Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

V (14.101-14.125)


  1.      nóetov  -a -o prid. (ọ̑) zool., v zvezi noetova barčica užitna školjka plitvih morij, Arca noae ♪
  2.      nogavíca  -e ž (í) nav. mn. pleteno oblačilo za na nogo: obuti nogavice; plesti nogavice; strgati si nogavico; bombažne, najlon(ske), volnene nogavice; debele nogavice / dolge nogavice ki segajo čez kolena; kratke nogavice ki segajo do gležnjev ali malo čez gležnje; elastične nogavice; hlačne nogavice ženske nogavice in hlačke, izdelane v enem kosu; mrežaste nogavice; ženske nogavice; nogavice brez šiva, pog. brez črte ∙ ekspr. denar spravlja v nogavico ga hrani doma; varčuje ♪
  3.      nogavíčar  -ja m (ȋ) izdelovalec ali prodajalec nogavic: njegov oče je bil nogavičar; prodajalne nogavičarjev ♪
  4.      nogavíčarka  -e ž (ȋ) ženska oblika od nogavičar: nogavičarke in tkalke ♪
  5.      nogavíčarski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na nogavičarje ali nogavičarstvo: nogavičarska obrt / nogavičarski mojster ♪
  6.      nogavíčarstvo  -a s (ȋ) nogavičarska obrt: nogavičarstvo je bilo v teh krajih zelo razvito ♪
  7.      nogavíčast  -a -o prid. (í) podoben nogavici: nogavičasta čepica ♦ vet. nogavičasti konj konj z belo dlako na spodnjem delu nog ♪
  8.      nogavíčka  -e ž (í) manjšalnica od nogavica: deklica je obula rdeče nogavičke ♪
  9.      nójev  tudi nôjev -a -o (ọ̑; ó) pridevnik od noj: nojevo jajce; klobuk z nojevim peresom ♪
  10.      nójevski  tudi nôjevski -a -o prid. (ọ̑; ó) nanašajoč se na noje: nojevska farma // ekspr. ki noče videti neprijetne resnice, sprijazniti se z njo: nojevska politika, taktika ♪
  11.      nomádstvo  -a s (ȃ) 1. gospodarska dejavnost, način življenja nomadov: v nekaterih afriških deželah je nomadstvo še precej pogosto / gorsko pašništvo se je omejilo na poletno nomadstvo 2. publ. pogosto preseljevanje, popotovanje: naveličal sem se nomadstva / motorizirano, počitniško nomadstvo ♪
  12.      nóminativ  -a m (ọ̑) lingv. prvi sklon, imenovalnik: nominativ duala; nominativ in akuzativ ♪
  13.      norčàv  -áva -o prid. (ȁ á) 1. ki (rad) uganja norčije: norčav človek; bila je norčava kakor mlada psička // knjiž. ki vsebuje, izraža neresnost, šaljivost: to je rekla z norčavim glasom / norčave domislice 2. zastar. neumen, nespameten: zadosti sem že videl na tem norčavem svetu norčávo prisl.: vedel se je prav norčavo ♪
  14.      norčávost  -i ž (á) lastnost norčavega človeka: prijetna norčavost vaškega šaljivca / norčavosti mu niso zamerili / norčavost pustnega torka // knjiž. norčija: uganjati norčavosti; razpoložen za norčavosti ♪
  15.      norčeválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) knjiž. kdor se (rad) norčuje, posmehuje: planil je in udaril norčevalca; hudobni norčevalci ♪
  16.      norčevánje  -a s (ȃ) glagolnik od norčevati se: tako norčevanje jo je zabolelo; norčevanje iz samega sebe; norčevanje in zabavljanje ♪
  17.      norčeváti se  -újem se nedov. (á ȗ) navadno v zvezi z iz navadno z besedami izražati neresen, nespoštljiv odnos do koga: norčevati se iz brata; norčuje se iz njega, star. z njim // imeti neresen, nespoštljiv odnos do česa: s tem se norčuje iz njegove revščine; norčevati se iz vsega ● ekspr. zdelo se ji je, da se fant samo norčuje da se noče, ne želi poročiti z njo; ekspr. ali se norčuješ šališ norčujóč se -a -e: norčujoč se je odbil njegov predlog ♪
  18.      nôrčevski  -a -o prid. (ó) 1. tak kot pri duševno bolnih: norčevski smeh 2. nanašajoč se na dvornega norca: norčevska služba / norčevska čepica ♪
  19.      norčljív  -a -o prid. (ȋ í) redko norčav: norčljiv človek / zaslišal je norčljiv smeh norčljívo prisl.: norčljivo odgovarjati ♪
  20.      normatív  -a m (ȋ) 1. nav. mn. količina delovnega časa, surovin, potrebna za izdelavo, uresničitev česa: izračunati, predpisati, znižati normative; minimalni, približni normativi / normativi (za porabo) časa; normativi materiala; normativi za gradnjo stanovanj / zaradi novih normativov se je število šolskih oddelkov povečalo // kar določa za to potrebno količino: normativi predpisujejo drugačne mere; izdati, prebrati normative 2. knjiž. merilo, kriterij: zanj je znanost odločilni normativ; nimamo zanesljivih normativov za ugotavljanje telesnih zmogljivosti / redko njegovi slovnici je bila glavni normativ latinščina zgled, model ● publ. estetski, jezikovni normativi predpisi, zahteve ♪
  21.      normatíven  -vna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na normo, pravilo, zakon: pedagogika obravnava predvsem normativno, psihologija pa empirično stran človekovega razvoja / normativna trditev, zahteva; njegova estetika hoče biti normativna / normativni posegi v knjižni jezik / zakoni in drugi normativni akti; odločba je za naše ravnanje normativna / normativni organi oblasti ♦ filoz. normativne znanosti znanosti, ki obravnavajo, določajo norme, pravila človekovega ravnanja, mišljenja; lingv. normativni kvalifikator kvalifikator, ki označuje, določa jezikovno sredstvo, pojav glede na normo knjižnega jezika; informativno-normativni slovar; normativna slovnica slovnica, ki določa, katera jezikovna sredstva, možnosti se smejo, morajo uporabljati v določenem knjižnem jeziku normatívno prisl.: normativno določiti ♪
  22.      normatívnost  -i ž (ȋ) lastnost, značilnost normativnega: estetska, moralna normativnost / normativnost njegovih zahtev je očitna ♪
  23.      noroglàv  in norogláv -áva -o prid. (ȁ á; ȃ) ekspr. ki ravna neumno, nespametno: noroglav človek; ne bodi noroglav / to so bili noroglavi dnevi noroglávo prisl.: noroglavo je silil stran ♪
  24.      noroglávec  -vca m (ȃ) ekspr. nespameten, neumen človek: ta noroglavec pa še sili za njo; predrzni noroglavci ♪
  25.      noroglávka  -e ž (ȃ) bot. strupena goba z rdečkasto trosovnico in rdečim, mrežastim betom, Boletus luridus ♪

   13.976 14.001 14.026 14.051 14.076 14.101 14.126 14.151 14.176 14.201  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA