Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

V (14.251-14.275)


  1.      nôžev  -a -o prid. (ó) nanašajoč se na nož: nožev hrbet, ročaj; noževo rezilo / dodati za noževo konico soli ♪
  2.      nráv  in nràv nráva m (ȃ; ȁ á) zastar. 1. narava, čud: človek prepirljivega, šaljivega nrava / po svojem nravu je dober 2. nav. mn. navada: nravi tistega časa so bili zelo kruti / narodni nravi in običaji ♪
  3.      nráv  -í ž (ȃ) knjiž. 1. navadno s prilastkom skupek človekovih lastnosti, iz katerih izhaja njegovo ravnanje; narava: bila sta različne nravi / v njej se je prebujala ženska nrav; človek mirne, preračunljive nravi / ekspr. ona je lahke nravi / po svoji nravi je veseljak 2. morala, etika: nrav in pravo sta nepogrešljivi opori družbenega življenja ● knjiž. v romanu je prikazal čiste nravi Slovanov in pokvarjenost Bizantincev značaje; knjiž. vse bolj je spoznaval nrav malomestnega življenja posebnosti, značilnosti ♪
  4.      nráven  -vna -o prid. (á ā) knjiž. moralen: a) z nravnega stališča je to sprejemljivo / nravno ravnanje, življenje / nravni nauk b) nravni propad, razkroj; držati se nravnih načel / ima izostren nravni čut / nravna neoporečnost / ta ženska je bila visoko nravna nrávno prisl.: živeti nravno; nravno zrel človek ♪
  5.      nrávnost  -i ž (á) knjiž. moralnost: s tem dejanjem je dokazal svojo nravnost / biti nepokvarjene nravnosti / humanistična nravnost / dvomiti o nravnosti kakega dejanja, ravnanja ♪
  6.      nravoslóvje  -a s (ọ̑) filoz. filozofska disciplina, ki obravnava merila človeškega hotenja in ravnanja glede na dobro in zlo; etika: ta vprašanja obravnava nravoslovje // s prilastkom načela o dobrem in zlem: humanistično, krščansko nravoslovje; v teh besedah je izraženo vse nravoslovje tedanje dobe ♪
  7.      nrávstven  -a -o prid. (ȃ) knjiž. moralen: a) z nravstvenega stališča je tako dejanje nedopustno / tega ne bi smel storiti, to vendar ni nravstveno b) nravstvena načela / nravstvena neoporečnost, zrelost / nravstvena vzgoja otrok / filozofsko-nravstveni nauk ◊ filoz. nravstvena filozofija etika; jur. nravstveno spričevalo nekdaj listina, ki jo izda občina o vedenju osebe nrávstveno prisl.: to ga je nravstveno dvignilo ♪
  8.      nrávstvenost  -i ž (ȃ) knjiž. moralnost: človek neoporečne nravstvenosti / nravstvenost zgodbe je očitna ♪
  9.      obadva  gl. oba ♪
  10.      obárvanje  -a s (ȃ) glagolnik od obarvati: obarvanje lesa, tkanine / miljejsko obarvanje oseb ♪
  11.      obárvanost  -i ž (ȃ) lastnost, značilnost obarvanega: enakomerna obarvanost kože; obarvanost kril pri metuljih / čustvena obarvanost balade; narečna obarvanost jezika; zvočna obarvanost ♪
  12.      obárvati  -am dov. (ȃ) 1. dati čemu kako barvo: primesi različno obarvajo diamant; pri trohnobi se les rdečkasto obarva / ekspr. jeza ji je obarvala obraz z rdečico // navadno s prislovom dati čemu določene poteze, značilnosti: pisatelj je plastično obarval razcep med starimi in mladimi; politično obarvati dogodke; obarvati jezik z narečnimi besedami 2. redko pobarvati: obarvati stene z apnom ◊ med. obarvati histološki preparat obárvan -a -o: čustveno obarvane besede; rdeče obarvana jabolka ♪
  13.      obáviti  -im dov. (á ȃ) zastar. opraviti: svoje delo je že obavil ♪
  14.      obávljati  -am nedov. (á) zastar. opravljati: službo je vestno obavljal ♪
  15.      občánstvo  -a s (ȃ) pripadnost določeni občini: ugotoviti občanstvo / diploma častnega občanstva ♪
  16.      óbčečlovéški  -a -o prid. (ọ̄-ẹ́) nanašajoč se na vse ljudi, človeštvo: občečloveški napredek; to delo ima občečloveški pomen; občečloveške pravice / publ.: zbirati kandidate po strokovnih in občečloveških kvalitetah človeških; občečloveške napake óbčečlovéško prisl.: občečloveško veljavne norme; sam.: v njegovem delu je premalo občečloveškega ♪
  17.      óbčedržáven  -vna -o prid. (ọ̄-á) knjiž. vsedržaven, splošnodržaven: stvar ima občedržaven pomen / občedržavni načrt ♪
  18.      óbčepráven  -vna -o prid. (ọ̄-ā) nanašajoč se na obče pravo: občepravna določba ♪
  19.      óbčeslovánski  -a -o prid. (ọ̄-ȃ) knjiž. vseslovanski, splošnoslovanski: občeslovanski izraz; občeslovansko ime ♪
  20.      občéstven  in óbčestven -a -o prid. (ẹ̑; ọ̄) nanašajoč se na občestvo: občestveni duh; občestvena zavest; individualno in občestveno čustvovanje / občestveno življenje med Slovenci ♪
  21.      občéstvenost  tudi óbčestvenost -i ž (ẹ̑; ọ̄) knjiž. značilnost občestvenega: občestvenost kmečkega človeka; razrednost in občestvenost ♪
  22.      óbčestvo  in občéstvo -a s (ọ̄; ẹ̑) knjiž. skupnost ljudi glede na duhovne vrednote, miselnost, izročilo: izločiti koga iz občestva; biti član, del slovenskega narodnega občestva; vaško občestvo / obračati se od osebnega jaza k občestvu k ljudem, družbi / človeško občestvo človeštvo; državno občestvo država ♦ rel. cerkveno občestvo člani cerkve, ki jih povezujejo med seboj zakramenti; občéstvo svetnikov verniki, svetniki in duše v vicah ♪
  23.      občeválen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na občevanje: ta iznajdba je povečala občevalne možnosti na daljavo / občevalna sredstva komunikacijska sredstva ♦ jur. občevalni jezik jezik, ki ga uporabljajo ljudje pri medsebojnih stikih ♪
  24.      občevánje  -a s (ȃ) glagolnik od občevati: a) občevanje z znamenji / zaporniku so onemogočili občevanje s člani organizacije stike / vljudnost pri občevanju s strankami b) prenašanje bolezni z občevanjem / spolno občevanje ♪
  25.      občeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. biti v stiku, sporazumevati se: pismeno, ustno občevati / knjiž. podmornica občuje z zunanjim svetom s periskopom // pogovarjati se, dogovarjati se: prijazno je občeval z vsakomer / sodišče mu je prepovedalo občevati z njim družiti se, pogovarjati se z njim 2. opravljati spolno združitev: pogosto občevati / spolno občevati // imeti spolna razmerja: občevati z mladoletnicami ♪

   14.126 14.151 14.176 14.201 14.226 14.251 14.276 14.301 14.326 14.351  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA