Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

V (19.851-19.875)



  1.      prizív  -a m () knjiž. 1. pismeno izraženo nesoglasje s sodbo, sklepom, odločbo z namenom, da se ta spremeni, razveljavi; pritožba: vložiti, zavrniti priziv; neutemeljen priziv ♦ jur. priziv nekdaj ugovor zoper sodbo nižjega sodišča pri višjem sodišču 2. ugovor, nestrinjanje: odgovor ni dopuščal priziva ∙ knjiž. ta resnica velja brez priziva brezpogojno
  2.      prizívati se  -am se nedov. in dov. (í) jur., nekdaj ugovarjati zoper sodbo nižjega sodišča pri višjem sodišču: prizivati se na višje sodišče
  3.      prizíven  -vna -o prid. () knjiž. pritožben: zamuditi prizivni rok ♦ jur. prizivno sodišče nekdaj sodišče druge stopnje, ki odloča o sodbah sodišča prve stopnje
  4.      priznaválec  -lca [c in lc] m () knjiž. kdor kaj priznava: bil je občudovalec in priznavalec discipline
  5.      priznaválen  -lna -o prid. () 1. ki izraža priznanje, pohvalo: priznavalen pogled; kritika tega dela je bila priznavalna 2. s katerim se kaj priznava, potrjuje: spričevala, diplome in druge priznavalne listine priznaválno prisl.: priznavalno pokimati komu
  6.      priznavalnína  -e ž () stalna ali občasna denarna pomoč borcem, udeležencem narodnoosvobodilnega boja: dodeliti, priznati priznavalnino borcem s prenizkimi dohodki; povišanje priznavalnine
  7.      priznávanje  -a s () glagolnik od priznavati: priznavanje napak / vzajemno priznavanje diplom / priznavanje nujnosti, pravilnosti česa / namesto odobravanja in priznavanja je bil deležen nasprotovanja
  8.      priznávati  -am nedov. () 1. z besedo, kretnjo izražati, da je osebek storilec tega, česar je obdolžen: na zaslišanju so drug za drugim priznavali sodelovanje pri atentatu; priznavati zločine // strinjati se, da kako dejstvo pri osebku v resnici obstaja: priznavati napake; priznava, da tega ne ve / vedno je priznaval, da je bil njihov učenec // delati, da kako osebno dejstvo izve kdo drug: priznavali so dekletom ljubezen in jim obljubljali zakon; priznaval mu je svoje skrivnosti 2. izražati, imeti prepričanje, da kaj je, obstaja: ateisti ne priznavajo boga; priznava le fizični svet / prednosti tega predloga ne priznavajo // izražati mnenje, da kako pozitivno dejstvo obstaja pri kom: priznavati komu sposobnosti, zasluge; priznavajo mu, da je veliko storil zanje 3. izražati strinjanje z zakonitostjo, veljavnostjo česa: novega režima ne priznavajo vse države / priznavali so jim izpite na sorodni fakulteti / ne priznavajo nobene avtoritete / publ. letošnja moda priznava veliko stvari dovoljuje, dopušča // izražati mnenje, da je kdo pomemben, zaslužen: priznavati umetnika; vsi ga priznavajo in hvalijo / pravi humanizem priznava vsakega človeka ga upošteva / kritiki njegovo zadnje umetniško delo navdušeno priznavajo 4. izjavljati, da je kdo upravičen do česa: priznavati pokojnine ob določenih pogojih / priznavati narodu pravico, da sam odloča o sebi 5. v zvezi z za izjavljati, da je kdo to, kar izraža določilo: priznava ga za sina / priznava jo za zaveznico; priznava se za člana manjšinskega naroda / tega dela ne priznava za svoje priznavajóč -a -e: na pol priznavajoč krivdo; priznavajoče besede; prisl.: priznavajoče pokimati z glavo
  9.      prizvánjati  -am nedov. (ā) 1. zraven, spremljajoč zvoniti: blejanju ovc so prizvanjali zvonci 2. zvoneč naznanjati: prizvanjati k maši ● ekspr. zvonovi slovesno prizvanjajo zvonijo
  10.      prizváti  -zôvem dov., prizvál (á ó) zastar. priklicati: prizvati ljudi / sonce je prizvalo prvo zelenje
  11.      prizvèn  -éna in -êna m ( ẹ́, é) prizvok: kovinski prizven / to ime ima zanj skoraj magičen prizven
  12.      prizvenéti  -ím dov. (ẹ́ í) zveneč se zaslišati: skozi okno je prizvenel ženski glas
  13.      prizvòk  in prizvók -óka m ( ọ́; ọ̑) 1. zvok, zven, ki navadno moteče spremlja določen osnovni zvok, zven: odpraviti, slišati prizvok; kovinski, nenavaden prizvok / v prizvoku njegovih besed je čutil užaljenost v glasu, s katerim jih je izgovoril 2. knjiž., navadno s prilastkom dodatna sestavina, značilnost: njegova izreka ima narečen, tuj prizvok; mesten prizvok v govoru in noši / govor z močnim čustvenim prizvokom zelo čustven govor; njegove besede imajo posmehljiv prizvok so nekoliko posmehljive; reči kaj s prizvokom moralne vzvišenosti moralno vzvišeno ∙ dati besedi poseben pomenski prizvok odtenek
  14.      prizvoníti  -ím dov., prizvónil ( í) nav. ekspr. zvoneč priti: krave so prizvonile prav do hleva / kolesar je prizvonil z dvorišča na cesto zvoneč se pripeljal
  15.      prizvonkljáti  -ám dov.) nav. ekspr. zvonkljajoč priti: ovce so prizvonkljale s planine / pastirji so z živino prizvonkljali domov / po cesti so prizvonkljali kolesarji zvonkljajoč se pripeljali
  16.      prižagováti  -újem nedov.) z žaganjem krajšati: prižagovati drogove // z žaganjem oblikovati konec kakega predmeta: prižagovati les poševno na vzdolžno os
  17.      priženítev  -tve ž () glagolnik od priženiti se: priženitev na kmetijo / zemljo je dobil s priženitvijo
  18.      prižívnik  -a m () knjiž., redko prisklednik: nepovabljeni priživniki
  19.      prižvenketáti  -ám tudi -éčem dov., ẹ́) žvenketajoč priti: z ostrogami na škornjih je prižvenketal v sobo
  20.      prižvížgati  -am dov. (í) 1. žvižgajoč priti: vesel je prižvižgal v sobo / ekspr. iz teme je prižvižgala krogla žvižgajoč priletela 2. redko z žvižganjem priklicati: prižvižgati otroke na dvorišče
  21.      prižvižgávati  -am nedov. () zraven, spremljajoč koga žvižgati: pela je, on pa je tiho prižvižgaval ∙ kadil je pipo in si prižvižgaval požvižgaval
  22.      prlívka  -e ž () zool. ptica z velikimi očmi in s tremi prsti na nogi, Burhinus oedicenemus
  23.      próbkov  -a -o prid. (ọ̑) zastar. plutovinast: probkovi zamaški
  24.      probkovína  -e ž (í) zastar. pluta, plutovina: zamaški iz probkovine
  25.      problémovec  -vca m (ẹ̑) sodelavec revije Problemi: članki, razprave problemovcev

   19.726 19.751 19.776 19.801 19.826 19.851 19.876 19.901 19.926 19.951  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA