Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

V (38.911-38.935)


  1.      gorílec  -lca [tudi u̯c] m (ȋ) 1. teh. del gorilnika, iz katerega izstopa plamen: gorilec pri plinskem štedilniku 2. grelna priprava, ki omogoča nadzirano gorenje plinskih ali tekočih goriv; gorilnik: butanski, plinski gorilec ♪
  2.      gorílen  -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na gorenje: gorilni plin, špirit; gorilne snovi; gorilno olje / gorilna vrednost lesa uporabnost lesa za gorenje ♦ fiz. gorilni element kos jedrskega goriva v reaktorju; teh. gorilna šoba šoba gorilnika ali gorilca ♪
  3.      gorílnik  -a m (ȋ) grelna priprava, ki omogoča nadzirano gorenje plinskih ali tekočih goriv: plin je začel uhajati iz gorilnika; plinski gorilnik; gorilnik na špirit ♦ teh. gorilnik za varjenje // del grelne naprave na taka goriva, ki oddaja toploto: prižgati gorilnik; kuhalnik z enim gorilnikom / redko električni gorilnik grelec ♪
  4.      goríšče  -a s (í) 1. prostor, kraj, kjer gori: na gorišče je naložil suhega dračja / očistil je gorišče v peči; pogasiti gorišče 2. fiz. presečišče vzporednih žarkov po njihovem lomljenju ali odboju: spreminjati gorišče leče; zbrati svetlobo v gorišču 3. geom. točka, ki skupaj z vodnico določa stožernico: gorišče elipse, krivulje, parabole 4. knjiž. središče, center: gorišče vprašanja; biti v gorišču zanimanja ♪
  5.      goríščnica  -e ž (ȋ) fot. goriščna razdalja: goriščnica fotografskega objektiva; leča z dvema goriščnicama ♪
  6.      gorjáča  -e ž (á) debela, grčava palica za udarjanje ali opiranje: zavihtel je gorjačo in ga udaril; hodil je z gorjačo v rokah; opira se na gorjačo; drenova, okovana gorjača; pren. besedna gorjača ♪
  7.      gorjáčar  -ja m (ȃ) 1. ekspr. surov, grob, nasilen človek: pri tem gorjačarju ni zalegla nobena lepa beseda; pren. kritiki gorjačarji 2. star. kdor ima gorjačo, ki jo rabi kot orožje: na zapuščenih cestah so tolovaji in gorjačarji ustavljali in strahovali ljudi ♪
  8.      gorjáčarski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na gorjačarje: gorjačarsko vedenje / gorjačarski ton kritike ♪
  9.      gorján  in gorjàn -ána m (ȃ; ȁ á) kdor živi v hribih ali je doma s hribov: gorjani, dolinci in meščani; navade gorjanov / slabš. gorjan je in ne pozna olike ♪
  10.      gorjánec  -nca m (ā) kdor živi v hribih ali je doma s hribov: gorjanci in nižinci / slabš. čisto navaden zarobljen gorjanec je ♪
  11.      gorjánka  -e ž (ā) ženska, ki živi v hribih ali je doma s hribov: noša gorjank / slabš. v mesto je pripeljal robato gorjanko ♪
  12.      gorjánski  -a -o prid. (ā) nanašajoč se na gorjance ali gorato pokrajino: gorjanski kmet; trda gorjanska zemlja / obut je bil v težke gorjanske čevlje / gorjanske navade; gorjanska neotesanost gorjánsko prisl.: gorjansko okovana palica; čisto po gorjansko se obnaša nerodno, neuglajeno ♪
  13.      górje  -a s (ọ̑) star. gore, gorovje: nad gozdovi se dviga sivo belo skalnato gorje ♪
  14.      gorjé  -á s, daj., mest. ed. górju, or. ed. gorjém in górjem; im., tož. mn. gorjá, rod. mn. górij, daj. mn. gorjém, mest. mn. gorjéh, or. mn. górji; im., tož. dv. górji, daj., or. dv. gorjéma (ẹ̑) 1. veliko trpljenje, žalost: občutiti gorje; pogumno prenaša svoje gorje; prizadejal mu je veliko gorja; zdaj bo konec gorja / v povedno-prislovni rabi, z dajalnikom: ekspr. gorje bo vsem, ki ne bodo utegnili zbežati hudo, slabo se jim bo godilo; star. gorje si ga babnici, če jo dobijo // kar povzroča trpljenje, žalost: čakalo nas je novo gorje — vojna; potožil mu je svoje gorje; bil je gorje za celo družino / gorje brezdomstva 2. v medmetni rabi izraža a) grožnjo, svarilo: gorje, če ne boš molčal; gorje mu, ki me ne bo poslušal b) čustveno prizadetost, strah: gorje, za to ni pomoči; gorje jim, če ne bo kmalu konec vojne ♪
  15.      górji  -a -e prid. (ọ̑) zastar. 1. slabši, hujši: gorjega dejanja ni mogel storiti; tako življenje je gorje od smrti 2. lepši: on je še gorji kot ti / njegovi konji so lepši in gorji boljši; bila je najgorje dekle; prim. gorši ♪
  16.      gorjúp  -a -o prid. (ȗ ū) 1. knjiž. ki vzbuja duševno bolečino, prizadetost, zlasti zaradi doživetega razočaranja; grenek: gorjup spomin; gorjupe življenjske izkušnje 2. zastar. ki je neprijetnega okusa kot pelin: gorjupa tekočina ∙ pesn. izpiti gorjupo čašo doživeti veliko hudega, težkega gorjúpo prisl.: gorjupo se je nasmehnil ♪
  17.      gorjúpost  -i ž (ū) knjiž. duševna bolečina, zlasti zaradi doživetega razočaranja; grenkost: obšla jo je gorjupost / okusil je gorjupost življenja ♪
  18.      gorjúša  -e ž (ú) bot., v zvezi morska gorjuša enoletna obmorska rastlina z mesnatimi listi in vijoličastimi ali rožnatimi cveti, Cakile maritima ♪
  19.      gorjúšica  -e ž (ú) bot. enoletna rastlina s celimi ali pernato razdeljenimi listi in rumenimi cveti; gorčica: seme bele gorjušice ♪
  20.      gorkóta  tudi gorkôta -e ž (ọ̑; ó) zmerno visoka temperatura; toplota: prijetna gorkota jih je uspavala; pomladanska gorkota; gorkota telesa / sončna gorkota / zrasel je brez gorkote družinskega okolja topline, domačnosti ♪
  21.      górna  -e ž (ọ̑) zgod. gorščina: plačevanje gorne ♪
  22.      gorníca  -e ž (í) knjiž. planinka, alpinistka: bila je prava gornica v hlačah in okovanih kvedrovcih ♪
  23.      górnik 1 -a m (ọ̑) 1. zastar. lastnik vinograda, vinogradnik: lesene hiše gornikov 2. zgod., v fevdalizmu nadzornik nad zakupniki vinogradov, ki ga je postavil gorski gospod ♪
  24.      górnik 2 -a m (ọ̑) bot., navadno v zvezi zimzeleni gornik brusnici podobna gorska rastlina z usnjatimi, zdravilnimi listi in rdečimi jagodami, Arctostaphylos uva-ursi: čaj iz listov gornika ♪
  25.      górnik  in gorník -a m (ọ̑; í) veter, ki piha z gor, s hribov: zapihal je močen gornik ♪

   38.786 38.811 38.836 38.861 38.886 38.911 38.936 38.961 38.986 39.011  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA