Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

V (11.526-11.550)


  1.      ljúdstvo  -a s (ȗ) 1. skupnost pripadnikov določene države: organizirati ljudstvo za boj proti okupatorju; slovensko ljudstvo; predstavniki ljudstva; uživati zaupanje ljudstva; dolžnosti do ljudstva / delovno ljudstvo Jugoslavije vsi ljudje, ki so ali so bili udeleženi pri družbenem delu / soditi v imenu ljudstva / Socialistična zveza delovnega ljudstva [SZDL] 2. preprosti, manj izobraženi sloji prebivalstva: ljudstvo se prebuja; izobraževati ljudstvo; zbirati pesmi med ljudstvom; ta navada še živi med ljudstvom; ljudstvo in izobraženci / to je človek iz ljudstva / kmečko ljudstvo; knjige za preprosto ljudstvo // v nekaterih družbenih ureditvah večinski, zlasti socialno nižji družbeni sloji: ljudstvo je govorilo slovensko; izžemati ljudstvo; ta šola je bila ljudem iz ljudstva nedostopna 3. nav. mn. skupnost ljudi, ki jih druži skupen izvor, skupna preteklost, podoben jezik, običaji: Feničani in druga ljudstva okoli Sredozemskega morja; zgodovina ljudstev; razvoj iz ljudstva v narod / državna ljudstva s svojo državo; izvoljeno ljudstvo po bibliji Judje; lovska, pastirska ljudstva 4. velika strnjena skupina ljudi: po zborovanju se je ljudstvo razšlo; ljudstvo je ob tem prizoru zahrumelo; med ljudstvom se je slišalo odobravanje // nav. ekspr. več ljudi, ljudje: vprašaj, če ljudstvo soglaša; na trgu je bilo mnogo ljudstva; bilo je ljudstva kot mravelj / star. tam se je zbralo precej mladega ljudstva mladine; zastar. žensko ljudstvo ženske 5. zastar., s prilastkom (organizirana) skupina živali: opičje ljudstvo; ljudstvo iz istega panja ● glas ljudstva izraženo mnenje, mišljenje skupine, množice ♪
  2.      locnjévka  in lôcnjevka -e ž (ẹ̄; ó) nar. belokranjsko košara z locnom: prinesti malico v locnjevki ♪
  3.      ločeválen  -lna -o prid. (ȃ) 1. s katerim se ločuje: ločevalni postopek 2. lingv. ki izraža različnost, drugačnost: mesto poudarka v besedi ima včasih tudi ločevalni pomen ♪
  4.      ločevánje  -a s (ȃ) glagolnik od ločevati: združevanje in ločevanje / od tod izvira ločevanje med veliko in malo divjadjo / publ. takrat se je začelo ločevanje duhov ♪
  5.      ločeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. delati, da kaj ni več skupaj s čim drugim: stroj ločuje bombažna vlakna od semenja / po dolgem času sta se sešla, pa ju že ločujejo 2. videti, občutiti različnost med osebami, stvarmi, pojmi: ločevati dobro od slabega; kritik očitno ne ločuje tega pesnika od drugih nepomembnih avtorjev 3. biti, nahajati se vmes: posamezne pesniške cikle ločujejo vinjete; visok zid ločuje vrt od ceste; pren. globok prepad ločuje razvite in nerazvite dežele ločeváti se 1. knjiž. biti različen, drugačen: takrat se je kmet zelo ločeval od meščana; ta prizadevanja se ločujejo od prejšnjih 2. biti v (sodnem) postopku za prenehanje zakonske zveze, strok. razvezovati se: slišal sem, da se ločujeta // večkrat se ločiti, se razvezati: filmski igralci se radi poročajo in ločujejo ● star. slika kaže, kako se sin ločuje od matere poslavlja; star. ločevati se s tega sveta umirati ločujóč -a -e: govoril je jasno, ločujoč bistveno od nebistvenega; ločujoči znaki ♪
  6.      ločítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od ločiti: a) ločitev rude od jalovine / ločitev cerkve od države; ločitev sodstva od uprave / publ. ločitev duhov razcepitev v nazorsko različne skupine b) po ločitvi se je preselil v drug kraj; tožba za ločitev; vzrok za ločitev / ločitev zakona c) ločitev od dekleta je bila težka; ločitev od domačega kraja / ne jokaj, ločitev bo kratka ne bova dolgo ločena ∙ vznes. zdaj bije ura ločitve zdaj se moramo ločiti ♦ jur. ločitev (od mize in postelje) v cerkvenem pravu pri kateri zakonca pretrgata zakonsko skupnost, ostaneta pa v zakonski zvezi ♪
  7.      ločítven  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na ločitev (zakona): ločitveni razlog / ločitveni postopek; ločitvena razprava; vložiti ločitveno tožbo ♪
  8.      ločljív  -a -o prid. (ȋ í) ki se da ločiti: ločljivi deli priprave / v nekaterih državah zakon ni ločljiv ♪
  9.      ločljívost  -i ž (í) 1. lastnost, značilnost ločljivega: ločljivost delov / ločljivost, neločljivost zakonske zveze 2. fiz. količina, ki pove, v katerem primeru se še razločujejo podrobnosti pri opazovanju skozi optično pripravo: ločljivost daljnogleda, mikroskopa ♪
  10.      logaritmóvnik  -a m (ọ̑) mat. logaritemske tablice: kupiti logaritmovnik ♪
  11.      lojávost  in lójavost -i ž (á; ọ̑) lastnost, značilnost lojastega ali lojnatega: lojavost surovega masla; lojavost mesa ♦ med. močno, nenormalno izločanje žlez lojnic na obrazu, glavi; seboreja ♪
  12.      lójev  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na loj: lojev duh / lojeva sveča ♪
  13.      lójevec  -vca m (ọ̑) min. rudnina listasti magnezijev silikat s hidroksilno skupino: delati iz lojevca smukec ♪
  14.      lójevka  -e ž (ọ̑) redko lojena sveča: vtakniti lojevko v svečnik ♪
  15.      lókativ  -a m (ọ̑) lingv. peti sklon, mestnik: predlog z lokativom ♪
  16.      lókativen  -vna -o prid. (ọ̑) lingv. mestniški: lokativna končnica ♪
  17.      lokàv  -áva -o prid. (ȁ á) knjiž. zvijačen: to je lokav in zahrbten človek / lokav pogled; neprijeten lokav smehljaj / bister in lokav moški zvit, prebrisan lokávo prisl.: lokavo gledati; lokavo nastavljene pasti ♪
  18.      lokávost  -i ž (á) knjiž. zvijačnost: v njegovih očeh je opazil lokavost / Odisejeva lokavost / odkrili so njegove lokavosti prevare, zvijače ♪
  19.      lokávščina  -e ž (ȃ) zastar. prevara, zvijača: nobena posebna lokavščina ni bila potrebna, da sem te premotil / težko prenaša njegovo lokavščino zvijačnost ♪
  20.      lókev  -kve tudi lókva -e ž (ọ̄) 1. nar. mlaka, luža: lokev za hišo / napajati na lokvi 2. zastar. morska plitvina: beneške lokve ♪
  21.      lokomotíva  -e ž (ȋ) 1. vozilo za vleko vagonov, ki vozijo po tirnicah: lokomotiva drvi, piska, puha, ekspr. hrope in sopiha; to lokomotivo žene para; priklopiti lokomotivo; oster brlizg lokomotive; kurjač lokomotive; sopiha kot lokomotiva / normalnotirna, ozkotirna lokomotiva; parna lokomotiva; potniška, tovorna lokomotiva; rudniška lokomotiva prilagojena posebnim pogojem dela v rudnikih; pren., publ. trdil je, da je trgovina lokomotiva razvoja ♦ strojn. dizel lokomotiva; dizel-električna lokomotiva; električna lokomotiva ki jo ženejo elektromotorji, ki dobivajo tok iz zunanje napeljave; žel. premikalna ali ranžirna lokomotiva ki razstavlja vlake iz ene smeri in jih sestavlja v vlake za druge smeri; priprežna lokomotiva dodatna lokomotiva na začetku vlaka 2. igrača, ki predstavlja lokomotivo: dobiti v dar lokomotivo in vagončke ♪
  22.      lokomotíven  -vna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na lokomotivo: zlomila se je lokomotivna os; lokomotivno kolo / konjsko in lokomotivno prevažanje v rudnikih z lokomotivo ♪
  23.      lokomotívski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na lokomotivo: lokomotivska postaja, remiza / lokomotivski dimnik ♦ strojn. lokomotivski parni kotel ♪
  24.      lokostrélstvo  -a s (ẹ̑) šport, pri katerem se strelja z lokom: gojiti lokostrelstvo; republiško prvenstvo v lokostrelstvu ♪
  25.      lokovánje  -a s (ȃ) muz. uporabljanje loka pri godalnih instrumentih: napačno lokovanje ♪

   11.401 11.426 11.451 11.476 11.501 11.526 11.551 11.576 11.601 11.626  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA