Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
V (42.261-42.285) 
- izobára -e ž (ȃ) 1. meteor. črta na zemljevidu, ki veže točke z enakim zračnim pritiskom: izobare in izohipse 2. fiz. črta, ki kaže odnos med prostornino in temperaturo pri ne spreminjajočem se tlaku ♪
- izobáta -e ž (ȃ) geogr. črta na zemljevidu, ki veže kraje z enako globino v morju, jezeru ali reki: zemljevid z vrisanimi izobatami ♪
- izóbčenec -nca m (ọ̄) rel. kdor je izključen iz cerkve: biti izobčenec // ekspr. kdor je izključen iz kake skupnosti sploh: družbeni izobčenec ♪
- izóbčenje -a s (ọ̑) rel. izključitev iz cerkve: zagroziti z izobčenjem ♪
- izóbčenka -e ž (ọ̄) rel. ženska, ki je izključena iz cerkve: položaj izobčenke // ekspr. ženska, ki je izključena iz kake skupnosti sploh: prenehali so se družiti z izobčenko ♪
- izóbčenost -i ž (ọ̄) rel. stanje človeka, ki je izključen iz cerkve: izguba pravic zaradi izobčenosti // ekspr. stanje človeka, ki je izključen iz kake skupnosti sploh: zavedati se svoje izobčenosti / izobčenost iz družbe ♪
- izóbčiti -im dov. (ọ̄) rel. izključiti iz cerkve: cerkveno sodišče ga je izobčilo / izobčiti iz cerkve // ekspr. izključiti iz kake skupnosti sploh: družba ga je izobčila izóbčen -a -o: biti zavržen in izobčen; izobčen iz družbe ♪
- izobések -ska m (ẹ̑) redko izvesek ♪
- izobésiti -im dov. (ẹ́ ẹ̑) obesiti na vidno mesto: izobesiti cenik, razglas; po vsem mestu so izobesili zastave izobéšen -a -o: zastave so bile že izobešene ♪
- izobéšati -am nedov. (ẹ́) obešati na vidno mesto: za praznik dela izobešati rdeče zastave ♪
- izobílica -e ž (ȋ) redko izobilje: revščina in izobilica ∙ redko imeti vsega v izobilici zelo veliko ♪
- izobílje -a s (ȋ) 1. stanje, za katero je značilen obstoj velike količine materialnih dobrin: v deželi vlada izobilje / živeti v izobilju; ekspr. ti ljudje se kopljejo v izobilju ∙ imeti vsega v izobilju zelo veliko 2. knjiž., z rodilnikom velika količina, množina: izobilje proizvodov ♪
- izoblíčiti -im dov. (í ȋ) knjiž. 1. izoblikovati, izdelati: izobličiti kip / dramatik je izobličil svoje osebe z veliko natančnostjo / dokončno izobličiti svoje stališče 2. izmaličiti: bolezen mu je izobličila obraz / ljudje so dogodek izobličili po svoje izoblíčiti se 1. nastati, razviti se: iz otroka se je izobličilo zrelo dekle 2. pokazati se v obrisih: iz megle se je izobličil steber izoblíčen -a -o: iz gline izobličen obraz; premalo izobličene osebe ♪
- izoblíka -e ž (ȋ) knjiž., redko izoblikovanost: obrambna vloga gradov je vplivala na njihovo tlorisno izobliko / izoblika glavnih oseb v romanu ♪
- izobrázba -e ž (ȃ) 1. kar se pridobi z izobraževanjem: imeti pomanjkljivo izobrazbo; pridobivati si izobrazbo s šolanjem in branjem / manjka mu glasbena, jezikovna izobrazba; humanistična izobrazba ki obsega področje kulture in umetnosti; klasična izobrazba ki temelji zlasti na znanju klasičnih jezikov in kulture; politehnična izobrazba ki obsega teoretično in praktično poznavanje osnov tehnike; splošna izobrazba ki obsega osnove z vseh glavnih področij človekove dejavnosti; strokovna izobrazba / njegova vsestranska izobrazba ni bila dovolj upoštevana izobraženost, razgledanost // stopnja glede na opravljeno šolanje v določenem šolskem sistemu: navesti v prošnji izobrazbo; stopnja izobrazbe; predpis o minimalni izobrazbi za določena delovna mesta / nižja ali osnovnošolska, srednja ali srednješolska, visoka ali visokošolska izobrazba; ima nepopolno srednjo izobrazbo / šolska izobrazba
2. glagolnik od izobraziti ali izobraževati: a) naloga zavoda je izobrazba kadrov za gospodarstvo; skrbeti za izobrazbo žensk; pravica do izobrazbe / vzgoja in izobrazba v predšolski dobi izobraževanje b) potrebna je izobrazba okusa c) izobrazba zemeljskih plasti ● redko ljudje renesanse niso priznali druge izobrazbe razen antične kulture ◊ šol. formalna izobrazba ki jo izkazuje spričevalo določene šole; priznana izobrazba ki se prizna na osnovi izkušenj brez ustreznega šolanja ♪
- izobrázben -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na izobrazba 1: izobrazbena rast otrok; izobrazbena raven, stopnja prebivalstva / izobrazbena struktura vodilnega kadra izobrázbeno prisl.: izobrazbeno različni bralci ♪
- izobrázen -zna -o (ā) pridevnik od izobrazba 2: izobrazna možnost ♪
- izobráziti -im dov. (ā ȃ) 1. načrtno razviti sposobnosti in seznaniti z dosežki različnih področij človekove dejavnosti: izobrazil je cele generacije; izobrazil se je v šoli in z branjem; glasbeno se izobraziti 2. star. razviti, kultivirati: izobraziti jezik 3. zastar. izoblikovati, napraviti: jame so bile take, kot bi jih bila izobrazila človeška roka izobrážen -a -o 1. deležnik od izobraziti: izobražen je bil v najboljši šoli / ima izobražen okus 2. ki ima izobrazbo: daleč naokoli ni bilo bolj izobraženega človeka; je vsestransko, zelo izobražen / glasbeno, jezikovno, literarno izobražen / akademsko izobražen z visokošolsko izobrazbo // redko kulturen, civiliziran: živel je daleč od izobraženega sveta 3. ki opravlja umsko delo ali je z izobrazbo usposobljen zanj: pripraviti govor za izobražene ljudi / izobraženi sloji ♪
- izobráženec -nca m (ȃ) kdor opravlja umsko delo ali je z izobrazbo usposobljen zanj: to knjigo bi moral poznati vsak izobraženec; jezik, sloj izobražencev; kmetje in izobraženci ♪
- izobráženje -a s (ȃ) zastar. izobrazba: razlikovati se po izobraženju / skrbeti za otrokovo izobraženje ♪
- izobráženka -e ž (ȃ) ženska, ki opravlja umsko delo ali je z izobrazbo usposobljena zanj: zbrale so se izobraženke in predstavnice različnih slojev ♪
- izobráženost -i ž (ȃ) značilnost izobraženega človeka: v delu se kaže njegova izobraženost / jezikovna, vsestranska izobraženost ♪
- izobráženski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na izobražence: zahaja v izobražensko družbo / izobraženski pogovor / izobraženski poklici ♪
- izogamíja -e ž (ȋ) biol. spolno razmnoževanje z enako velikimi spolnimi celicami ♪
- izogeotêrma -e ž (ȇ) geogr. črta na zemljevidu, ki veže kraje z enako temperaturo v zemeljski notranjosti ♪
42.136 42.161 42.186 42.211 42.236 42.261 42.286 42.311 42.336 42.361 
