Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

V (22.826-22.850)


  1.      spotegováti  -újem nedov. (á ȗ) star. iztegovati: spotegovati noge / spotegovati vrat spotegováti se raztegovati se, daljšati se: kolona se je začela spotegovati / plamen se je spotegoval v višino ♪
  2.      spotikljív  -a -o prid. (ȋ í) ekspr. neprimeren, nespodoben: spotikljive zgodbe; spotikljivo vedenje / spotikljivo pravilo ∙ zastar. ljudje tu niso spotikljivi se ne spotikajo ob kaj, nad čim spotikljívo prisl.: spotikljivo govoriti ♪
  3.      spóved  -i ž (ọ̑) rel. obred v katoliški cerkvi, pri katerem vernik pove svoje grehe duhovniku in jih obžaluje z namenom dobiti odvezo: opraviti spoved; iti k spovedi in obhajilu; pripraviti se na spoved; povedal je vse kot pri spovedi / očitna spoved molitev, s katero se grehi na splošno javno izpovejo in obžalujejo; prva, velikonočna spoved; (sveta) spoved četrti od sedmih zakramentov; pren., ekspr. s sinom sta imela dolgo spoved; prim. izpoved ♪
  4.      spovédanec  -nca m (ẹ̑) rel. kdor je spovedan: naložiti spovedancu pokoro; spovednik in spovedanec ♪
  5.      spovédanka  -e ž (ẹ̑) ženska oblika od spovedanec ♪
  6.      spovédati  spovém dov. (ẹ́) 1. rel. poslušati grehe vernika, mu naložiti pokoro in dati odvezo: duhovnik je bolnika spovedal in obhajal 2. ekspr. ošteti, ozmerjati: hudo, pošteno ga je spovedala spovédati se 1. rel. povedati duhovniku svoje grehe in jih obžalovati z namenom dobiti odvezo: spovedal se je in šel k obhajilu; pred smrtjo se je spovedal / spovedati se svojih grehov 2. ekspr. povedati vse, kar človeka vznemirja: iskal je človeka, ki bi se mu spovedal; naj se odkrito spovem, da sem včasih slabo mislil o tebi spovédan -a -o: umrl je spovedan; prim. izpovedati ♪
  7.      spóveden  -dna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na spoved: spovedna priprava / spovedni listek nekdaj potrdilo o opravljeni spovedi; spovedni obrazec; spovedna jurisdikcija ali spovedna oblast pravica, dana duhovniku, da more dajati odvezo za grehe; spovedna molčečnost dolžnost spovednika molčati o vsem, kar je slišal pri spovedi; prim. izpoveden ♪
  8.      spovedníca  -e ž (í) rel. omari podoben pregrajen prostor za spovednika in spovedanca: poklekniti v spovednico; okence spovednice ♪
  9.      spovedník  -a m (í) rel. duhovnik, ki spoveduje: spovednik da odvezo, naloži pokoro; bil je njegov stalni spovednik; zaupal mu je vse kot spovedniku ♪
  10.      spovedováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. rel. poslušati grehe vernika, mu nalagati pokoro in dajati odvezo: spovedovati romarje; vsak dan spoveduje 2. ekspr. oštevati, zmerjati: ko sta bila sama, ga je začel spovedovati spovedováti se rel. pripovedovati duhovniku svoje grehe in jih obžalovati z namenom dobiti odvezo: redno se spoveduje; pripovedovala je vse tako odkrito, kot bi se spovedovala / spovedovati se svojih grehov spovedujóč -a -e: spovedujoč se svojih grehov; spovedujoči duhovnik; prim. izpovedovati ♪
  11.      spovítek  -tka m (ȋ) star. nedonošenček: spovitek je umrl ● knjiž. spovitek domišljije izrodek ♪
  12.      spovíti  -víjem dov. (í) star. prezgodaj roditi: zaradi napornega dela je spovila / spoviti otroka // roditi sploh: spovila mu je deklico ♪
  13.      spovítje  -a s (ȋ) star. prezgodnji porod: zaradi nesreče je prišlo do spovitja ♪
  14.      spovráčanje  -a s (ā) glagolnik od spovračati: spovračanje hrane / spovračanje bolezni ♪
  15.      spovráčati  -am nedov. (ā ȃ) star. izmetavati iz želodca; bruhati: glava ga boli in spovrača spovráčati se povračati se: bolezen se spovrača / vedno znova se mu spovrača misel na dom / rad se spovrača domov se vrača spovračajóč -a -e: spovračajoča se pomlad ♪
  16.      spovréči  -vŕžem dov., spovŕzi spovŕzite in spovrzíte; spovŕgel spovŕgla (ẹ́ ȓ) vet. spraviti iz rodil odmrl, nezrel plod; izvreči: krava, svinja spovrže ♪
  17.      spovrníti se  in spovŕniti se -em se dov. (ȋ ŕ) star. povrniti se: bolezen se je spovrnila / živo se mu je spovrnilo občutje iz mladosti ♪
  18.      spozabljív  -a -o prid. (ȋ í) ekspr. ki se (rad) spozablja: spozabljiv moški ● zastar. star človek je spozabljiv pozabljiv ♪
  19.      spoznátev  -tve ž (ȃ) star. spoznanje: spoznatev resnice / njegovih spoznatev niso hoteli poslušati ♪
  20.      spoznáva  -e ž (ȃ) knjiž. spoznanje: spoznava resnice; rezultat spoznave / čutna, intuitivna, miselna spoznava / priti do podobnih spoznav; življenjske spoznave in izkušnje ♪
  21.      spoznaválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor kaj spoznava, spozna: raziskovalci in spoznavalci resničnosti / dober spoznavalec človeških lastnosti ∙ knjiž. spoznavalec čistega evangelija v protestantskem okolju, nekdaj pripadnik protestantske vere ♦ rel. svetnik, ki ni umrl mučeniške smrti ♪
  22.      spoznaválen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na spoznavanje: spoznavalna pot / domeniti se za spoznavalne znake; ima veliko spoznavalno moč ♪
  23.      spoznávanje  -a s (ȃ) glagolnik od spoznavati: spoznavanje otrokove duševnosti; spoznavanje resnice; metode spoznavanja / čutno, razumsko, znanstveno spoznavanje / medsebojno spoznavanje; spoznavanje novih krajev ◊ šol. spoznavanje narave in družbe učni predmet o tem v osnovni šoli ♪
  24.      spoznávati  -am nedov. (ȃ) 1. na osnovi zaznav, podatkov in umske dejavnosti prihajati do a) poznavanja česa: človek vse bolj spoznava naravo; spoznavati, kako deluje celica / v šoli spoznavati prve črke; spoznavati računalništvo b) védenja: spoznavati lastne zmote; vse bolj je spoznaval, da tako ne more več živeti / spoznavati otrokovo nadarjenost 2. prihajati do poznavanja pravih, resničnih lastnosti koga, česa na osnovi dejstev, izkušenj: spoznavati lastnosti tkanin po otipu; spoznavati ljudi po dejanjih; po njeni smrti je spoznaval, kaj mu je pomenila / v sosedu spoznavati plemenitega človeka // prihajati do poznavanja koga ali česa a) na osnovi neposrednega stika, srečanja: na potovanju spoznavati nove kraje, ljudi; spoznavati se med seboj b) na osnovi doživljanja: spoznavati lakoto, samoto, trpljenje 3. ugotavljati, da je kdo isti, kot se misli: spoznavati ponesrečence 4. publ. seznanjati: spoznavati koga s svojimi sodelavci / spoznavati ljudi s problemi proizvodnje / spoznavati se z novimi kraji spoznavajóč -a -e: spoznavajoč svoje napake, je znal odpuščati drugim; spoznavajoč razum ♪
  25.      spoznáven  -vna -o prid. (á ā) nanašajoč se na spoznavanje, spoznanje: spoznavni nagibi; razčleniti spoznavni proces / človekove spoznavne sposobnosti / spoznavna, etična in estetska vloga umetnosti / spoznavni znaki; spoznavno geslo / spoznavni večer družabna prireditev, katere namen je, da se udeleženci med seboj spoznajo ♦ filoz. spoznavna teorija filozofska disciplina, ki obravnava izvor, strukturo, metodo spoznavanja in veljavnost spoznanja // ki se da spoznati: razlike so komaj spoznavne spoznávno prisl.: spoznavno doživljati svoja čustva ♪

   22.701 22.726 22.751 22.776 22.801 22.826 22.851 22.876 22.901 22.926  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA