Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

V (12.826-12.850)


  1.      navdihoválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor da navdih: navdihovalec umetniškega dela / navdihovalci in organizatorji osvobodilnega gibanja pobudniki / obsodili so krivce in njihove navdihovalce hujskače ♪
  2.      navdihoválka  -e [u̯k tudi lk] ž (ȃ) ženska, ki da navdih: navdihovalke pesnikov ♪
  3.      navdihováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. dajati navdih: pesnika navdihuje socialno čustvo; pisatelja je navdihovala vera v človeka; povest je navdihoval vojni čas; Goethe se je navdihoval pri Danteju // dajati pobudo za kaj, vplivati na kaj: tisti, ki navdihujejo tako ravnanje, so se spustili v nevarno igro 2. knjiž. povzročati, vzbujati v kom kaj: njegova usoda jih je navdihovala s sočutjem / navdihujejo ga želje, da bi ji pomagal navdihujóč -a -e: navdihujoča moč lepote ♪
  4.      navdílj  prisl. (ȋ) star. neprenehoma: narava ustvarja navdilj iz starega novo ♪
  5.      navdòl  [ou̯] prisl. (ȍ) zastar. navzdol: iti, spustiti se navdol ♪
  6.      navdúšenec  -nca m (ȗ) nav. ekspr. kdor se zelo navdušuje za kaj in navdušeno tudi dela: bil je velik navdušenec; gledališki navdušenci; športni navdušenci; skupina mladih navdušencev / boksarsko srečanje si je ogledalo veliko navdušencev ♪
  7.      navdušenják  -a m (á) knjiž. navdušenec: bil je velik navdušenjak; kulturni navdušenjaki ♪
  8.      navdúšenje  -a s (ȗ) 1. veliko veselje, volja, pripravljenost zlasti za kako delo, dejavnost: za tako delo je potrebno navdušenje; fant kaže veliko navdušenje za učenje / svojega navdušenja za napredne ideje ni mogel dolgo skrivati / ekspr. bojevati se z velikim navdušenjem 2. zelo pozitiven čustveni odnos do česa: izražati, kazati navdušenje nad čim; vzbuditi navdušenje / ekspr. z obraza mu je sijalo navdušenje // izražanje takega odnosa: navdušenje se dolgo ni moglo poleči; ekspr.: mesto je kar kipelo od navdušenja; ob koncu predstave je izbruhnil pravi vulkan navdušenja / predajati se navdušenju ● ekspr. izrazil je navdušenje nad prebrano knjigo rekel je, da mu je zelo všeč ♪
  9.      navdúšenost  -i ž (ȗ) lastnost, stanje navdušenega človeka: občudovali so njegovo navdušenost za delo / kaže veliko navdušenost za šport // navdušenje: sprejeli so ga z veliko navdušenostjo; ekspr. dvorano je zajel vihar navdušenosti ♪
  10.      navduševálec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor navdušuje za kaj: govornik je bil navduševalec množic ♪
  11.      navduševálen  -lna -o prid. (ȃ) s katerim se navdušuje: imeti navduševalen govor; navduševalne pesmi / knjiž. odnos delavcev do knjižnice je navduševalen navdušujoč ♪
  12.      navduševánje  -a s (ȃ) glagolnik od navduševati: navduševanje za boj, prostost / knjige so bile edini predmet njegovega navduševanja ♪
  13.      navduševáti  -újem nedov. (á ȗ) 1. povzročati veliko veselje, voljo, pripravljenost zlasti za kako delo, dejavnost: navduševati ljudi za planinstvo; znal je navduševati učence za vse, kar je lepo in dobro; navduševati se za napredne ideje / publ. nova moda se navdušuje nad dolgimi oblekami 2. vzbujati zelo pozitiven čustveni odnos do česa: s svojim petjem je navduševal poslušalce / gore so ga vedno navduševale; obiskovalci se navdušujejo nad lepim razgledom in prijaznostjo domačinov navdušujóč -a -e: navdušujoč se za literaturo, je veliko bral; njegov predlog je navdušujoč; spregovoril je nekaj navdušujočih besed ♪
  14.      navdúšiti  -im dov. (ū ȗ) 1. povzročiti pri kom veliko veselje, voljo, pripravljenost zlasti za kako delo, dejavnost: učitelj ga je navdušil za matematiko; znal je navdušiti ljudi za delo; navdušiti se za šport 2. vzbuditi zelo pozitiven čustveni odnos do česa: prva predstava gledalcev ni navdušila; po naravi je tak, da ga težko kaj navduši; že ob prvem srečanju se je navdušil za dekle / navdušiti se nad dosežki tehnike navdúšen -a -o: navdušen planinec, športnik; navdušen pristaš nove umetniške smeri; zelo je navdušen za poezijo; poslušalci so bili navdušeni nad izvajalci / govoriti navdušene besede; prisl.: navdušeno delati, govoriti, pozdravljati; predsednika so povsod navdušeno sprejeli ♪
  15.      navdušljív  -a -o prid. (ȋ í) knjiž. ki se (hitro) navduši: je navdušljiv človek / biti navdušljivega značaja ♪
  16.      návečer  -a m (ā) redko večer pred praznikom ali določenim dogodkom: to je bil navečer pred poroko / na navečer tekmovanja; prim. večer ♪
  17.      navečérjati se  -am se dov. (ẹ̑) najesti se pri večerji: pri nas se boš navečerjal / tu se lahko poceni navečerjaš ♪
  18.      navédba  -e ž (ẹ̑) glagolnik od navesti: zahtevati navedbo kraja, vsebine // kar se ustno ali pismeno posreduje drugim: potrditi navedbo, navedbe; navedbe so resnične, točne / po njegovih navedbah je bilo drugače ♦ jur. navedbe obtožnice, prič ♪
  19.      navédek  -dka m (ẹ̑) knjiž. 1. citat: izpustiti, preveriti navedek; navedki iz Cankarja / dobesedni navedek 2. redko podatek, pojasnilo: biografski navedki; mesto poudarka, sklanjatev in drugi navedki o krajevnih imenih ♪
  20.      navédnica  -e ž (ẹ̑) nav. mn., knjiž. narekovaj: postaviti besedo, stavek med navednice ♪
  21.      návek  prisl. (á) nar. vzhodno zmeraj, zmerom: navek ne bo živel / njeno trpljenje mi je za navek ostalo v spominu ♪
  22.      nável  -vla m (á) nar. vzhodno v obliki polkrogle naloženo seno, slama; kopica: vrsta navlov / spravljati seno v navle ♪
  23.      navelíčanec  -nca m (ȋ) ekspr. naveličan človek: s takim naveličancem je hudo ♪
  24.      navelíčanje  -a s (ȋ) naveličanost: v tem naveličanju moraš nekaj ukreniti; naveličanje in razočaranje / to sem storil iz naveličanja / ekspr. igrali smo se do naveličanja zelo dolgo ♪
  25.      navelíčanost  -i ž (ȋ) stanje človeka a) ki se je česa naveličal: naveličanost nad enoličnim delom / med poslušalci je opaziti naveličanost / govoriti z naveličanostjo b) ki je brez volje, zanimanja: preprečevati naveličanost pri mladini / loteva se jih naveličanost postajajo naveličani ♪

   12.701 12.726 12.751 12.776 12.801 12.826 12.851 12.876 12.901 12.926  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA