Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

V (15.726-15.750)


  1.      ôvca  -e stil. -é ž, rod. mn. ôvc in ovác (ó) 1. manjša domača žival, ki se goji zlasti zaradi volne: ovca beketa, bleja; pasti, striči ovce; čreda, trop ovc; razbežali so se kakor ovce; krotek kot ovca / merino ovca z dolgo, mehko dlako, po izvoru iz Španije ♦ agr. karakul ovca z rahlo kodrasto, navadno črno dlako, po izvoru iz osrednje Azije; ovca mesnate pasme; vet. metljava ovca; zool. divja ovca zlasti v gorah živeča žival temne ali svetle barve, katere samec ima navadno velike, spiralasto zavite rogove, Ovis // ovčja samica: pomolsti ovco; breja ovca; ovca in jagnje 2. ekspr. pohleven, ubogljiv človek: vse življenje je bil ponižna ovca ● ekspr. je črna ovca v družini edini, ki je drugačen, slab; slabš. garjava ovca kdor zaradi negativnih lastnosti slabo vpliva na okolico; ekspr. pokazal je, da je gospodar, ne pa metljava ovca slaboten, neodločen, zmeden človek; knjiž. bili so kakor ovce brez pastirja zbegani, zmedeni ♪
  2.      ovčád  -i ž (ȃ) redko več ovc, ovce: gnati ovčad na pašnik ♪
  3.      ovčár  -ja m (á) 1. pastir ovc: ovčar žene ovce na planino; ovčarji in kozarji 2. ovčarski pes: pastirju pomagata dva ovčarja // srednje velik pes z razmeroma dolgim gobcem, dolgo ali srednje dolgo dlako in košatim repom: vzrejati ovčarje / nemški, škotski ovčar ♪
  4.      ovčaríca  -e ž (í) 1. pastirica ovc: ovčarji in ovčarice 2. zool. ptica pevka z zelenkastim hrbtom in živo rumenim trebuhom, Motacilla flava ♪
  5.      ovčáriti  -im nedov. (á ȃ) nav. ekspr. ukvarjati se z rejo, vzrejo ovc: njegov oče je še ovčaril / celo leto je ovčaril pri sosedu pasel ovce ♪
  6.      ovčárka  -e ž (á) 1. samica ovčarja: ovčarka je lajala in cvilila vso noč 2. bot. užitna goba z rjavkastim ali rumenkastim klobukom in drobnimi zrnci na betu; slinavka: nabirati ovčarke in maslenke ♪
  7.      ovčárna  -e ž (ȃ) knjiž., redko ovčjak: za ovčarno rastejo orehi ♪
  8.      ovčárski  -a -o prid. (á) nanašajoč se na ovčarje ali ovčarstvo: ovčarska koča / to so znani ovčarski kraji / ovčarski pes pes, ki čuva in vodi čredo ♪
  9.      ovčárstvo  -a s (ȃ) gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z rejo, vzrejo ovc: ta kraj je za ovčarstvo posebno ugoden ♪
  10.      ovčeréja  tudi ovčjeréja -e ž (ẹ̑) gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z rejo, vzrejo ovc: ovčereja in govedoreja ♪
  11.      ovčeréjec  tudi ovčjeréjec -jca m (ẹ̑) kdor redi, vzreja ovce: govedorejci in ovčerejci ♪
  12.      ovčeréjski  tudi ovčjeréjski -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na ovčerejce ali ovčerejo: ovčerejske farme / ovčerejska dela ♪
  13.      ovčetína  in ovčétina -e ž (í; ẹ̑) ovčje meso: jesti ovčetino; kuhana, pečena ovčetina ♪
  14.      ovčíca  -e ž (í) 1. nav. ekspr. manjšalnica od ovca: pasti ovčice; tava okrog kakor izgubljena ovčica ∙ ekspr. pohlevnih ovčic gre veliko v en hlev več mirnih, nezahtevnih ljudi lahko živi skupaj tudi v majhnem prostoru 2. ekspr. faran, vernik v odnosu do svojega župnika, duhovnika: grajal je svoje neubogljive ovčice 3. mn. oblak v obliki majhnih, manjših kopic: ovčice kažejo na dež; rdeče večerne ovčice ♪
  15.      ovčína  -e ž (í) 1. ovčje krzno: z ovčino podložen plašč / za postelje so imeli le nekaj ovčin // usnje iz ovčje kože: kovček je prevlečen z rdečo ovčino; boks in ovčina 2. ovčje meso: jesti ovčino; pečena ovčina ♪
  16.      ovčják  -a m (á) hlev, staja za ovce: zapreti ovce v ovčjak; ovčjak in kozjak ♪
  17.      ôvčji  -a -e prid. (ō) nanašajoč se na ovce: ovčja koža; ovčje meso, mleko / ovčje usnje / ima topel ovčji kožuh; ovčja volna / ovčji sir / ovčji pastir; ovčja staja / ovčje garje ∙ ekspr. to je volk v ovčji koži slab človek, ki se dela, kaže dobrega, plemenitega ♦ bot. ovčje vime užitna luknjičasta goba s sivo rumenkastim, navadno nepravilno nagubanim klobukom in kratkim betom, Albatrellus ovinus; zool. ovčji zolj žuželka, katere ličinka zajeda ovco v nosnih in čelnih votlinah, Oestrus ovis ♪
  18.      ôvčka  -e ž (ó) 1. nav. ekspr. manjšalnica od ovca: pasti ovčke in koze; pohleven kot ovčka / jesti pečeno ovčko 2. mn. oblak v obliki majhnih, manjših kopic; ovčice: po modrem nebu plavajo ovčke ♪
  19.      ovčnják  -a m (á) ovčjak: zapreti ovce v ovčnjak; podrt ovčnjak ♪
  20.      ovdovélost  -i ž (ẹ́) stanje ovdovelega človeka: zavračala je misel na ovdovelost ♪
  21.      ovdovéti  -ím dov. (ẹ́ í) postati vdovec, vdova: hitro, zgodaj je ovdovel ovdovèl in ovdovél -éla -o: živela je s svojo ovdovelo hčerjo in vnukom ♪
  22.      ovédati se  -am se nedov. (ẹ́) knjiž. spoznavati kaj, zavedati se česa: ovedati se misli, resničnosti; dobro smo se ovedali, da ni druge možnosti // kritično presojati, spoznavati svoja in tuja dejanja, mnenja ali čutiti odgovornost zanje: ljudje so se le polagoma politično ovedali ovédati zastar. poizvedovati, spraševati: vsepovsod je ovedal, če so srečali takega človeka ♪
  23.      ovédenje  -a s (ẹ̑) glagolnik od ovedeti se: jasno ovedenje / narodnostno ovedenje ♪
  24.      ovédeti se  ovém se dov. (ẹ́) knjiž. 1. spoznati kaj, zavedeti se česa: ovedeti se dejanja, misli, resničnosti; šele zdaj se je ovedel velikega pomena tega dogodka; nekaj časa se ni ovedel, da je ranjen; v trenutku se je ovedela, za kaj gre / ovedeti se samega sebe // kritično presoditi, spoznati svoja in tuja dejanja, mnenja ali čutiti odgovornost zanje: idejno, narodnostno se ovedeti 2. zbuditi se iz nezavesti, zavedeti se: tri dni je bila v omedlevici, šele četrti dan se je ovedela / ko so se malo ovedeli, so nadaljevali si opomogli 3. zastar. znajti se, vživeti se: kar dobro se je ovedel v tujem mestu ovédeti zastar. izvedeti: nikoli niso ovedeli, kdo ga je ubil ♪
  25.      ovéjati  -am dov. (ẹ̑) redko zvejati: ovejati žito ♪

   15.601 15.626 15.651 15.676 15.701 15.726 15.751 15.776 15.801 15.826  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA