Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
V (19.851-19.875) ![](arw_left.gif)
- prizív -a m (ȋ) knjiž. 1. pismeno izraženo nesoglasje s sodbo, sklepom, odločbo z namenom, da se ta spremeni, razveljavi; pritožba: vložiti, zavrniti priziv; neutemeljen priziv ♦ jur. priziv nekdaj ugovor zoper sodbo nižjega sodišča pri višjem sodišču 2. ugovor, nestrinjanje: odgovor ni dopuščal priziva ∙ knjiž. ta resnica velja brez priziva brezpogojno ♪
- prizívati se -am se nedov. in dov. (í) jur., nekdaj ugovarjati zoper sodbo nižjega sodišča pri višjem sodišču: prizivati se na višje sodišče ♪
- prizíven -vna -o prid. (ȋ) knjiž. pritožben: zamuditi prizivni rok ♦ jur. prizivno sodišče nekdaj sodišče druge stopnje, ki odloča o sodbah sodišča prve stopnje ♪
- priznaválec -lca [u̯c in lc] m (ȃ) knjiž. kdor kaj priznava: bil je občudovalec in priznavalec discipline ♪
- priznaválen -lna -o prid. (ȃ) 1. ki izraža priznanje, pohvalo: priznavalen pogled; kritika tega dela je bila priznavalna 2. s katerim se kaj priznava, potrjuje: spričevala, diplome in druge priznavalne listine priznaválno prisl.: priznavalno pokimati komu ♪
- priznavalnína -e ž (ȋ) stalna ali občasna denarna pomoč borcem, udeležencem narodnoosvobodilnega boja: dodeliti, priznati priznavalnino borcem s prenizkimi dohodki; povišanje priznavalnine ♪
- priznávanje -a s (ȃ) glagolnik od priznavati: priznavanje napak / vzajemno priznavanje diplom / priznavanje nujnosti, pravilnosti česa / namesto odobravanja in priznavanja je bil deležen nasprotovanja ♪
- priznávati -am nedov. (ȃ) 1. z besedo, kretnjo izražati, da je osebek storilec tega, česar je obdolžen: na zaslišanju so drug za drugim priznavali sodelovanje pri atentatu; priznavati zločine // strinjati se, da kako dejstvo pri osebku v resnici obstaja: priznavati napake; priznava, da tega ne ve / vedno je priznaval, da je bil njihov učenec // delati, da kako osebno dejstvo izve kdo drug: priznavali so dekletom ljubezen in jim obljubljali zakon; priznaval mu je svoje skrivnosti 2. izražati, imeti prepričanje, da kaj je, obstaja: ateisti ne priznavajo boga; priznava le fizični svet / prednosti tega predloga ne priznavajo // izražati mnenje, da kako pozitivno dejstvo obstaja pri kom: priznavati komu sposobnosti, zasluge; priznavajo mu, da je veliko storil zanje 3. izražati strinjanje z zakonitostjo, veljavnostjo česa: novega režima ne priznavajo vse države / priznavali so jim izpite na
sorodni fakulteti / ne priznavajo nobene avtoritete / publ. letošnja moda priznava veliko stvari dovoljuje, dopušča // izražati mnenje, da je kdo pomemben, zaslužen: priznavati umetnika; vsi ga priznavajo in hvalijo / pravi humanizem priznava vsakega človeka ga upošteva / kritiki njegovo zadnje umetniško delo navdušeno priznavajo 4. izjavljati, da je kdo upravičen do česa: priznavati pokojnine ob določenih pogojih / priznavati narodu pravico, da sam odloča o sebi 5. v zvezi z za izjavljati, da je kdo to, kar izraža določilo: priznava ga za sina / priznava jo za zaveznico; priznava se za člana manjšinskega naroda / tega dela ne priznava za svoje priznavajóč -a -e: na pol priznavajoč krivdo; priznavajoče besede; prisl.: priznavajoče pokimati z glavo ♪
- prizvánjati -am nedov. (ā) 1. zraven, spremljajoč zvoniti: blejanju ovc so prizvanjali zvonci 2. zvoneč naznanjati: prizvanjati k maši ● ekspr. zvonovi slovesno prizvanjajo zvonijo ♪
- prizváti -zôvem dov., prizvál (á ó) zastar. priklicati: prizvati ljudi / sonce je prizvalo prvo zelenje ♪
- prizvèn -éna in -êna m (ȅ ẹ́, é) prizvok: kovinski prizven / to ime ima zanj skoraj magičen prizven ♪
- prizvenéti -ím dov. (ẹ́ í) zveneč se zaslišati: skozi okno je prizvenel ženski glas ♪
- prizvòk in prizvók -óka m (ȍ ọ́; ọ̑) 1. zvok, zven, ki navadno moteče spremlja določen osnovni zvok, zven: odpraviti, slišati prizvok; kovinski, nenavaden prizvok / v prizvoku njegovih besed je čutil užaljenost v glasu, s katerim jih je izgovoril 2. knjiž., navadno s prilastkom dodatna sestavina, značilnost: njegova izreka ima narečen, tuj prizvok; mesten prizvok v govoru in noši / govor z močnim čustvenim prizvokom zelo čustven govor; njegove besede imajo posmehljiv prizvok so nekoliko posmehljive; reči kaj s prizvokom moralne vzvišenosti moralno vzvišeno ∙ dati besedi poseben pomenski prizvok odtenek ♪
- prizvoníti -ím dov., prizvónil (ȋ í) nav. ekspr. zvoneč priti: krave so prizvonile prav do hleva / kolesar je prizvonil z dvorišča na cesto zvoneč se pripeljal ♪
- prizvonkljáti -ám dov. (á ȃ) nav. ekspr. zvonkljajoč priti: ovce so prizvonkljale s planine / pastirji so z živino prizvonkljali domov / po cesti so prizvonkljali kolesarji zvonkljajoč se pripeljali ♪
- prižagováti -újem nedov. (á ȗ) z žaganjem krajšati: prižagovati drogove // z žaganjem oblikovati konec kakega predmeta: prižagovati les poševno na vzdolžno os ♪
- priženítev -tve ž (ȋ) glagolnik od priženiti se: priženitev na kmetijo / zemljo je dobil s priženitvijo ♪
- prižívnik -a m (ȋ) knjiž., redko prisklednik: nepovabljeni priživniki ♪
- prižvenketáti -ám tudi -éčem dov. (á ȃ, ẹ́) žvenketajoč priti: z ostrogami na škornjih je prižvenketal v sobo ♪
- prižvížgati -am dov. (í) 1. žvižgajoč priti: vesel je prižvižgal v sobo / ekspr. iz teme je prižvižgala krogla žvižgajoč priletela 2. redko z žvižganjem priklicati: prižvižgati otroke na dvorišče ♪
- prižvižgávati -am nedov. (ȃ) zraven, spremljajoč koga žvižgati: pela je, on pa je tiho prižvižgaval ∙ kadil je pipo in si prižvižgaval požvižgaval ♪
- prlívka -e ž (ȋ) zool. ptica z velikimi očmi in s tremi prsti na nogi, Burhinus oedicenemus ♪
- próbkov -a -o prid. (ọ̑) zastar. plutovinast: probkovi zamaški ♪
- probkovína -e ž (í) zastar. pluta, plutovina: zamaški iz probkovine ♪
- problémovec -vca m (ẹ̑) sodelavec revije Problemi: članki, razprave problemovcev ♪
19.726 19.751 19.776 19.801 19.826 19.851 19.876 19.901 19.926 19.951