Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

V (30.551-30.575)


  1.      božíčen  -čna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na božič: božični dan; božični prazniki; božični večer večer pred božičem / delati božično drevesce ◊ vrtn. božični kaktus členkast kaktus z živo rdečimi cveti, Epiphyllum; božične jagode lončna rastlina z živo rdečimi strupenimi jagodami, Solanum capsicastrum ♪
  2.      božíčnica  -e ž (ȋ) nekdaj božična prireditev z obdarovanjem: pripravljati božičnico; božičnica za otroke iz predmestja / dobil je od doma paket z božičnico ♪
  3.      božíčnik  -a m (ȋ) etn. obredni kruh, pečen za božične praznike: na mizi je bil božičnik; tudi živina je dobila kos božičnika ♪
  4.      božják  -a m (á) nekdaj novec majhne vrednosti: stisnil mu je v roke tri božjake // ekspr. denar sploh: nima božjaka v žepu; biti brez božjaka ∙ star. biti brez bora in božjaka popolnoma brez denarja ♪
  5.      božjást  -i ž (ȃ) živčna bolezen s krči in nezavestjo: imeti božjast; napad božjasti / božjast ga lomi, meče, vije; božjast ga je vrgla imel je napad božjasti ♪
  6.      božjásten  -tna -o prid. (ā) nanašajoč se na božjast: božjastni krči; božjastni napad / božjasten človek; ker je božjasten, ni za težko delo; začela se je zvijati kot božjastna ♪
  7.      božjástnež  -a m (ȃ) kdor ima božjast: bil je videti kot božjastnež ♪
  8.      božjástnik  -a m (ȃ) kdor ima božjast: pomagati božjastniku; božjastnika je vrglo; zvilo ga je kakor božjastnika ♪
  9.      božjástnost  -i ž (ā) redko božjast: odtlej se je pri njem pojavljala božjastnost // značilnost božjastnega človeka ♪
  10.      bôžje  -ega s (ó) star. 1. božjast: božje ga je metalo, vrglo 2. kap, mrtvoud: božje ga je udarilo, zadelo; elipt. ne hodi po soncu, te bo božje ♪
  11.      božjepóten  -tna -o prid. (ọ̑) romarski: božjepotna cerkev / pred cerkvijo prodajajo božjepotne spominčke ♪
  12.      božjepótnik  -a m (ọ̑) romar: božjepotniki so prišli od daleč; procesije božjepotnikov ♪
  13.      bôžji  -a -e prid. (ó) 1. rel. ki izhaja od boga, bogu lasten: božja kazen ga je zadela; božja ljubezen, pravičnost; prositi za božjo milost; z božjo pomočjo smo se rešili; naj bo, kakor je božja volja / vznes. zaželel jim je božjega blagoslova srečo, uspeh; star. Ferdinand, po milosti božji cesar Avstrije / Sin božji Kristus; vznes. poslušati božjo besedo evangelij, pridigo; Mati božja Kristusova mati; božja previdnost ga je vodila Bog; deset božjih zapovedi / božji rop oskrumba, onečaščenje česa svetega ali posvečenega // namenjen bogu: božja čast / star. služabnik božji duhovnik; knjiž. hiša božja, star. božji hram cerkev; služba božja maša / božji grob vidni spomin Kristusovega groba po cerkvah za velikonočne praznike 2. v medmetni rabi, včasih kot zapostavljeni prilastek, z oslabljenim pomenom, v zvezi z nekaterimi besedami izraža a) začudenje, presenečenje: križ božji, ali je to mogoče b) nejevoljo, nestrpnost: za božji čas, kakšno javkanje; miruj že, strela božja c) svarilo, opozorilo: ne govori tako, za božjo voljo č) podkrepitev, poudarek: človek božji, kaj govoriš! že ves božji dan sedi; na pomoč, ljudje božji; nikjer nimaš božjega miru; na vsem božjem svetu, pod božjim soncem ji ne najdeš enake ● božji mir v srednjem veku od cerkvene oblasti zaukazana prepoved bojevanja ob določenem času, na določenem ozemlju, proti določenim osebam ali nasploh; vznes. ta dogodek je bil očiten prst božji svarilo, opomin, kazen; star. živeti v strahu božjem čednostno, pošteno; iron. ne bodi tak božji volek pohleven, mevžast; ekspr. če si božji, si sit dovolj si jedel; star. božja dekla smrt; pog., šalj. božja kapljica vino; star. v kotu je visela božja martra križ s podobo Kristusa; vznes. božja njiva pokopališče; iti na božjo pot romanje; tam je slavna božja pot romarska cerkev; star. izid bolezni je še v božjih rokah neznan, nejasen; božja sodba v srednjem veku postopek v sodstvu, pri katerem je moral osumljenec za dokaz svoje nekrivde prebiti krute, smrtno nevarne preizkuse; star. stopiti pred božjo sodbo umreti; star. šiba božja velika nesreča, nadloga; ekspr. za božjo voljo jih je prosila, naj ji pomagajo zelo; vznes. pesnik po božji volji velik, nadarjen; naj gredo v božjem imenu ne branim jim; šalj. potrpljenje je božja mast, samo revež je, kdor se z njo maže; preg. ljudski glas, božji glas ljudsko mnenje je navadno pravilno, odločujoče; preg. božji mlini meljejo počasi, pa gotovo sčasoma je vsak kaznovan za svoja slaba dejanja ◊ bot. božji les ali božje drevce zimzelen grm s trnato nazobčanimi listi, Ilex aquifolium; božja milost zdravilna rastlina, ki raste na vlažnih bregovih in močvirnih travnikih, Gratiola officinalis; vrtn. božje drevo parkovno ali gozdno drevo z velikimi pernato razdeljenimi listi; pajesen; prisl.: častiti po božje; sam.: kdo si, božji? star. nima božjega v žepu denarja ♪
  14.      bóžkati  -am nedov. (ọ̑) otr. ljubkujoče premikati roko po čem; božati: božkala mu je lase ♪
  15.      božljáj  -a m (ȃ) redko ljubkujoč gib z roko: otrok je bil hvaležen za vsak božljaj ♪
  16.      bracêra  -e ž (ȇ) navt. dalmatinski ribiški čoln, navadno z enim jamborom: bracera je odplula iz zaliva ♪
  17.      bráč 1 -a m (ȃ) muz. srednje velika tamburica za spremljavo ali vodilno melodijo: brenkati na brač ♪
  18.      bráč 2 -a m (á) nar. vzhodno obiralec grozdja; trgač: brači s polnimi košarami grozdja ♪
  19.      bráda  -e stil. -é ž, rod. mn. brád (á) 1. spodnji del obraza: podpirati si brado; zapet do brade; z brado pridržati šal; gola, koščena, okrogla brada; jamica na bradi 2. dlakava rast na obrazu: brada mu raste, sega do pasa; briti, gladiti, nositi brado; pustiti rasti brado; častitljiva, črna, dolga, močna, gosta, trda, kratko pristrižena, siva brada; gospod s kozjo brado / Matjaževa brada brada pravljičnega kralja Matjaža / kot vzklik pri prerokovi bradi 3. kar je podobno bradi: z vej visijo brade lišaja / brada pri govedu, konju mahedrava koža pod vratom; brada pri divjem petelinu šop peres na grlu / žarg. gamsova brada gamsov čop ● pog. ta dovtip ima že brado je star; ima dve bradi brado s podbradkom; star. dajati na brado na upanje; smehljati se v brado sam pri sebi; zastar. viseti za brado biti odvisen; pog. problem z brado star; preg. bog je sam sebi najprej brado ustvaril vsak poskrbi najprej zase ◊ agr. brada na koruznem storžu lasje, laski; bot. travniška kozja brada travniška rastlina z bledo rumenim koškom in ozkimi listi, Tragopogon pratensis; čeb. brada deščica pred žrelom panja; friz. cesarska brada dvodelna; francoska brada z dolgimi, v spodnjem delu v tri pramene razdeljenimi kocinami; mornarska brada navzgor počesana; les. brada zatrgani del pri štoru, pri tramu; metal. brada odvečni material pri odlitkih, ki ostane na stikih kalupov, modelov; teh. brada del ključa, ki prijemlje v ključavnico; vrtn. judovska brada lončna rastlina z okroglimi listi in visečimi živicami, Saxifraga sarmentosa ♪
  20.      bradáč  -a m (á) ekspr. kdor ima (dolgo, gosto) brado: bradač jih je jezno gledal; nepočesani bradač / škrat bradač // šalj. kozel: bradač je zameketal in pobegnil ◊ zool. morska riba rdečkaste barve z dolgima mesnatima izrastkoma pod spodnjo čeljustjo, Mullus ♪
  21.      bradàt  -áta -o prid. (ȁ ā) ki ima (dolgo, gosto) brado: bradati možje / imel je zagorel, bradat obraz ∙ ekspr. bradata resnica že dolgo znana, stara ♦ teh. bradata zagozda zagozda, ki ima nastavek za izbijanje, izdiranje ♪
  22.      bradátost  -i ž (á) značilnost bradatega človeka ♪
  23.      brádeljnica  -e [dǝl] ž (ȃ) šport. eden od dveh vzporednih lesenih drogov pri bradlji: sedeti na bradeljnici ♪
  24.      bradikardíja  -e ž (ȋ) med. pojav, da srce utripne v minuti manjkrat, kot je normalno ♪
  25.      bradína  -e ž (í) redko meso pod vratom prašiča: debela bradina ♪

   30.426 30.451 30.476 30.501 30.526 30.551 30.576 30.601 30.626 30.651  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA