Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

V (15.551-15.575)


  1.      osramočeváti  -újem nedov. (á ȗ) zastar. sramotiti: neprestano jo osramočuje / taka dejanja jih ponižujejo in osramočujejo ♪
  2.      osrčeválen  -lna -o prid. (ȃ) knjiž. opogumljajoč, hrabrilen: hvaležen mu je bil za njegove osrčevalne besede ♪
  3.      osrčeváti  -újem nedov. (á ȗ) knjiž. opogumljati, hrabriti: osrčevali so ga, da v mestu ne bo osamljen; osrčevala se je z mislijo, da je tak izpit opravilo že veliko ljudi / osrčevala ga je, naj se uči, da bo v življenju kaj dosegel spodbujala ♪
  4.      osrečeválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) knjiž. kdor osrečuje: imenovali so ga osrečevalec človeštva ♪
  5.      osrečeválen  -lna -o prid. (ȃ) knjiž. osrečujoč: osrečevalen pogled; osrečevalne besede ♪
  6.      osrečeváti  -újem nedov. (á ȗ) delati, povzročati, da je kdo srečen: vse to človeka osrečuje; zavest, da mu pomaga, ga je osrečevala // ekspr. razveseljevati: vso hišo je osrečeval s svojo veselostjo / iron. spet nas osrečuje s svojim duhovičenjem osrečujóč -a -e: osrečujoč nasmeh, pogled; dobil je osrečujoče sporočilo ♪
  7.      osrečítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od osrečiti: trudil se je za njeno osrečitev; osrečitev človeštva ♪
  8.      osredotočeváti  -újem nedov. (á ȗ) star. osredotočati: osredotočevati čete na določenem kraju / leposlovno delovanje se je takrat osredotočevalo v Ljubljani / svoje zanimanje osredotočuje na književnost ♪
  9.      osredotočítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od osredotočiti: osredotočitev industrije v večjih središčih; osredotočitev vojaških sil na obmejnem ozemlju / osredotočitev vseh sil v kaj / z osredotočitvijo na najboljša dela bi dobili popolnejšo pisateljevo podobo / pri študiju je potrebna popolna osredotočitev zbranost ♪
  10.      ostarévati  -am nedov. (ẹ́) starati se: čim bolj je ostareval, bolj ga je skrbela starost / zgodaj je začel ostarevati ♪
  11.      ostáviti  -im dov. (á ȃ) zastar. pustiti: denar je ostavila na mizi / ostavili so ga samega // zapustiti: premoženje je ostavil otrokom / mož jo je ostavil ♪
  12.      ostávka  -e ž (ȃ) publ. odpoved opravljanju pomembnejše javne funkcije ali službe; odstop: preklicati ostavko na direktorsko mesto; sprejeti ostavko / minister je dal, podal ostavko je odstopil ♪
  13.      ostávljati  -am nedov. (á) zastar. puščati: ostavljati denar doma / ne ostavljaj me same // zapuščati: posestvo ostavlja ženi ♪
  14.      ostentatíven  -vna -o prid. (ȋ) knjiž. izzivalen, kljubovalen: njegov ostentativni odhod jih je preplašil; postavljal se je z ostentativnim zanikovanjem družbenih norm ostentatívno prisl.: ostentativno poudarjati; mladina je ostentativno zapustila dvorano ♪
  15.      ostrašljív  -a -o prid. (ȋ í) knjiž. ki ostraši: zaradi ostrašljivih besed se ni upal lotiti dela ♪
  16.      ostrgávati  -am nedov. (ȃ) s strganjem odstranjevati: ostrgavati lubje z dreves / cele dneve je morala ostrgavati krompir strgati ♪
  17.      ostrítev  -tve ž (ȋ) ostrenje: priprava za ostritev / ostritev nasprotij ♪
  18.      ostrívec  -vca m (ȋ) lingv. grafično znamenje za dolgi naglašeni samoglasnik ali za rastočo intonacijo: zaznamovati z ostrivcem; krativec in ostrivec ♪
  19.      ostroglàv  in ostrogláv -áva -o prid. (ȁ á; ȃ) knjiž. ki ima koničasto, šilasto glavo: ostroglav človek / ostroglavi žeblji ♪
  20.      ostrogovína  in ostrógovina -e ž (í; ọ̄) nar. koroško robidovje: staro zidovje je preraščeno s trnjem in ostrogovino ♪
  21.      ostròv  -óva m (ȍ ọ́) star. otok: pluli so okoli ostrova; skalnat ostrov ♪
  22.      ostrovíden  -dna -o prid. (í ȋ) ki ostro, zelo dobro vidi: ostrovidni fantje so ga zagledali že v daljavi; ostrovidni Indijanci // knjiž. ki zna ostro, zelo dobro opazovati: odgovornost ga je naredila ostrovidnega ♪
  23.      ostrovídnost  -i ž (í) lastnost ostrovidnega človeka: ostrovidnost Indijancev je znana / knjiž. duhovna, psihološka ostrovidnost ♪
  24.      ostŕv  -í in -i ž (ȓ) nar. tanjše deblo ali vrh debla s prisekanimi vejami, ki se uporablja za sušenje krme: sušiti na ostrveh ♪
  25.      óstva  -e ž (ọ̄) nav. mn., rib. vilice, s katerimi lovijo ribe; osti: loviti z ostvami je po zakonu prepovedano; ostve na dolgem, močnem drogu ♪

   15.426 15.451 15.476 15.501 15.526 15.551 15.576 15.601 15.626 15.651  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA