Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
V (15.051-15.075)
- odzvèn -éna in -êna m (ȅ ẹ́, é) knjiž., redko razpravljanje v javnosti, ki ga povzroči kak dogodek; odmev: predstava je imela poseben odzven ♪
- odzvenéti -ím dov. (ẹ́ í) prenehati zveneti: strune odzvenijo / ekspr. pesem je odzvenela prenehali so peti ● knjiž. ta doba je z vsemi dogodki glasno odzvenela v umetnosti se je zelo obravnavala v umetniških delih; knjiž. komedija bo v takem vzdušju lepo odzvenela imela bo velik odmev ♪
- odzvóčen -čna -o prid. (ọ̄ ọ̑) knjiž. resonančen: šuma ni bilo slišati zaradi majhnega odzvočnega prostora ♦ muz. odzvočna cev cev pri pihalih in trobilih, ki ojačuje zvok ♪
- odzvòk in odzvók -óka m (ȍ ọ́; ọ̑) knjiž. 1. odmev: odzvok korakov / dogodek je imel močen odzvok 2. redko resonanca: zamolkel odzvok / ustni odzvok ♪
- odzvončkljáti -ám dov. (á ȃ) 1. prenehati zvončkljati: ura je odzvončkljala 2. zvončkljaje se oddaljiti: sani so odzvončkljale po cesti ♪
- odzvoníti -ím dov., odzvónil (ȋ í) 1. prenehati zvoniti: cerkovnik je odzvonil in zaklenil cerkev / ko zvonec odzvoni, se dijaki usujejo iz razredov // z zvonjenjem naznaniti: odzvoniti konec pouka / cerkovnik je odzvonil dan / brezoseb. poldne je že odzvonilo 2. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku izraža prenehanje obstajanja dosedanjega stanja, uspešnosti: z njegovo boleznijo ji je odzvonilo / zdaj je za vedno odzvonilo fantovi lenobi; njegovi slavi bo kmalu odzvonilo ● ekspr. je že tako, vsakemu enkrat odzvoni mora umreti ♪
- odživéti -ím dov., odžível (ẹ́ í) 1. ekspr. prenehati dejavno živeti: zavedal se je, da je že odživel in da mu preostane le še životarjenje // umreti, odmreti: dolgo je živela in nazadnje odživela; pren. to čustvo v njem je že davno odživelo 2. redko preživeti: vsakdo ima pred seboj dneve, ki jih mora tako ali drugače odživeti odživèl in odživél -éla -o star.: življenje s starim, odživelim človekom ♪
- odžvížgati -am dov. (í) 1. prenehati žvižgati: čakali so, kdaj bo odžvižgal / odžvižgal je naučeno pesmico 2. z žvižganjem odgovoriti, oglasiti se: ko je zaslišal žvižg, je na tiho odžvižgal 3. žvižgajoč se oddaljiti: sedel je na kolo in odžvižgal proti mestu / krogla je odžvižgala tik mimo njegove glave / ekspr. burja je odžvižgala mimo oglov ● žarg., šport. sodnik je odžvižgal konec polčasa z žvižgom naznanil; ekspr. če se ne bo bolj pazil, bo kmalu odžvižgal umrl ♪
- oêfovski -a -o prid. (ȇ) pog. nanašajoč se na Osvobodilno fronto: oefovsko delovanje ♪
- ofenzíva -e ž (ȋ) 1. delovanje oboroženih sil velikega obsega z namenom zavzeti strateško pomembno ozemlje ali uničiti veliko nasprotnikovih sil, napad: ofenziva se je začela; borci so kljubovali vsem ofenzivam; v ofenzivi so sodelovale tudi letalske enote / preiti v ofenzivo ♦ voj. četrta sovražna ofenziva od 20. I. do 5. V. 1943 v Bosni in Hercegovini; zgod. roška ofenziva ofenziva italijanskih oboroženih sil na Dolenjskem od 16. VII. do 4. XI. 1942, v kateri je sodelovala tudi bela garda 2. publ. silovito, načrtno prizadevanje za dosego določenega namena: ofenziva za večjo mehanizacijo kmetijstva ni popolnoma uspela; diplomatska, politična ofenziva ♪
- ofenzíven -vna -o prid. (ȋ) 1. nanašajoč se na ofenzivo, napadalen: ofenzivno partizansko bojevanje / ofenzivno in defenzivno orožje / ofenzivna vojna 2. bojevit, borben: domači igralci so bili bolj ofenzivni kot gostje / ofenzivna igra moštva // ki izraža, kaže oster, grob, žaljiv odnos do koga; napadalen: politik je imel ofenziven govor ◊ avt. ofenzivna vožnja vožnja, pri kateri voznik ne upošteva dovolj cestnoprometnih predpisov, razmer na cesti; voj. ofenzivna bomba ročna bomba z lažjim kovinskim oklepom ofenzívno prisl.: moštvo je igralo ofenzivno ♪
- ofenzívnost -i ž (ȋ) lastnost, značilnost ofenzivnega, napadalnost: moč in ofenzivnost sovražnikovih sil je nekoliko popustila / politična ofenzivnost ♪
- oficírstvo -a s (ȋ) 1. oficirski poklic: odločiti se za oficirstvo / ves čas svojega oficirstva še ni doživel takega trenutka 2. oficirji: sklicati oficirstvo štaba ♪
- óglarstvo in oglárstvo -a s (ọ̑; ȃ) žganje oglja: drvarstvo in oglarstvo ♪
- oglaševálec -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) naročnik (malega) oglasa: po objavi oglasa je oglaševalec prejel veliko ponudb; privabiti oglaševalce; naslov oglaševalca ♪
- oglaševálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na oglaševanje: reklamna in oglaševalna podjetja ♪
- oglaševánje -a s (ȃ) glagolnik od oglaševati: cena oglaševanja; stroški za oglaševanje / oglas velja štirinajst dni od dneva oglaševanja ko je bil objavljen ♪
- oglaševáti -újem nedov. (á ȗ) 1. objavljati (male) oglase: v tem časopisu nerad oglašuje; oglaševati v revijah / tovarne oglašujejo po športnih dvoranah 2. star. razširjati, razglašati: oglaševati svoje ideje oglaševán -a -o: oglaševani izdelki, predmeti ♪
- oglaševáti se -újem se nedov. (á ȗ) star. oglašati se: v gozdu se je oglaševal samoten ptič ♪
- oglàv -áva m (ȁ á) knjiž. 1. zgornji del (obuvala): od čevljev so ostali le še oglavi; prišiti podplat na oglav 2. oglavnik: sneti oglav ♪
- oglávek -vka m (ȃ) knjiž., redko skalp: ob sedlu so mu viseli oglavki sovražnikov ♪
- ogláven -vna -o prid. (ā) redko naglaven: oglavni nakit ♪
- oglávje -a s (ȃ) 1. del pokrivala, zlasti klobuka, ki pokriva glavo: oblikovati oglavje; klobuk s širokimi krajci in nizkim oglavjem 2. knjiž. zgornji del (obuvala): prišiti podplat na oglavje ♪
- oglávnica -e ž (ȃ) knjiž. koničasto pokrivalo, navadno prišito ali pripeto k oblačilu; kapuca: potegniti oglavnico čez čepico; plašč z oglavnico // kar se nosi na glavi, navadno kot del oblačila: bele oglavnice redovnic; glava v črni potapljaški oglavnici kapi ♦ lov. oglavnica za sokole nekdaj pokrivalo, ki pokriva sokolu oči in ušesa pred lovom ♪
- oglávnik -a m (ȃ) agr. priprava iz vrvic ali jermenov, ki se da živali na glavo, da se lahko vodi: natakniti konju oglavnik ♪
14.926 14.951 14.976 15.001 15.026 15.051 15.076 15.101 15.126 15.151