Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ur (9.386-9.410)


  1.      vrstíca  -e ž (í) 1. grafična enota iz znakov, razvrščenih drug poleg drugega v eni smeri: na strani je štiriindvajset vrstic; označiti slabo odtisnjene vrstice; goste vrstice / napisati, prebrati nekaj vrstic // tisk. kovinska ali na film narejena predloga za tiskanje, ki obsega tako enoto: razmakniti vrstico; stroj za postavljanje vrstic // nav. mn., ekspr. besedilo, sestavek: ko boste prejeli te vrstice, bom že daleč; pisec teh vrstic je dogodek sam doživel 2. lit. ritmično urejena, navadno skladenjsko in pomensko zaključena grafična enota pesniškega besedila: kitice imajo štiri vrstice; rimane vrstice / dolga, kratka vrstica; dvodelna vrstica dolga vrstica, sestavljena iz dveh kratkih; pripovedna dolga vrstica dvodelna vrstica s štirimi naglašenimi in poljubnim številom nenaglašenih zlogov ● prebrati kaj med vrsticami ugotoviti kaj iz celote, ne da bi bilo določno izraženo ◊ lit. vsak od oštevilčenih, tradicionalnih členov, delov poglavja biblije, korana; rad. del slike na televizijskem zaslonu, ki jo vzbudi elektronski curek na poti od enega roba do drugega; rel. pri verskem obredu govorjeno ali peto kratko besedilo, stavek voditelja, ki mu sledi odgovor vseh; verzet ♪
  2.      vrstíčnik  -a m (ȋ) tisk. 1. prostor na stavnem stroju, kjer se zbirajo ulite vrstice v stolpec: vrstičnik se polni 2. priprava za uravnavanje dolžine in spiranje ročno postavljenih vrstic: regleta in vrstičnik ♪
  3.      vrstomér  -a m (ẹ̑) tisk. priprava za uravnavanje dolžine in spiranje ročno postavljenih vrstic; vrstičnik: naravnati vrstomer na ustrezen format ♪
  4.      vršáti  -ím nedov. (á í) 1. dajati močne, nezveneče, med seboj pomešane glasove: smreke so vršale v vetru; brezoseb. v oblakih je vršalo in bobnelo / veter vrši v bukovju; zunaj je vršal vihar / ekspr. po ulicah je vršal hrušč in trušč // s prislovnim določilom vršeč se premikati: granate so vršale nad njimi; jata ptic je vršala mimo / ekspr. za njim so vršale jezne ženske jezno, hrupno šle, tekle 2. z razburjenim govorjenjem, premikanjem, navadno več osebkov, povzročati vršenju podobne glasove: množica je vršala; čarovnice so vršale v oblakih ● ekspr. prihajajo, je vršalo med ljudmi se je vznemirjeno govorilo vršèč -éča -e: vršeče listje ♪
  5.      vršílec  -lca [u̯c in lc] m (ȋ) knjiž. kdor kaj dela, opravlja: vršilec dejanja ♦ jur. vršilec dolžnosti [v. d.] kdor začasno opravlja določena vodstvena dela in naloge // kdor kaj izpolnjuje, izvaja: vršilec oporoke ♪
  6.      vršítelj  -a m (ȋ) knjiž. kdor kaj izpolnjuje, izvaja: vršitelj ukazov / vršitelj idej uresničevalec ♪
  7.      vŕt  -a m, mn. vrtóvi (ȓ ŕ) 1. manjše zemljišče, navadno blizu hiše, na katerem raste trava, drevje, se goji vrtnina, okrasne rastline: okrog hiše je vrt; urediti vrt; iti na vrt; delati na vrtu; lep, velik vrt; vaški vrtovi; uta na vrtu; kupiti hišo z vrtom / biološki vrt na katerem se prideluje brez uporabe kemičnih gnojil in kemičnih pripravkov za zatiranje bolezni, škodljivcev in plevela; cvetlični, okrasni, zelenjavni vrt; sadni vrt sadovnjak // ekspr. drevje, cvetje, ki raste na takem zemljišču: vrt je že ozelenel; cvetoč vrt 2. negovano zemljišče z okrasnim rastlinjem, navadno za sprehode, oddih: gostje se sprehajajo po vrtu; grajski, samostanski vrt / vatikanski vrtovi / vznes. božji vrt pokopališče; knjiž., redko edenski vrt raj, paradiž; star. javni vrt park; vznes. vrt miru pokopališče // ekspr. področje posebnih naravnih lepot: Slovenija naj bi bila vrt Evrope / cvetje iz vrtov književnosti 3. posebej urejeno zemljišče kot del gostinskega lokala: restavracija ima vrt; na vrtu ne strežemo / gostilniški vrt 4. s prilastkom zemljišče, na katerem se gojijo rastline, živali, zlasti za študijske in splošnoizobraževalne namene: botanični, pomološki vrt; šolski vrt; živalski vrt ● viseči vrtovi nekdaj terasasti vrtovi v kraljevem gradu v Babilonu ◊ vrtn. okenski vrt okno, prirejeno za gojitev rastlin; zimski vrt prostor v javnih, stanovanjskih zgradbah z večinoma velikimi rastlinami za okras in, zlasti v zimskem času, za gojenje ♪
  8.      vŕtec 1 -tca m (ȓ) 1. navadno v zvezi otroški vrtec ustanova za varstvo in vzgojo predšolskih otrok: ustanoviti otroški vrtec; otrok hodi v otroški vrtec; vzgojiteljica v vrtcu / dati otroka v otroški vrtec v varstvo v to ustanovo / ekspr. otroški vrtec gre na sprehod otroci in vzgojiteljice te ustanove // poslopje te ustanove: popraviti, zgraditi otroški vrtec 2. ekspr. manjšalnica od vrt: ograditi vrtec / cvetlični vrtec ◊ alp. plezalni vrtec zelo pokončen ali navpičen, nevisok skalnat svet, kjer se urijo plezalci ♪
  9.      vrtélj  -a m (ẹ̑) 1. agr. lesena priprava iz navpičnega droga in vrtljivega vodoravnega križa ob vhodu, ki preprečuje vstop živine v ograjeni prostor: planšar zavrti vrtelj 2. nar. prekmursko premično nameščen prečni drog na sprednjem in zadnjem delu voza, v katerega se vtaknejo ročice; oplen: prvi, zadnji vrtelj 3. teh. vrtljiv člen verige: zaradi vrtelja se veriga ne zaplete ● knjiž., redko vrtelj preprečuje kupcem izhod vhodni vrtiljak; knjiž., redko zračni vrtelj zračni vrtinec ◊ navt. sidrni vrtelj vrtljiv člen sidrne verige ♪
  10.      vŕten  -tna -o prid. (ȓ) nanašajoč se na vrt: vrtna ograja / vrtni pridelek / vrtni škodljivec / vrtni nagelj; vrtne jagode gojene jagode, z debelejšimi sadovi; vrtna uta; vrtna miza; vrtne škarje / vrtna veselica ◊ bot. vrtni mak mak, iz mlečka katerega se pridobiva opij, Papaver somniferum; vrtni ognjič; vrtna brogovita okrasni grm z belimi cveti v socvetjih, podobnih kepam, Viburnum opulus sterile; vrtna kreša enoletna, navadno kulturna rastlina z belimi ali rdečimi cveti v socvetju, Lepidium sativum; vrtna loboda kulturna ali divja rastlina z užitnimi listi, Atriplex hortensis; vrtna sadrenka pajčolanka; vrtn. rumeni vrtni rman vrtna rastlina s pernatimi listi in zlato rumenimi cveti v socvetjih, Achillea filipendulina; vrtna črnika vrtna rastlina z drobno narezljanimi listi in bledo modrimi cveti, Nigella damascena; zool. veliki vrtni polž polž s precej visoko in široko rjavkasto hišico, Helix pomatia ♪
  11.      vrtéti  -ím nedov. (ẹ́ í) 1. delati, da se kaj giblje okoli svoje osi: voda vrti mlinsko kolo; vrteti na ražnju; vrteti z roko; hitro, počasi vrteti / vrteti vrtiljak 2. delati, da se kaj giblje okoli svoje osi v manjših, krajših premikih: vrteti radijski gumb, telefonsko številčnico; vrteti volan v levo / vrteti cigareto med prsti; vrteti klobuk v roki / ekspr. vrteli so glave, oči, da bi kaj videli // delati, da se kaj premika po prostoru, vrteč se okoli svoje osi: veter vrti po zraku orumenelo listje / ekspr. vrteti plesalko po plesišču 3. delati, da se kaj giblje po sklenjenem krogu ali elipsi: vrtel je kanglico, pa se mleko ni razlilo; vrteti posodo z ogljem 4. s krožnim premikanjem ročice kake naprave delati, da ta deluje: vrteti lajno, slamoreznico / ekspr. cele popoldneve vrti pedale se vozi s kolesom 5. z vrtenjem dela kake priprave okoli njegove osi delati, da priprava deluje: vrteti gramofon; spretno vrteti kolovrat // pog. predvajati: vrteti filme, risanke / vrteti resno glasbo 6. ekspr. ustrezno namenu uporabljati kaj, delati s čim: ta človek zna vrteti orodje / kuhalnico odlično vrti odlično kuha; dobro vrteti volan voziti avtomobil, vozilo / zna vrteti jezik spretno govoriti 7. pog. z različnih strani natančno, podrobno izpraševati: učitelj ga je precej vrtel, preden mu je dal oceno; vrteti koga zaradi zamujanja; vrteti na zagovoru, pri izpitu ● pog., ekspr. kar naprej vrti jezik govori; slabš. neprestano vrti svoj mlin govori; pog. nekaj mesecev ga že vrti je precej neuravnovešen; ekspr. cel popoldan vrteti telefon z vrtenjem telefonske številčnice hoteti vzpostaviti telefonsko zvezo; ekspr. vrtel je oči po zapuščeni domačiji gledal je vrtéti se 1. gibati se okoli svoje osi: kolesa na prevrnjenem avtomobilu se še vrtijo; vrteti se na petah; vrteti se v smeri urnega kazalca; vrteti se s tisoč vrtljaji na minuto; vrteti se kot vrtavka // ekspr. zaradi takega gibanja kakega svojega dela delovati: stroji se že vrtijo; žičnice se vrtijo obratujejo 2. gibati se okoli svoje osi v manjših, krajših premikih: ne zna sedeti pri miru, kar naprej se vrti / vso noč se je vrtela po postelji premetavala 3. gibati se po sklenjenem krogu ali elipsi: sateliti se vrtijo okrog zemlje // gibati se po črti, podobni krogu ali elipsi: zaradi neugodnega vetra se jadrnica vrti v zalivu; letalo se je eno uro vrtelo nad dolino // gibati se tako, da se zmeraj pride v izhodiščno točko: nikamor ne pridemo, samo vrtimo se / vrteti se na mestu; ladja se vrti v krogu / ekspr. begunci so se vrteli v začaranem krogu / ekspr. dogajanje, razprava se vrti v krogu 4. ekspr., s prislovnim določilom premikati se, hoditi kje, spreminjajoč smer: vrtel se je po hiši, kot bi bil domač / otroci se nam ves popoldan vrtijo pod nogami so nam zaradi takega gibanja v napoto, nas ovirajo pri hoji, gibanju; pren. po glavi se mu vrtijo čudne misli // opravljati svoje delo, premikajoč se, hodeč sem in tja: vrtela se je po kuhinji, da bi bilo kosilo čimprej skuhano; natakarji so se vrteli med gosti 5. ekspr., z dajalnikom imeti občutek vrtenja samega sebe ali predmetov v okolici: vse se mi vrti; brezoseb.: od pijače se mi vrti; zaradi pritiska se mu vrti; ob pogledu v dolino se mu je vrtelo 6. ekspr., v zvezi z okoli, okrog izraža, da je kaj središče ukvarjanja, zanimanja: mati se kar naprej vrti okoli otroka / pogovori se vrtijo okoli gospodarjenja / vse misli se vrtijo okrog počitnic / umetnik se pogosto vrti okoli otroštva ga upodablja, opisuje 7. ekspr., s prislovnim določilom biti, zadrževati se kje z določenim namenom: ves večer se vrti pred ogledalom 8. pog. biti, nastopati približno v količini, kot jo izraža določilo: hitrost se vrti okrog osemdeset kilometrov na uro / število zborovalcev se je vrtelo od tisoč do dva tisoč zborovalcev je bilo; vrednost hiše se vrti med desetimi in dvajsetimi milijoni hiša je vredna od deset do dvajset milijonov 9. pog. teči, potekati: ob nedeljah se vrti vse bolj počasi / pustil je, naj se stvari vrtijo svojo pot se razvijajo, potekajo normalno; misliš, da se bo vse po tebi vrtelo teklo, potekalo, kot ti hočeš ● pog., šalj. kolesca se mu ne vrtijo v pravo smer je nekoliko čudaški; ekspr. ali se je svet takrat res tako vrtel ali je bilo takrat res tako; ekspr. vrteti se okoli deklet veliko in rad se družiti z njimi; prizadevati si pridobiti njihovo naklonjenost; ekspr. misliš, da se bo ves svet vrtel okoli tebe da bodo vsi skrbeli zate, stregli tebi; ekspr. kdo ve, kaj se ji vrti po glavi o čem razmišlja; vrti se kot muha v močniku brezuspešno si prizadeva priti iz zapletenega, neugodnega položaja; nesmotrno se giblje, bega ◊ astr. Zemlja se vrti okoli svoje osi; Luna se vrti okoli Zemlje vrteč se okoli svoje osi kroži; geom. vrteti se v spirali vrtèč -éča -e: stal je pri vratih, v rokah vrteč kapo; vrteče se kolo ♪
  12.      vrtíčkarski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na vrtičkarje ali vrtičkarstvo: vrtičkarske skrbi / vrtičkarsko gibanje ● ekspr. vrtičkarsko pojmovanje kulture zelo ozko, omejeno ♪
  13.      vrtínčar  -ja m (ȋ) nav. mn., zool. majhni nevretenčarji s podolgovatim, sploščenim telesom, pokritim z migetalkami, Turbellaria ♪
  14.      vrtínčast  -a -o prid. (ȋ) 1. ki ima vrtince: vrtinčasta reka / vrtinčasta dlaka 2. ki se pojavlja v obliki vrtincev: vrtinčast veter; vrtinčasta meglica / vrtinčasto gibanje zraka / ekspr. vrtinčasti časi 3. fiz., v zvezi s tok, gibanje v katerem so vrtinci in se plasti tekočine ali plina mešajo; turbulenten: vrtinčasti tok; vrtinčasto gibanje ● ekspr. vrtinčaste stopnice polžaste stopnice vrtínčasto prisl.: dim se vrtinčasto dviga v zrak ♪
  15.      vrtínčen  -čna -o prid. (ȋ) 1. vrtinčast: vrtinčna reka / vrtinčno gibanje zraka ♦ avt. vrtinčni prekat prekat v dizlu, v katerem se v obliki vrtincev mešata zrak in gorivo 2. fiz., v zvezi s tok, gibanje v katerem so vrtinci in se plasti tekočine ali plina mešajo; turbulenten: vrtinčni tok; vrtinčno gibanje ♪
  16.      vrtínčenje  -a s (ȋ) glagolnik od vrtinčiti: vrtinčenje snežink, zraka / vrtinčenje reke / vrtinčenje misli ◊ fiz. pojav, pri katerem nastajajo vrtinci in se plasti tekočine ali plina mešajo; turbulenca ♪
  17.      vrtínčiti  -im nedov. (í ȋ) 1. povzročati, da se kaj premika v spiralastih zavojih: burja vrtinči dim; veter dviga in vrtinči suho listje na dvorišču; brezoseb. sneg je vrtinčilo; pren., ekspr. ljudje, ki jih vrtinčijo strasti // s prislovnim določilom premikajoč kaj na tak način nositi: vihar vrtinči snežinke v sobo; vrtinčiti smeti po ulici / plaz vrtinči s seboj tudi smučarje 2. povzročati vrtince v čem: izstrelki vrtinčijo gladino / močen veter vrtinči morje; pren., ekspr. dogodki vrtinčijo vaško okolje 3. vrteti, sukati: moški je vrtinčil oči / vrtinčiti z glavo vrtínčiti se 1. premikati se v spiralastih zavojih: listi se vrtinčijo v zraku; megle se vrtinčijo nad vrhovi; za avtomobilom se vrtinči prah; zavesa se vrtinči zaradi prepiha; pren., ekspr. številke so se mu brez reda in smisla vrtinčile v glavi // s prislovnim določilom premikajoč se na tak način prihajati: iz odprtin se je vrtinčila para; dim se vrtinči pod strop 2. delati vrtince: potok se vrtinči ob skalovju; vrgli so ga v vodo, kjer se reka najbolj vrtinči; vrtinčiti se in peniti 3. vrteti se, sukati se: otroka sta se vrtinčila po ledu / pogovor se je vrtinčil okoli zadnjih dogodkov / njegove misli se vrtinčijo okrog deklet ♪
  18.      vrtljív  -a -o prid. (ȋ í) ki se da vrteti: v dveh smereh vrtljiva kolesa / vrtljivi stol; vrtljivo stojalo za knjige; vrtljiva vrata ♦ astr. vrtljiva zvezdna karta zvezdna karta, na kateri se z vrtenjem njenega sestavnega dela ustvari videz zvezdnega neba za vsak dan in uro v letu; gled. vrtljivi oder oder, pri katerem se tla lahko zavrtijo ♪
  19.      vrtnár  -ja m (á) 1. kdor se ukvarja z vrtnarstvom: vrtnarji so vzgojili več novih sort / parkovni vrtnar 2. kdor ureja vrt, navadno večji: imeti, najeti vrtnarja; grajski, samostanski vrtnar ● ekspr. postaviti kozla za vrtnarja dati, zaupati komu mesto, ki je zanj glede na njegove napake popolnoma neprimerno ♪
  20.      vrtnaríca  -e ž (í) 1. ženska, ki se ukvarja z vrtnarstvom: kupiti zelenjavo pri vrtnarici na trgu 2. ženska, ki ureja vrt, navadno večji: grajska vrtnarica 3. star., navadno v zvezi otroška vrtnarica vzgojiteljica v otroškem vrtcu: dela kot otroška vrtnarica ♪
  21.      vrtnárstvo  -a s (ȃ) gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z gojenjem vrtnine, okrasnih rastlin: preživljati se z vrtnarstvom; sadjarstvo in vrtnarstvo / ljubiteljsko vrtnarstvo vrtičkarstvo / parkovno vrtnarstvo gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z gojenjem okrasnih rastlin in urejanjem parkov ♪
  22.      vrtoglávec  -vca m (ȃ) vrtoglav človek: vrtoglavec ne prenese pogleda v globino ● ekspr. ta vrtoglavec nas bo spravil v nesrečo nespameten, nepremišljen človek; zastar. vsak vrtoglavec jih prepriča goljuf, slepar ◊ zool. v pasjem črevesu živeč zajedavec, čigar mehurnjaki povzročajo vrtoglavost pri ovcah in govedu, Taenia multiceps ♪
  23.      vrtogláviti  -im nedov. (á ȃ) knjiž. 1. povzročati, da je kdo vrtoglav: visok pritisk ga vrtoglavi; vonj te rastline vrtoglavi ljudi in živali 2. s prislovnim določilom opotekaje se premikati, hoditi: bolnica vrtoglavi k oknu // neenakomerno, neurejeno se gibati v zraku: pajek vrtoglavi med nitmi mreže / letalo vrtoglavi z neba; listi vrtoglavijo proti zemlji neurejeno vrteč se padajo // brez cilja, reda, nepremišljeno se gibati, tekati sem in tja: otroci vrtoglavijo po dvorišču / množice vrtoglavijo sem in tja / metulj vrtoglavi nad vrtnicami 3. ravnati nespametno, nepremišljeno: sosedje še bolj vrtoglavijo kot mi / le pleši in vrtoglavi, dokler si še mlad počni neumnosti 4. povzročati, da je kdo zmeden: njegovo govorjenje jih vrtoglavi / vrtoglaviti dekle ♪
  24.      vŕvež  -a m (ȓ) živahno premikanje v velikem številu in v različne smeri: vrvež se je umiril; jutranji ulični vrvež; vrvež mravelj v mravljišču; vrvež turistov, vozil / izginiti v vrvežu // ekspr. živahno, vznemirljivo dogajanje: družabni, politični vrvež ♪
  25.      vrzél  -i [eu̯ tudi el] ž (ẹ̑) 1. prazen prostor, nastal zaradi manjkanja najmanj enega člena kake celote, sestavljene iz zaporedno sledečih si členov: narediti, zapolniti vrzel; zobne vrzeli; vrzeli med knjigami na policah; vrzeli v plotu / vojaki so se rešili skozi vrzel v sovražnikovem obroču // prazen prostor, nastal zaradi manjkanja najmanj enega člena kake celote sploh: zasaditi vrzeli z novimi sadikami; vrzel v gozdu / v grajskem obzidju so vrzeli večje, nenamerne odprtine / po tem letu je v kroniki pri podatkih več vrzeli manjkajočih podatkov / ekspr. z njegovo smrtjo je nastala velika vrzel 2. ekspr., navadno s prislovnim določilom kar čemu manjka, da bi bilo popolno: iskati, izkoriščati vrzeli v predpisih, zakonih; delo je zapolnilo vrzel v strokovni literaturi; v njegovem znanju je veliko vrzeli / imeti vrzeli v spominu ♪

   9.261 9.286 9.311 9.336 9.361 9.386 9.411 9.436 9.461 9.486  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA