Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

V (34.551-34.575)


  1.      dobrodúšen  -šna -o prid. (ū ȗ) ki je mirne, nerazburljive, prijazne narave: dobrodušen človek / govorila je z dobrodušnim nasmehom; dobrodušen obraz / dobrodušna šala dobrodúšno prisl.: dobrodušno spregovoriti; dobrodušno vesel značaj ♪
  2.      dobrodúšje  -a s (ȗ) redko dobrodušnost: z obraza se mu bere dobrodušje / iz dobrodušja ga je obdržal v službi ♪
  3.      dobrodúšnež  -a m (ȗ) ekspr. dobrodušen človek: šaljivec je in velik dobrodušnež; samozadovoljen dobrodušnež ♪
  4.      dobrodúšnost  -i ž (ū) lastnost dobrodušnega človeka: z njenega obraza sije dobrodušnost; rad ga ima zaradi njegove odkritosrčnosti in dobrodušnosti ♪
  5.      dobrohôten  -tna -o prid. (ó ō) ki hoče, želi dobro: mož je zelo dobrohoten / zahvaliti se za dobrohoten opomin; dobrohotne besede / spregovoriti z dobrohotnim glasom dobrohôtno prisl.: gleda ga malo karajoče, vendar dobrohotno; dobrohotno se ji smeje ♪
  6.      dobrohôtnež  -a m (ȏ) ekspr., redko dobrohoten človek: dela se dobrohotneža ♪
  7.      dobrohôtnost  -i ž (ó) lastnost dobrohotnega človeka: prikupil se ji je s svojo dobrohotnostjo ♪
  8.      dobroimétje  -a s (ẹ̑) fin. imetje na tekočem računu ali na žiro računu: plačati iz dobroimetja; klirinška in konvertibilna dobroimetja; dobroimetje pri banki, v tujini ♪
  9.      dobrojédec  -dca m (ẹ̑) ekspr. kdor rad dobro in veliko jé: mož je znan dobrojedec; miza je pripravljena za dobrojedce ♪
  10.      dobrolétina  -e ž (ẹ̄) nar. dobrovita: grm dobroletine ♪
  11.      dobromíseln  -a -o [sǝl] prid. (ȋ) knjiž. ki dobro, pošteno misli: dobromiselni ljudje tega niso mogli verjeti ♪
  12.      dobronaméren  -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) ki ima dobre, poštene namene: noben dobronameren član ne more nasprotovati temu sklepu; tako mislijo vsi dobronamerni ljudje / dobronameren opomin; dobronamerna kritika, pobuda; njene besede so dobronamerne dobronamérno prisl.: svetujem ti dobronamerno ♪
  13.      dobronamérnost  -i ž (ẹ́) lastnost dobronamernega človeka: dvomiti o dobronamernosti kritikov / dobronamernost njunega ravnanja je bila očitna ♪
  14.      dobropís  -a m (ȋ) fin. knjiženje v dobro: dobropis na kontu dolžnika // obvestilo o takem knjiženju ♪
  15.      dobrososédski  -a -o prid. (ẹ̑) publ. nanašajoč se na dobre sosede: dobrososedsko sodelovanje držav / dobrososedski odnosi ♪
  16.      dobrosŕčen  -čna -o prid. (ȓ) ki je dobrega srca: dobrosrčen človek; ženica je zelo dobrosrčna ♪
  17.      dobrosŕčnež  -a m (ȓ) ekspr., redko dobrosrčen človek ♪
  18.      dobrosŕčnost  -i ž (ȓ) lastnost dobrosrčnega človeka: iz same dobrosrčnosti mu pomaga ♪
  19.      dôbrost  in dobróst -i ž (ó; ọ̑) zastar. dobrota: v njem ni dobrosti / marsikatero dobrost mi je storil // dobra lastnost, krepost: nravna dobrost; človek z dobrostmi in slabostmi ♪
  20.      dobróta  -e ž (ọ̑) 1. lastnost dobrega, dobrosrčnega človeka: čudi se njeni dobroti; storiti kaj iz dobrote; ne verjame v njegovo dobroto; materina, srčna dobrota / službo je dobil samo po njegovi dobroti 2. nav. mn. dejanje, storjeno komu v korist: nikoli ji ne bom mogel povrniti vseh dobrot; izkazovati, deliti dobrote; zahvaliti se komu za prejete dobrote; obsipati koga z dobrotami // star. korist, dobro: otroci se ne zavedajo, kakšna dobrota je zanje učenje / zastar. zemeljske dobrote užitki, prijetnosti 3. nav. mn. dobra jed ali pijača: nanesli so mu raznovrstnih dobrot; postregli so mu z vsemi dobrotami, ki so jih premogli; miza je bila polna najrazličnejših dobrot 4. zastar. dobra kakovost: vino ni posebne dobrote ● ekspr. sama dobrota ga je je zelo dober, dobrosrčen; z dobroto pri njem vse dosežeš če si z njim dober, naredi vse, kar želiš; preg. dobrota je sirota dobro dejanje navadno ni poplačano s hvaležnostjo ◊ jur. pravna dobrota oprostitev od pričevanja proti bližnjim sorodnikom ♪
  21.      dobróten  -tna -o prid. (ọ̑) knjiž. 1. dobrotljiv, dobrohoten: v njem sem našel dobrotnega prijatelja / blagoslov dobrotnih rok / v njegovo življenje je posegla dobrotna usoda 2. redko dobrodejen, blagodejen: suha zemlja srka vlago dobrotnega dežja; dobrotno sonce dobrótno prisl.: dobrotno tolažiti ♪
  22.      dobrótnica  -e ž (ọ̑) 1. ženska, ki izkazuje, deli komu dobrote: mati je otrokova največja dobrotnica 2. iron., redko vlačuga, prostitutka: Pozneje sem zvedel, da je ta njena hči tako zvana dobrotnica, h kateri prihajajo moški iz okolice (Prežihov) ♪
  23.      dobrótnik  -a m (ọ̑) kdor izkazuje, deli komu dobrote: on je naš največji dobrotnik; vse življenje mu je bil dobrotnik; slabo vrača svojemu nekdanjemu dobrotniku ♪
  24.      dobrótniški  -a -o (ọ̑) pridevnik od dobrotnik: dobrotniški nagibi ♪
  25.      dobrótnost  -i ž (ọ̑) knjiž. dobrotljivost, dobrohotnost: spoštujejo ga zaradi njegove dobrotnosti; verjeti v dobrotnost; gledal ga je z izrazom očetovske dobrotnosti ♪

   34.426 34.451 34.476 34.501 34.526 34.551 34.576 34.601 34.626 34.651  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA