Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

V (26.326-26.350)


  1.      zazidljívost  -i ž (í) lastnost, značilnost zazidljivega: potrdilo o zazidljivosti parcele ♪
  2.      zaznamenováti  -újem dov. in nedov. (á ȗ) star. zaznamovati: zaznamenovati poti; zaznamenovati z barvo, s količki / ta dogodek je zaznamenoval njeno življenje zaznamenován -a -o: prebrati zaznamenovani odstavek; pot ni bila povsod zaznamenovana ♪
  3.      zaznamoválec  -lca [u̯c] m (ȃ) kdor kaj zaznamuje: zaznamovalci so naredili markacije; zaznamovalec dreves ♪
  4.      zaznamovánec  -nca m (á) ekspr. kdor je zaznamovan, ima posledice zaradi česa: biti, postati zaznamovanec; nesrečneži, obupanci in zaznamovanci ♪
  5.      zaznamovánje  -a s (ȃ) glagolnik od zaznamovati: zaznamovanje prehoda, roba vozišča; zaznamovanje ovc; trak za zaznamovanje strani v knjigi / zaznamovanje naglasa / zaznamovanje človeka za vse življenje ♪
  6.      zaznamovánost  -i ž (á) 1. lastnost, značilnost zaznamovanega: slaba zaznamovanost poti / stilna zaznamovanost besed 2. ekspr. dejstvo, da je kdo zaznamovan, ima posledice zaradi česa: težko prenašati zaznamovanost; dedna, socialna zaznamovanost; zaznamovanost s smrtjo ♪
  7.      zaznamováti  -újem dov. in nedov. (á ȗ) 1. narediti znamenje, znamenja, da se kaj opazi, prepozna: zaznamovati dohode do prireditvenega prostora; zaznamovati premik vojaških enot na zemljevidu; zaznamovati rob cestišča; zaznamovati žival na ušesu; zaznamovati z barvo, puščicami, zastavicami / zaznamovati drevesa za sečnjo / zaznamovati planinske poti z markacijami / ekspr. njihovo pot zaznamujejo sledovi požarov // tako sporočiti, izraziti kaj: te besede niso zaznamovali s krožcem; s posebnimi znaki je zaznamoval, kaj naj odtisnejo z drugačnim tiskom / zaznamovati stoto obletnico pesnikove smrti s proslavo 2. biti znamenje, znak za to, kar izraža dopolnilo: ta črta zaznamuje Gorjance / ekspr.: roman zaznamuje začetek nove smeri z njim se začne; ta zbirka zaznamuje vrh pesnikovega razvoja je, predstavlja / glagoli najpogosteje zaznamujejo dejavnost ali stanje pomenijo 3. ekspr. biti značilen, tipičen za kaj: to razpravo zaznamujeta jasnost in nazornost; zadnji mesec vojne so zaznamovali močni napadi zaveznikov 4. ekspr. pustiti sledi, posledice: udarec ga je zaznamoval za zmeraj / preteklost ga je zelo zaznamovala / vojna je usodno zaznamovala njeno življenje / s tako oceno so mladostnika zaznamovali pred družbo / ti dogodki so zaznamovali ljudi s sovraštvom in nestrpnostjo 5. publ. ugotoviti, opaziti: v podjetju so zaznamovali porast proizvodnje / zaznamovati primanjkljaj v menjavi s tujino imeti / najbolj razvita gospodarstva so zaznamovala najhitrejšo rast so dosegla 6. knjiž. zapisati: zaznamovati spremembe v zemljiško knjigo; zaznamovati stroške / dogajanje, ki ga je zaznamovala kamera posnela ● ekspr. narava ga je zaznamovala z grbo bil je grbast; ekspr. smrt je zaznamovala njihove obraze na njihovih obrazih se je poznalo, da so videli mnogo mrtvih, ubitih; bili so zapisani smrti zaznamujóč -a -e: hodil je, zaznamujoč pot z vejicami zaznamován -a -o: ustaviti na zaznamovanem delu cestišča; s številkami zaznamovani listi; biti zaznamovan za vse življenje; igrati z zaznamovanimi kartami; bukev je zaznamovana za posek; vsa družina je bila zaznamovana z nesrečo ∙ star. v oporoki je bilo vse natančno zaznamovano določeno, zapisano ♦ lingv. stilno zaznamovana beseda beseda, ki poleg stvarnih vzbuja tudi čustvene, časovne predstave ali pripada določeni zvrsti; sam.: bil je eden izmed zaznamovanih ♦ filoz. zaznamovano pomen, vsebina znaka ♪
  8.      zaznáva  -e ž (ȃ) 1. glagolnik od zaznati: zaznava besed, govora; zaznava časa, prostora, razdalje, temperature; sposobnost zaznave / zaznava sprememb 2. nav. mn. kar nastane v zavesti kot posledica čutnega dojemanja sveta: obnovitev zaznav v domišljiji; jasne zaznave; zaznave in predstave / čutne, slušne, vidne zaznave ♪
  9.      zaznávanje  -a s (ȃ) glagolnik od zaznavati: zaznavanje barv, besed, govora; zaznavanje svetlobe, toplote; sposobnost zaznavanja / čutno, slušno zaznavanje / zaznavanje bližine koga; zaznavanje nevarnosti ♪
  10.      zaznávati  -am nedov. (ȃ) 1. čutno dojemati predmetni svet: gledal je, a ni zaznaval tega, kar je videl; zaznavati barve, hrup, smrad; zaznavati premikanje / s čuti zaznavati; zaznavati svetlobo s celim telesom; čutno zaznavati / uho teh zvokov ne zaznava / rastline zaznavajo pojave v okolju / knjiž. v glavi je zaznaval čuden občutek čutil 2. na podlagi čutnega dojemanja določenih pojavov ugotavljati obstajanje česa: zaznavati nevarnost; zaznavati navzočnost koga / v njegovem glasu je zaznaval tesnobo // publ. na podlagi določenih pojavov ugotavljati, opažati: v zadnjem času zaznavamo velike spremembe 3. na določen način kazati obstajanje česa: naprava zaznava tudi šibke tresljaje // na določen način ugotavljati obstajanje česa: z napravo zaznavati sevanje zaznávati se star., navadno v zvezi z dan začeti daniti se: prebudil se je, ko se je zaznaval dan / jutro se ni še niti zaznavalo, ko so odšli zaznávan -a -o: zaznavana predmetnost; čutno zaznavan ♪
  11.      zaznáven  -vna -o prid. (á ā) 1. nanašajoč se na zaznavanje, zaznavo: meje zaznavne sposobnosti / zaznavni predmet predmet zaznavanja ♦ anat. zaznavna območja območja v možganski skorji, kamor prihajajo vzburjenja iz čutil; psih. zaznavna konstanca pojav, da človek zaznava barve, oblike, velikost vedno enake, stalne, ne glede na njihovo objektivno menjavanje 2. ki se da zaznati: komaj zaznaven smehljaj; pritisk je vedno bolj zaznaven / čutno zaznaven svet; zvočno zaznavna stran česa / težko zaznavne povezave ugotovljive 3. publ. precej velik, precejšen: zaznavni uspehi; zaznavne razlike v pogledih; neurje je povzročilo zaznavno škodo zaznávno prisl.: ob rahlem dihanju se ji komaj zaznavno dvigajo prsi; sam.: razlika med zaznavnim in namišljenim ♪
  12.      zaznávnost  -i ž (á) lastnost, značilnost zaznavnega: zaznavnost dihanja / čutna zaznavnost pojavov ♪
  13.      zazvenčáti  -ím dov., zazvénči in zazvênči; zazvénčal in zazvênčal (á í) dati ostre, višje, tresoče se glasove zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: kozarci zazvenčijo; veriga zazvenči; ob vsakem koraku so ostroge zazvenčale ♪
  14.      zazvenéti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. dati višji glas, glasove pri udarcu po čem, zlasti kovinskem, ali trku ob kaj trdega: jeklo, kovina zazveni / kraguljčki, strune zazvenijo; kosa zazveni / ekspr.: gong zazveni; zvonec zazveni zazvoni / ekspr. tišina zazveni 2. navadno s prislovnim določilom postati jasno slišen: njegove besede so zazvenele po hiši; koraki so zazveneli na ulici; glasen smeh je zazvenel po prostoru 3. postati zvočno bogat, ubran: toliko časa je popravljal radio, da je njegov glas zazvenel / že kar dobro igra, vendar mu glasbilo še ne zazveni ne da polnega, lepega zvoka // s prislovnim določilom dobiti tako zvočno barvo, podobo, kot izraža določilo: glas mu je zazvenel globoko, ubrano, zamolklo // ekspr., s prislovnim določilom pokazati se, zazdeti se tak, kot izraža določilo: njegove besede so zazvenele očitajoče, porogljivo; odgovor je zazvenel prepričljivo 4. ekspr. postati zaznaven, opazen: v njegovem glasu je zazvenel posmeh; iz njegovih besed je zazvenela žalost 5. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku dobiti občutek kot pri zvočni zaznavi: znan glas mu zazveni v uho / od udarca mu je zazvenelo v glavi / tišina mu zazveni v ušesih ♪
  15.      zazvenketáti  -ám tudi -éčem dov. (á ȃ, ẹ́) dati ostre, višje glasove zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: zaloputnil je z vrati, da so šipe zazvenketale ♪
  16.      zazvénkniti  -em tudi zazvênkniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑; é ȇ) dati oster, višji glas zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: zaloputnil je z vrati, da je posoda na polici zazvenknila ♪
  17.      zazvončkáti  -ám dov. (á ȃ) star. zazvončkljati: kraguljčki so zazvončkali / dvakrat je zazvončkal ♪
  18.      zazvončkljáti  -ám dov. (á ȃ) 1. dati kratke, visoke, zveneče glasove: zvonček zazvončklja // povzročiti kratke, visoke, zveneče glasove: zazvončkljati z žlicami 2. ekspr. narahlo zazvoniti: zvonovi so zazvončkljali ♪
  19.      zazvoníti  -ím dov., zazvónil (ȋ í) 1. dati močne, zveneče glasove pri udarjanju kemblja ob rob zvona: zvonovi so glasno zazvonili; brezoseb. v zvoniku je zazvonilo / zamolklo zazvoniti // povzročiti močne, zveneče glasove pri udarjanju kemblja ob rob zvona: zazvoniti na veliki zvon 2. dati zveneče, brneče glasove kot signal: zvonec nad vrati je zazvonil; brezoseb. zazvonilo je, pojdite v razred / budilka je zazvonila ob sedmih; v pisarni zazvoni telefon 3. z zvonjenjem naznaniti: zazvoniti konec pouka; brezoseb. zazvonilo je poldne / v krščanskem okolju: zazvoniti mrliču z zvonjenjem naznaniti, da je kdo umrl; zazvoniti k maši z zvonjenjem naznaniti, da se bo kmalu začela 4. ekspr. dati zvonjenju podoben glas: kozarci so zazvonili; veriga zazvoni // povzročiti zvonjenju podoben glas: zazvoniti s ključi ● star. jeseni mu je zazvonilo je umrl; ekspr. zazvonilo mu je v glavi, ušesih dobil je občutek zvenenja nepretrganega visokega tona; ekspr. usedel se je na klop in zazvonil z nogami zabingljal; star. v cerkvi je zazvonilo skupaj zazvonilo zadnjič pred začetkom maše ◊ lov. pes zazvoni se pri zasledovanju divjadi oglasi z donečimi, zvenečimi glasovi; rel. zazvoniti avemarijo zazvoniti zvečer v čast Mariji; zazvoniti jutranjico, jutro zazvoniti zgodaj zjutraj, zlasti ob nedeljah in praznikih ♪
  20.      zažarévati  -am nedov. (ẹ́) knjiž. večkrat zažareti: oglje zažareva / luči so zažarevale in ugašale / ekspr. oči ji zažarevajo v jezi ♪
  21.      zaželjív  -a -o prid. (ȋ í) knjiž. ki vzbuja željo: nobena reč se mu ne zdi zaželjiva ♪
  22.      zažíva  prisl. (ȋ) knjiž. za življenja, v življenju: tako priznanje zaživa malokdo prejme; še zaživa si je izbral naslednika ♪
  23.      zaživéti  -ím dov., zažível (ẹ́ í) 1. s prislovnim določilom začeti živeti tako, kot izraža določilo: ko so otroci zrasli, je družina bolje zaživela; zaživeti sproščeno, veselo; na starost bi rad zaživel umirjeno / ekspr. umrla je, preden je polno zaživela 2. vzbuditi občutek, kot da bi bil živ: ob obujanju spominov jima je prijatelj zaživel pred očmi / ekspr. pokrajina na sliki je zaživela 3. ekspr. začeti delovati: brez njegove zavzetosti društvo ne bi zaživelo; v tistem času je zaživelo več smučarskih klubov // začeti potekati v večjem obsegu, bolj intenzivno: delo na kulturnem področju je zaživelo; vse načrtovane dejavnosti na šoli niso zaživele 4. ekspr. postati živahen, dejaven: ob glasbi so zaživeli; v veseli družbi je še sam zaživel; s pomladjo je spet zaživel / njen obraz zaživi ob misli na domače / ob njegovem nastopu je dvorana zaživela / pogovor ni mogel zaživeti // s pojavitvijo navadno večjega števila premikajočih se ljudi postati razgiban, živahen: ob sobotah trg zaživi; zjutraj ulice zaživijo 5. redko postati (ponovno) živ; oživeti: spomladi narava spet zaživi ● knjiž. on zna zaživeti s sočlovekom se zna vživeti vanj; ekspr. grmovje je v temi zaživelo v njem se je začelo nekaj gibati, premikati; knjiž. slovenski jezik je v Prešernovi poeziji zaživel z vso samoniklo močjo v Prešernovi poeziji se je pokazala vsa izrazna moč slovenskega jezika; ekspr. glavni liki romana ne zaživijo niso prepričljivi; redko veliko let je že minilo, odkar so na svetu zaživeli ljudje začeli živeti; zastar. z lahkomiselnim življenjem je zaživel dober glas zapravil ♪
  24.      zažvenketáti  -ám tudi -éčem dov. (á ȃ, ẹ́) dati ostre, višje glasove zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: ob sunku so zažvenketale šipe; udaril je s pestjo po mizi, da je vse zažvenketalo / kosi stekla so zažvenketali po tleh žvenketajoč padli // povzročiti ostre, višje glasove zlasti z udarcem, trkom s čim: zažvenketati s kovanci ♪
  25.      zažvenkljáti  -ám dov. (á ȃ) narahlo zažvenketati: kozarci na pladnju so zažvenkljali / pred hišo so zažvenkljali zvončki zazvončkljali / zažvenkljati s kovanci v žepu ♪

   26.201 26.226 26.251 26.276 26.301 26.326 26.351 26.376 26.401 26.426  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA