Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
V (45.136-45.160) 
- kôcka tudi kócka -e ž (ȏ; ọ̑) nekdaj veliko, navadno v obliki trikotnika preganjeno ogrinjalo iz debelejšega blaga: ogrniti kocko; pokriti se s kocko; topla zimska kocka ♪
- kóckanje -a s (ọ̑) glagolnik od kockati: oblast je kockanje prepovedala; kockanje in popivanje / kockanje ceste bo v dveh dneh končano ♪
- kóckast -a -o prid. (ọ̑) 1. ki ima obliko kocke: kockast kristal; kockaste zgradbe moderne stanovanjske četrti 2. ki ima navadno večbarvni vzorec v obliki kvadratov: kockast prt / kockasto blago za obleko karirasto / kockast vzorec ♪
- kóckati -am nedov. (ọ̑) 1. igrati igro (na srečo) s kockami: kocka z bogatim tujcem / ekspr. kockati na srečo / otroci so se vse popoldne kockali // pog. igrati igro (na srečo) sploh: samo pije in kocka 2. tlakovati z (granitnimi) kockami: delavci kockajo še zadnji del cestišča kockajóč -a -e: slika prikazuje kockajoče vojake kóckan -a -o: cesta je skozi vas kockana; kockano cestišče ♪
- kócna -e ž (ọ̑) nar. gorenjsko veriga (za privezovanje goveda k jaslim) ♪
- kôcnjast -a -o prid. (ó) nar., navadno v zvezi s snežinka velik, cunjast: kocnjaste snežinke ♪
- kocnjáti -ám nedov. (á ȃ) nar., navadno v zvezi s sneg padati v debelih kosmih: proti večeru je sneg že kar kocnjal ♪
- koconóg -a -o prid. (ọ̑ ọ̄) vet. ki ima z dolgo dlako ali perjem porasle noge: koconogi konj, pes; koconoga kokoš ♦ zool. koconoga kanja ptica ujeda z nogami, poraslimi do prstov, Buteo lagopus ♪
- kòč kôča m (ȍ ó) 1. nar. gorenjsko ograjen prostor v kotu hleva, zlasti za prašiče: zapreti prašičke v koč 2. lov. skrivališče za lovca na tleh, narejeno iz vej: skril se je v koč in čakal na ruševca ♪
- kóča -e ž (ọ́) 1. gostišče v gorah, zlasti manjše: koča je vse leto oskrbovana; prenočila sta v koči / planinska koča 2. zasilno, občasno prebivališče: sredi gozda si je postavil kočo / drvarska, planšarska, ribiška koča 3. star. majhna, preprosta hiša, bajta: posedati pred kočo; kmečka, lesena koča // zelo majhno posestvo: na koči se težko živi ◊ rib. vlačilna mreža v obliki vreče za lov morskih rib ♪
- kóčar -ja m (ọ̑) star. bajtar, kajžar: na koncu vasi so živeli kočarji ♪
- kóčarica -e ž (ọ̑) star. bajtarica, kajžarica: revna kočarica s kopico otrok ♪
- kočaríja -e ž (ȋ) nar. vzhodno bajtarija: priženil se je na kočarijo ♪
- kóčarski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na kočarje: izvira iz kočarskega rodu / kočarska bivališča; sam.: poročil se je s kočarsko ♪
- kóčič -a m (ọ̄) zool. rak, ki živi po kleteh, drvarnicah in pod lubjem; navadni prašiček ♪
- kočíja -e ž (ȋ) udoben, navadno dvovprežen, pokrit voz: sedel je v kočijo; zapreči konje v kočijo; voziti se v veliki, gosposki kočiji / poštna kočija nekdaj za prevoz pošte in potnikov ● ekspr. pav je vozil kočijo hodil s pahljačasto razprtim repom ♪
- kočijáž -a m (á) voznik kočije: kočijaž je pognal konja ♪
- kočijážiti -im nedov. (á ȃ) knjiž. upravljati, voditi kočijsko vprego: oče je sedel spredaj in kočijažil / kočijaži že trideset let ♪
- kočíjen -jna -o (ȋ) pridevnik od kočija: kočijne vzmeti; kočijna vratca ♪
- kočíjica -e ž (ȋ) nav. ekspr. manjšalnica od kočija: bil je ponosen na svojo novo kočijico ♪
- kočíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na kočijo: kočijsko okno / kočijski konj konj, vprežen v kočijo; kočijska vprega ♪
- kočírati -am nedov. (ȋ) redko kočijažiti: gospodar je sam kočiral ♪
- kóčka -e ž (ọ́) nar. vzhodno hišica, bajtica: imel je le njivo in napol podrto kočko ♪
- kóčnik -a m (ọ̄) zob v stranskem delu čeljusti za drobljenje, mletje hrane: manjkata mu dva kočnika; otroku že raste kočnik ♦ anat. vsak od šestih zadnjih zob v eni čeljusti ♪
- kočúra -e ž (ȗ) slabš. grda, slaba hiša: kočura mu je pogorela; živi v stari kočuri // hiša sploh: celo življenje je varčeval za to kočuro ♪
45.011 45.036 45.061 45.086 45.111 45.136 45.161 45.186 45.211 45.236 
