Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

V (15.251-15.275)


  1.      omahljívec  -vca m (ȋ) kdor (rad) omahuje: omahljivce je obsojal; bil je dvomljivec in omahljivec ♪
  2.      omahljívka  -e ž (ȋ) ženska, ki (rada) omahuje: bila je omahljivka ♪
  3.      omahljívost  -i ž (í) lastnost, značilnost omahljivega človeka: to je sam zakrivil s svojo omahljivostjo / piše o nestanovitnosti in omahljivosti množic ♪
  4.      omahovánje  -a s (ȃ) glagolnik od omahovati: zaradi omahovanja je zamudil izredno priložnost / odločil se je brez vsakega omahovanja ♪
  5.      omahováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. biti nesposoben, nezmožen za odločitev med dvema ali več možnostmi: glede tega omahuje; niti za trenutek ni omahovala; omahovati med lažjo in resnico; omahuje, ali naj odpošlje pismo 2. knjiž. omagovati, pešati: pod težo bremena ji roka omahuje / moči so nam omahovale, bili smo izčrpani / sovražniki že omahujejo postajajo manj napadalni 3. knjiž. počasi, s težavo hoditi: bataljon je omahoval proti taborišču ● knjiž. ponekod izgovor, poudarek omahuje se pojavlja v različnih oblikah, na različnih mestih; ekspr. korak mu omahuje hodi neodločno, negotovo omahováje stil. omahujé: omahovaje je krenil proti kaznilniškemu zidu omahujóč -a -e: omahujoč je stopila k oknu; omahujoči koraki ♪
  6.      omalovaževálen  -lna -o prid. (ȃ) omalovažujoč: omalovaževalen gib, glas; omalovaževalne izjave omalovaževálno prisl.: omalovaževalno govoriti o čem ♪
  7.      omalovaževánje  -a s (ȃ) glagolnik od omalovaževati: omalovaževanje njihovih naporov jih je prizadelo; omalovaževanje in zaničevanje / z omalovaževanjem govoriti o kom ♪
  8.      omalovaževáti  -újem nedov. (á ȗ) dajati, pripisovati čemu majhno pomembnost, vrednost: omalovaževati delo, mnenje, uspehe drugih / omalovaževati nasprotnika podcenjevati; njegove zahteve so omalovaževali jih niso upoštevali omalovažujóč -a -e: omalovažujoč to junaštvo, se je vsem zameril; omalovažujoče izjave; omalovažujoče vedenje; prisl.: omalovažujoče ravnati s kom omalovaževán -a -o: njegova umetnost je bila nepoznana ali omalovaževana ♪
  9.      omamljeváti  -újem nedov. (á ȗ) redko omamljati: prijeten vonj ga je omamljeval omamljujóč -a -e: omamljujoča ljubezen; prisl.: omamljujoče se smejati ♪
  10.      omamljív  -a -o prid. (ȋ í) omamen: omamljiva pijača / omamljive besede // ekspr. močno, prijetno dišeč: omamljive vrtnice omamljívo prisl.: omamljivo dišati ♪
  11.      omasóviti  -im dov. (ọ̄ ọ̑) publ. narediti kaj množično: omasoviti telesno kulturo / organizacija je omasovila svoje vrste jih naredila številčno močnejše ♪
  12.      omasóvljenje  -a s (ọ̑) glagolnik od omasoviti: omasovljenje športa / omasovljenje organizacije ♪
  13.      omávčiti  -im dov. (ā) namestiti mavčno obvezo: omavčiti zlomljeno nogo ♪
  14.      omávžati  -am dov. (ȃ) 1. pog. zdrgniti, nadrgniti, navadno s snegom: vrgli so ga v sneg in ga omavžali 2. nar. odstraniti ščetine, ogoliti: omavžati prašiča ● pog., ekspr. omavžati otroke umiti; pog., ekspr. pri kartanju so ga dobro omavžali povzročili, da je potrošil, izdal veliko denarja ♪
  15.      omeceváti  -újem tudi omécevati -ujem nedov. (á ȗ; ẹ̄) zastar. obotavljati se, omahovati: videl je, da omecuje / omecevala je, ali naj gre ali ne ♪
  16.      omedlévanje  -a [med in mǝd] s (ẹ́) glagolnik od omedlevati: njeno pogosto omedlevanje jih je skrbelo / omedlevanje po čem ♪
  17.      omedlévati  -am [med in mǝd] nedov. (ẹ́) 1. prihajati v stanje brez zavesti, zavedanja: od vročine so ljudje omedlevali 2. knjiž., redko izgubljati moč, slabeti: vojaki so vse bolj omedlevali; pren. njihovo navdušenje je začelo omedlevati 3. knjiž. izgubljati močen sijaj, svetlobo; medleti: zarja že omedleva / ekspr. ulična svetilka omedleva slabo sveti 4. ekspr., v zvezi s po zelo hrepeneti: omedlevati po domačih krajih ♪
  18.      omedlévica  -e [med in mǝd] ž (ẹ̑) lažja, kratkotrajna nezavest: to jo je tako prestrašilo, da je padla v omedlevico; biti v omedlevici; pren., ekspr. narod se je prebudil iz omedlevice ♪
  19.      omedlévičen  -čna -o [med in mǝd] prid. (ẹ̑) nanašajoč se na omedlevico: omedlevične slabosti / živeti v omedlevičnih sanjah ♪
  20.      omehčávati  -am nedov. (ȃ) 1. delati, povzročati, da postane kaj mehko, mehkejše: z milom omehčavati kožo 2. ekspr. povzročati, da postane kdo pripravljen narediti, povedati, kar se želi, zahteva: to omehčava tudi mojega očeta ♪
  21.      omejeválen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na omejevanje: omejevalni ukrepi / omejevalne pripombe ♪
  22.      omejeválnik  -a m (ȃ) strojn. priprava, ki omejuje hitrost gibanja stroja, strojnega dela: omejevalnik pri dvigalu / omejevalnik hitrosti ◊ rad. vezje v sprejemniku, ojačevalniku, ki omejuje amplitude električnih signalov ♪
  23.      omejevánje  -a s (ȃ) glagolnik od omejevati: naprava za omejevanje hitrosti dvigala / predlogi za omejevanje investicij / kritizirati omejevanje zgodovine na Evropo ♪
  24.      omejeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. določati, označevati mejo česa: črta omejuje igrišče / ta oznaka omejuje rabo besede na določeno področje // določati razsežnost, obliko česa: pokrajino omejujejo visoka gorovja / skalnata stena omejuje jezero od vzhoda; redko obzidje omejuje mesto od predmestja deli, ločuje 2. delati, povzročati, da kaj ne preseže določene meje, stopnje: ta zavora omejuje hitrost / ekspr. omejevati izdatke na minimum 3. določati, predpisovati najvišjo ali najnižjo mejo česa: časovno omejevati govornike / omejevati vpis v šole / omejevati navzdol, navzgor 4. delati, povzročati, da je kaj manjše a) glede na količino, število: zaradi slabe prodaje omejujejo proizvodnjo / omejevati pitje alkohola / omejevati nesreče pri delu; omejevati rojstva b) glede na možni razpon: te lastnosti omejujejo uporabnost aparata; dana določila omejujejo njegovo vlogo c) glede na obseg, področje: z regulacijami omejevati poplave / omejevati komu delovanje // preprečevati širjenje kakega pojava: omejevati požar, upor 5. delati, da kako dejanje, dejavnost obsega samo to, kar nakazuje določilo: svoje zanimanje omejuje na letalstvo / to omejuje razpravo na redke strokovnjake; omejevati se na bistveno 6. delati, povzročati, da kdo nima česa v polni meri: omejevati svobodo / omejevati moč koga / pri tem te nihče ne ovira in ne omejuje omejeváti se publ. kazati, izražati odklonilno stališče do česa, nepovezanost s čim: jaz se od tega stališča omejujem omejujóč -a -e: omejujoča določila omejeván -a -o: omejevan v razvoju ♪
  25.      omejítev  -tve ž (ȋ) 1. glagolnik od omejiti: omejitev parcele / sporazum o omejitvi oboroževanja / omejitev prostosti ♦ avt. znak za omejitev hitrosti 2. dejstvo, da je kaj omejeno: upoštevati omejitve; odpraviti omejitve vpisa na fakulteto / ublažiti trditev z nekaterimi omejitvami ♪

   15.126 15.151 15.176 15.201 15.226 15.251 15.276 15.301 15.326 15.351  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA