Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

V (25.101-25.125)


  1.      uskladítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od uskladiti: uskladitev delovanja naprav / uskladitev pokojnin z življenjskimi stroški / rok za uskladitev zakonskih predpisov ♪
  2.      uskladljív  -a -o prid. (ȋ í) ki se da uskladiti: z življenjem uskladljiva načela ♪
  3.      usklajeválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor kaj usklajuje: usklajevalec dela v skupini / usklajevalec različnih interesov ♪
  4.      usklajeválen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na usklajevanje: usklajevalna naloga, vloga / usklajevalni sestanek ♪
  5.      usklajevánje  -a s (ȃ) glagolnik od usklajevati: usklajevanje dela posameznih skupin / usklajevanje interesov ♪
  6.      usklajeváti  -újem nedov. (á ȗ) delati, da kaj poteka, postaja urejeno, skladno: usklajevati delo; usklajevati razvoj gospodarstva s potrebami družbe / usklajevati različne interese, programe / usklajevati cene ♪
  7.      uskóštvo  -a s (ọ̑) knjiž. prestop v drugo skupino, stranko: grajali so njegovo uskoštvo; narodno uskoštvo ♪
  8.      usliševáti  -újem nedov. (á ȗ) delati, da kdo dobi, doseže, kar prosi, želi: usliševal je vse, ki so ga kaj prosili / usliševati prošnje ♦ rel. Bog uslišuje molitve ♪
  9.      uslúgarstvo  -a s (ȗ) slabš. dejavnost uslugarjev: z uslugarstvom si pridobiti posebne ugodnosti ♪
  10.      uslúžbenstvo  -a s (ȗ) uslužbenci: delavstvo in uslužbenstvo ♪
  11.      usmerítev  -tve ž (ȋ) 1. glagolnik od usmeriti: usmeritev svetlobnega curka / usmeritev v središče; usmeritev dela, igre / usmeritev gospodarstva na mednarodna tržišča, v izvoz 2. navadno s prilastkom kar vsebuje, izraža prizadevanje po določeni vsebini: pesnikova duhovna, filozofska usmeritev / miselna, slogovna usmeritev romana; idejna usmeritev pouka / gospodarska, politična usmeritev države 3. navadno s prilastkom področje kake dejavnosti: proizvodne usmeritve; uvesti nove študijske usmeritve / maturanti jezikoslovne, matematične, pedagoške usmeritve ♪
  12.      usmerítven  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na usmeritev: usmeritveni tokovi v slovenski znanosti / ena takih usmeritvenih poti je športna vzgoja ♪
  13.      usmerjeválec  -lca [u̯c in lc] m (ȃ) 1. kdor kaj usmerja: več let je bil usmerjevalec prometa na križiščih / časnikar je usmerjevalec javnega mnenja / duhovni, idejni, umetniški usmerjevalec / usmerjevalec pogovora ♦ ptt poštni delavec, ki razvršča poštne pošiljke po poštnih centrih, naslovnih poštah 2. kar kaj usmerja: likovna vzgoja je pomemben usmerjevalec pri oblikovanju človekove osebnosti; ta ideja naj bi bila usmerjevalec kritike 3. naprava, priprava, ki kaj usmerja: avtomatski usmerjevalec; usmerjevalec niti pri šivalnem stroju ♪
  14.      usmerjeválen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na usmerjanje: usmerjevalni signali; usmerjevalne črte na cestišču; usmerjevalne naprave / članki so bolj ali manj usmerjevalni; idejno, pedagoško usmerjevalno delo usmerjeválno prisl.: usmerjevalno vplivati ♪
  15.      usmerjeválka  -e [u̯k in lk] ž (ȃ) 1. ženska, ki kaj usmerja: prometna usmerjevalka / bila je ocenjevalka in usmerjevalka gledališkega dogajanja / stranka je glavna usmerjevalka notranje politike 2. kar kaj usmerja: misel je usmerjevalka jezika 3. elektr. elektronka za usmerjanje izmeničnega toka: zamenjati usmerjevalko / vakuumska usmerjevalka ♪
  16.      usmerjeválnik  -a m (ȃ) ptt naprava za razvrščanje poštnih pošiljk po poštnih centrih: paketni usmerjevalnik ♪
  17.      usmerjevánje  -a s (ȃ) usmerjanje: usmerjevanje gospodarske politike / poklicno usmerjevanje ♪
  18.      usmerjeváti  -újem nedov. (á ȗ) usmerjati: usmerjevati promet / usmerjevati razpravo usmerjeván -a -o: usmerjevano gospodarstvo ♪
  19.      usmerljív  -a -o prid. (ȋ í) ki se da usmeriti: usmerljivo zrcalo ♪
  20.      usmèv  -éva m (ȅ ẹ́) knjiž. nasmeh, smehljaj: všeč mu je njen usmev; hudomušen, prijazen, zaničljiv usmev / odgovorila mu je z veselim usmevom ♪
  21.      usmrčevánje  -a s (ȃ) glagolnik od usmrčevati: usmrčevanje obsojencev ♪
  22.      usmrčeváti  -újem nedov. (á ȗ) povzročati smrt, navadno človeka: usmrčevati v duševni zmedenosti // izvrševati smrtno kazen: usmrčevati obsojence ♪
  23.      usmrtítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od usmrtiti: usmrtitev je bila določena za naslednji dan; usmrtitev obsojenca ♪
  24.      usmrtljív  -a -o prid. (ȋ í) knjiž. smrten: usmrtljiva količina mamila ♪
  25.      usnívati  -am nedov. (í) zastar. uspavati: šelestenje listja ga je usnivalo ♪

   24.976 25.001 25.026 25.051 25.076 25.101 25.126 25.151 25.176 25.201  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA