Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

V (42.236-42.260)


  1.      iznakáziti  -im tudi iznakazíti -ím tudi znakáziti -im tudi znakazíti -ím dov., iznakázil tudi znakázil (ā ȃ; ȋ í) spremeniti naravno, pravilno obliko česa: bolezen ga je zelo iznakazila; v pretepu so mu iznakazili obraz; brezoseb. tako ga je iznakazilo, da ga je neprijetno pogledati // spremeniti prvotno obliko, vsebino česa v slabšo, negativno: iznakaziti smisel umetniškega dela; stvar se je iznakazila iznakážen -a -o tudi iznakažèn -êna -o tudi znakážen -a -o tudi znakažèn -êna -o: iznakažen obraz; od dela iznakaženi prsti; iznakažene besede; iznakažena podoba resničnosti ♪
  2.      iznakáženec  tudi iznakažênec tudi znakáženec tudi znakažênec -nca m (ȃ; é) ekspr. iznakažen človek ♪
  3.      iznakáženje  tudi iznakažênje tudi znakáženje tudi znakažênje -a s (ȃ; é) glagolnik od iznakaziti: iznakaženje obraza / iznakaženje duševnosti ♪
  4.      iznakáženost  tudi iznakažênost tudi znakáženost tudi znakažênost -i ž (ȃ; é) lastnost, značilnost iznakaženega: telesna iznakaženost; iznakaženost obraza, ustnic / moralna iznakaženost; iznakaženost družbenih odnosov ♪
  5.      iznarodíti se  -ím se dov., iznaródil se (ȋ í) knjiž., redko narodnostno se odtujiti: sin se mu je iznarodil ♪
  6.      iznášanje  -a s (ȃ) glagolnik od iznašati: iznašanje pohištva iz goreče hiše / iznašanje predlogov ♪
  7.      iznášati  -am nedov. (ȃ) 1. redko z nošenjem spravljati iz česa: iznašati obleko na zrak; iznašati valuto iz države 2. žarg., polit. odkrivati, prikazovati: ne iznašaj njenih napak; takih stvari ne iznašaj na sestanku 3. pisar., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: iznašati pomisleke; iznašati predloge predlagati; iznašati pritožbe pritoževati se; prim. znašati ♪
  8.      iznemôči  -mórem tudi znemôči -mórem dov., iznemógel iznemôgla tudi znemógel znemôgla (ó ọ́) knjiž. obnemoči: iznemoči zaradi bolezni; v internaciji je povsem iznemogel iznemógel -môgla in -mógla -o tudi znemógel -môgla in -mógla -o: od dolge poti so bili lačni in iznemogli onemogli / iznemoglo upanje ♪
  9.      iznenáda  tudi znenáda prisl. (ȃ) nepričakovano, naenkrat: iznenada vstopiti // v hipu, naenkrat: iznenada je obstal ♪
  10.      iznenádejati  -am nedov. in dov. (ȃ) zastar. presenečati: to ga iznenadeja; iznenadejal jih je s svojo novico iznenádejan -a -o: bil je prijetno iznenadejan ♪
  11.      iznenáden  -dna -o prid. (ȃ) knjiž., redko nepričakovan, nenaden: iznenaden napad; zavarovati zemljo pred iznenadnimi poplavami ♪
  12.      iznenádenje  -a s (ȃ) knjiž. presenečenje: doživeti neljubo, prijetno iznenadenje / iznenadenja ne more skriti ♪
  13.      iznenádenost  -i ž (ȃ) knjiž., redko presenečenje: od iznenadenosti ni vedela, kaj naj reče ♪
  14.      iznenáditi  -im tudi znenáditi -im dov. (á ȃ) knjiž. presenetiti: novica jih je iznenadila; pismo ga je prijetno iznenadilo; iznenadil nas je z obiskom / publ. naša reprezentanca je iznenadila iznenáden tudi znenáden -a -o: bil je tako iznenaden, da ni mogel odgovoriti; vsa iznenadena ga je pogledala ♪
  15.      iznenájati  -am nedov. (á) star. presenečati: to me veselo iznenaja ♪
  16.      iznêsti  -nêsem dov., iznésel iznêsla (é) 1. z nošenjem spraviti iz česa: iznesti obleko iz omare / ekspr. vso hišo mu bodo iznesli 2. žarg., polit. odkriti, prikazati: delegati so iznesli svoja mnenja; iznesti poglede na kaj; na sestanku so iznesli, da je mladina prepuščena sebi 3. pisar., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: iznesti pomisleke; iznesti trditev trditi iznesèn tudi iznešèn -êna -o: izneseni argumenti; prim. znesti ♪
  17.      izniansírati  -am tudi zniansírati -am dov. (ȋ) knjiž. izdelati v vseh odtenkih, zlasti umetniško delo: violinist je izniansiral vsako frazo do podrobnosti izniansíran tudi zniansíran -a -o: psihološko izniansirana igra ♪
  18.      izníčenje  tudi zníčenje -a s (ȋ) glagolnik od izničiti: upirati se popolnemu izničenju; izničenje človeka, sveta ♪
  19.      izníčiti  -im tudi zníčiti -im dov. (í ȋ) 1. povzročiti prenehanje materialne ali duhovne navzočnosti v stvarnosti: brezdušna tehnika izniči človekovo osebnost; skušal se je popolnoma izničiti / knjiž. izničiti človeštvo uničiti; publ. izničiti nasprotja odpraviti, odstraniti 2. vzeti pomen, veljavo, vrednost: ta umetnost izniči človeka; ekspr. izniči ga tako, da se bo sramoval sebe / izničiti smisel življenja // redko razveljaviti: inflacija je izničila valuto; s to karto si izničiš vse pridobljene točke izníčen tudi zníčen -a -o: izničena predmetnost; prim zničiti ♪
  20.      izníhati se  -am se dov. (ȋ) redko prenehati nihati: nihalo se je iznihalo in obstalo ♪
  21.      izníkniti  -em dov. (í ȋ) star. izginiti, izgubiti se: studenec je izniknil v peščenih tleh / vse je izniknilo v nič ♪
  22.      iznoréti se  -ím se dov., iznôrel se (ẹ́ í) 1. z divjim, razposajenim tekanjem zadovoljiti svojo potrebo, željo po gibanju: otroci so se iznoreli; pren., ekspr. vreme se je iznorelo 2. ekspr. zadovoljiti svojo potrebo, željo po sproščenem, zabavnem življenju: ob pustu se iznori staro in mlado; naj se iznori, dokler je mlad ♪
  23.      iznòs  -ôsa m (ȍ ó) pisar. znesek, vsota: na račun pritekajo sorazmerno veliki iznosi / iznos produkcije velikost ♪
  24.      iznosíti  -nósim dov. (ȋ ọ́) 1. z nošenjem spraviti iz česa: iznositi zemljo iz rova 2. star. nositi plod v telesu do popolne zrelosti; donositi: zaradi bolezni ni mogla iznositi 3. redko ponositi, izrabiti: škornje je že čisto iznosil iznóšen -a -o: iznošen otrok; iznošena obleka; prim. znositi ♪
  25.      izo...  prvi del zloženk nanašajoč se na enak: izogen, izogona, izonomija ♪

   42.111 42.136 42.161 42.186 42.211 42.236 42.261 42.286 42.311 42.336  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA