal v obliki krogca / krogec svetlobe na stropu ♪
- krógeln -a -o [gǝl] prid. (ọ̑) nanašajoč se na kroglo: krogelno središče / krogelni izsek del krogle, ki ga omejujeta krogelna kapica in plašč pokončnega stožca z vrhom v središču krogle; krogelni odsek vsak izmed obeh delov krogle, ki nastane ob njenem preseku z ravnino; krogelni pas del površja krogle, ki leži med vzporednima krožnicama; krogelna kapica z ravnino oddeljeni del krogle, manjši od polkrogle; krogelna plast del krogle, ki leži med dvema vzporednima ravninama ◊ elektr. krogelno iskrilo iskrilo z elektrodama v obliki krogel; fiz. krogelno valovanje valovanje, ki se iz majhnega izvora širi v prostoru enakomerno na vse strani; krogelno zrcalo ♪
46.986 47.011 47.036 47.061 47.086 47.111 47.136 47.161 47.186 47.211