Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

V (40.636-40.660)



  1.      hríb  -a m (í) 1. višja vzpetina zemeljskega površja: za vasjo se dvigajo hribi; studenec izvira izpod hriba; priti s hriba v dolino; iti čez hrib; vas leži pod hribom; podolgovat, strm, visok hrib; pobočje, vrh hriba / sneg je pokril hribe in doline / na tem mestu se cesta obrne v hrib; težko hodi v hrib navkreber; tja ne morem, je preveč v hrib // mn. svet, ki je glede na drug svet mnogo višji in hribovit: na severu dežele so sami hribi; doma je iz hribov, s hribov; značilnosti ljudi, ki živijo v hribih / na počitnice bo šel v hribe, ne na morje v planinski, gorski svet; že dolgo hodi v hribe se ukvarja s planinstvom 2. ekspr., redko, z rodilnikom velik kup: ob cesti so se grmadili hribi kamenja ● star. prišel je čez hribe in doline od daleč; ekspr. zvonjenje se razlega čez hrib in dol daleč naokoli; pog. med vojno je bil v hribih pri partizanih; star. pozdrav čez hribe in doline daleč, v oddaljen kraj
  2.      hríbast  -a -o prid. (í) podoben hribu: hribasti valovi // redko hribovit: hribasta pokrajina
  3.      hribàt  -áta -o prid. ( ā) redko hribovit: hribat teren
  4.      hríbec 1 -bca m () manjšalnica od hrib: na obzorju so se dvigali nizki hribci; položen hribec
  5.      hríbec 2 -bca m () knjiž. hribovec: ob nedeljah so hribci prišli v dolino; okorna hoja hribcev
  6.      hribína  -e ž (í) 1. knjiž. trdni sestavni del zemeljske skorje; kamnina: določiti rudnine v hribini; osnovna hribina pogorja; nagubani skladi hribine / hudourniki se zajedajo v hribino; stroji za razbijanje najtrše hribine 2. nar. hrib: ni je hribine pri nas, na kateri še ne bi bil
  7.      hribínski  -a -o prid. () nanašajoč se na hribino: hribinski delci ♦ mont. hribinski udar hipna odkrušitev materiala s stropa rova zaradi sprostitve notranjih napetosti v kamnini
  8.      hríbje  -a s () redko hribovje: zagledal se je v hribje v daljavi
  9.      hríbski  -a -o prid. () hribovski: hribski fantje; hribska vas ♦ bot. hribska resa zdravilna rastlina z drobnimi zelenkastimi cveti; navadna plahtica
  10.      hrípanje  -a s (í) glagolnik od hripati: težko je poslušal njegovo hripanje in kašljanje
  11.      hrípati  -am in -ljem nedov., í) 1. hripavo govoriti: kašljal je in hripal, da sem ga komaj razumel 2. redko biti hripav: že dalj časa hripa
  12.      hrípelj  -plja m (í) redko nosni pretin (v spodnjem, hrustančastem delu): prebosti hripelj
  13.      hripênje  -a s (é) glagolnik od hripeti: slišalo se je vpitje in hripenje
  14.      hripéti  -ím nedov. (ẹ́ í) redko 1. hripavo govoriti: od jeze in užaljenosti je kar hripel 2. postajati hripav: iz dneva v dan je bolj hripel
  15.      hŕkanje  -a s () glagolnik od hrkati: s hrkanjem spraviti izmeček iz pljuč; pokašljevanje in hrkanje / hrkanje jerebic / slišalo se je hrkanje spečih mož
  16.      hŕkati  -am nedov. ( ) 1. s kratkimi, sunkovitimi izdihi spravljati sluz iz grla: bolnik hrka in pljuje; kar naprej hrka / hrkati kri ∙ ekspr. hrkal je prostaške psovke govoril, izgovarjal 2. dajati kratke, sunkovite glasove: razkačene kune hrkajo in puhajo 3. star. smrčati: v spanju je glasno hrkal hrkáje: ves moker in hrkaje je lezel iz vode hrkajóč -a -e: hrkajoči glasovi
  17.      hŕkelj  -klja m (ŕ) izpljunek pri hrkanju: hrkelj tuberkuloznega človeka
  18.      hŕkniti  -em dov.) s kratkim, sunkovitim izdihom spraviti sluz iz grla: hrknil je in pljunil / hrkniti kri ∙ ekspr. v jezi mu je nekaj hrknila rekla
  19.      hŕliti  -im nedov. (ŕ) nar. severovzhodno smrčati: glasno hrliti // spati: vsi so že trdno hrlili, le on je bedel
  20.      hròm  hrôma -o prid. ( ó) ki se ne more premikati, zlasti ne hoditi: hrom človek; star je in hrom; delno hrom; hrom na obe nogi; že dve leti leži hrom / hroma noga, roka; ima hromo desno stran telesa / ekspr. bil je ves hrom od strahu; pren. hrom na duhu
  21.      hromák  -a m (á) star. hrom človek: hromaki in slepci
  22.      hrômec  -mca m (ō) ekspr. hrom človek: ob poti so stali hromci z berglami
  23.      hrométi  -ím nedov. (ẹ́ í) postajati hrom: bolezen se je razvijala in vedno bolj je hromel / roka mu hromi; vlekel je noge za seboj, kakor da mu hromijo; pren., knjiž. misli so mu hromele
  24.      hromílo  -a s (í) med. snov, ki povzroča hromenje: odkrili so, da je v tem rastlinskem soku hromilo
  25.      hromíti  -ím nedov. ( í) 1. delati kaj hromo: čutil je, kako mu strup hromi ude 2. povzročati, da kdo ne more normalno opravljati dela: stari je vedno manj pomagal pri delu, ker ga je hromil revmatizem / brezdelje prejšnjih dni ga je še zdaj hromilo; pren. ta dejstva hromijo voljo do dela // ekspr. zelo ovirati, oteževati: promet je hromila tudi močna burja hromèč -éča -e: hromeča groza

   40.511 40.536 40.561 40.586 40.611 40.636 40.661 40.686 40.711 40.736  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA