Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ur (7.976-8.000)


  1.      sòobdolžênec  -nca [u̯ž] m (ȍ-é) jur. kdor je skupaj s kom obdolžen v istem kazenskem postopku: nezaupanje do soobdolženca ♪
  2.      sòobsójenec  -nca m (ȍ-ọ́) jur. kdor je skupaj s kom pravnomočno obsojen v istem kazenskem postopku: njegovi soobsojenci so dobili še hujše kazni ♪
  3.      sòobstòj  -ôja m (ȍ-ȍ ȍ-ó) knjiž. skupni obstoj, skupno obstajanje: soobstoj več kultur ♪
  4.      sòobtóženec  -nca m (ȍ-ọ́) jur. kdor je skupaj s kom obtožen v istem kazenskem postopku: izreči sodbo obtožencu XY in soobtožencem ♪
  5.      soóčenec  -nca m (ọ̑) jur. kdor je zaslišan istočasno z osebo, ki se je o isti stvari izpovedala drugače: vpisati izpovedi soočencev v zapisnik ♪
  6.      soóčiti  -im dov. (ọ̄ ọ̑) 1. narediti, povzročiti, da se kdo sestane s kom tako, da se ne more izogniti pogovoru, odgovoru: soočiti kršilca in očividce; osumljenca so soočili z okradeno žensko; soočiti se s pričami ♦ jur. zaslišati pričo ali obdolženca v navzočnosti osebe, ki se je o isti stvari izpovedala drugače 2. publ. narediti primerjavo, konfrontirati: želeli so soočiti različna mnenja; soočiti napore z uspehi; soočiti ugotovitve; soočiti svoja stališča s spoznanji kongresnih razprav ● publ. soočiti koga z dejstvi prikazati jih taka, kot so soóčiti se publ., v zvezi s s, z izraža, da postane kdo deležen zlasti česa neprijetnega: spoznal je, da se mora soočiti z dejanskim stanjem ∙ ekspr. treba se bo soočiti z resnico sprejeti, priznati jo tako, kot je soóčen -a -o: tedaj je bil prvič soočen s tem pojavom; prepoznati soočeno osebo ♪
  7.      sòodgovóren  -rna -o prid. (ȍ-ọ́ ȍ-ọ̄) ki je skupaj s kom odgovoren za kaj: sprevodnik je soodgovoren za potnike / čuti se soodgovornega za razvoj samoupravljanja / biti soodgovoren za neurejeno poslovanje ♪
  8.      sopára  -e ž (ȃ) 1. v plinasto stanje spremenjena tekočina pri vrelišču: sopara se je dvignila, puhnila iz lonca; odvajati soparo; ekspr. oblak sopare ♦ gastr. kuhati v sopari v primerni pokriti posodi nad vrelo vodo // topel zrak, poln vidnih hlapov: skozi odprta hlevska vrata se je valila sopara; kuhinjska sopara / živali se je kadila sopara iz gobca // redko izparina, izhlapina: zatohla sopara gnoja; zrak, poln strupene sopare 2. razmeroma visoka temperatura in vlažnost ozračja: sopara se tudi proti večeru ni polegla; neznosna sopara; poletna sopara ● knjiž. izza sosednjega hriba se je dvigala sopara megla ♪
  9.      sopáren 1 -rna -o prid. (á ā) ki ima razmeroma visoko temperaturo in vlažnost: soparen zrak; soparno ozračje / soparen dan; soparno poletje / soparno vreme; pren. soparno ozračje v kolektivu // neprijetno topel, vlažen: oditi iz soparnih prostorov; soparni rovi v rudniku ∙ soparna vročina neprijetno vlažna sopárno prisl.: soparno vroč poletni dan / v povedni rabi popoldne je bilo soparno ♪
  10.      sopárica  -e ž (ȃ) 1. razmeroma visoka temperatura in vlažnost ozračja: soparica je kazala na spremembo vremena; okrog poldne je nastopila soparica; dušeča, neznosna soparica; poletna, popoldanska soparica; soparica pred viharjem // neprijetno topel, vlažen zrak: kljub neznosni soparici so vztrajali v dvorani; smrad in soparica zaradi gneče / omotična soparica v tovarni slab zrak 2. ekspr. vroče, megličasto ozračje: gozd se je ovil v soparico; migetanje, utripanje soparice ● ekspr. iz kave se je dvigala soparica rahla sopara; od stene puhti soparica vroč zrak ♪
  11.      sòplemenják  -a m (ȍ-á) kdor je v razmerju do drugega pripadnik istega plemena: spoštovati lastnino soplemenjakov; poglavar je urejal zadeve soplemenjakov ∙ zastar. divjal ni le proti belopoltim, ampak tudi proti soplemenjakom pripadnikom iste rase; zastar. pisateljevo pogumno stališče do napak soplemenjakov rojakov ♪
  12.      sôpot  -a in sopòt -ôta m (ó; ȍ ó) nar. 1. šumenje, šum: poslušati sopot iz potoka 2. zelo ozka dolina z rečno, hudourniško strugo: sopoti in soteske 3. sopara, sopuh: Topel sopot, ki so ga nadihale ponoči krave, ga je zajel (F. Godina) ♪
  13.      soprán  -a m (ȃ) najvišji ženski ali deški glas: peti sopran; imela je lep, prijeten sopran / odgovorila je v vreščečem sopranu // nav. mn., žarg. sopranistka ali sopranist: nastopili so soprani in alti; filharmonija potrebuje več sopranov ◊ muz. dramski sopran sopranski glas, navadno nekoliko nižji od liričnega soprana; koloraturni sopran sopranski glas za izvajanje koloratur; lirični sopran; prvi sopran najvišji sopran v vokalnem stavku ♪
  14.      sòpriséžnik  -a m (ȍ-ẹ̑) jur., nekdaj oseba, ki s prisego potrdi izjavo ene izmed strank v pravdi: potrditev izjave s prisego obdolženca in soprisežnika ♪
  15.      sôpsti  sôpem nedov., sópel in sôpel sôpla (ó) 1. težko, glasno dihati: bolnik je stokal in sopel; nadušljivo, razburjeno sopsti; sopel je, kakor da bi mu ležal kamen na prsih; sope kot kovaški meh / razburjen je bil in težko je sopel / počasi je sopel za čredo sopeč šel // slišno, globoko dihati: oče je spal in enakomerno sopel; živina je sopla / bik je besno sopel sopihal // zastar. dihati: v takem oklepu ni mogoče sopsti; tako je poslušal, da si še sopsti ni upal 2. ekspr. dajati sopenju podobne glasove: mlini trudno sopejo / v dolini sope tovarna / ladja sope iz pristanišča sopeč plove 3. preh., knjiž. globoko vdihavati: sopli so morski zrak; s slastjo je sopla vonj prvega cvetja 4. ekspr. dihati, pihati: starec je sopel v otrple dlani / peč mu je sopla v hrbet oddajala vanj toploto; vročina ji sope v obraz veje ● zastar. vse, kar sope, že spi živi, biva; ekspr. takoj morate iz mesta, je sopla med solzami sopeč govorila sopé: sope šepetati sopèč -éča -e: vsa upehana in težko sopeč, je sedla k mizi; sopeč žrebec; sopeče prsi; prisl.: sopeče se je dvignil; sopeče vzdihniti ♪
  16.      sorazméren  -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) 1. katerega deli so v pravem razmerju: sorazmerni stebri; njena postava je bila sorazmerna; stavba je premalo sorazmerna 2. v povedni rabi, navadno v zvezi s s, z ki ima glede na dejstvo, s katerim se primerja, ustrezno mero, količino: fantova majhna glava ni bila sorazmerna z njegovo veliko postavo / presežek je bil sorazmeren z deležem zaposlenih / publ. njegove pravice in dolžnosti niso bile sorazmerne pravicam in dolžnostim drugih 3. glede na dejstvo, s katerim se primerja, precej velik, precejšen: sorazmerna cenenost izdelka ga je presenetila; ugotoviti sorazmerno zaostalost pokrajine // precej velik, precejšen sploh: zmotiti sorazmeren mir v mestu; všeč jim je bila sorazmerna varnost postopka ◊ jur. sorazmerni delež delež, ki izhaja iz dednopravnega razmerja; mat. obseg kroga je sorazmeren s polmerom; obratno, premo sorazmeren sorazmérno prisl.: zakon mora sorazmerno deliti pravice in bremena; vrniti se v sorazmerno kratkem času; sorazmerno majhna umrljivost; sorazmerno malo ∙ vrt je sorazmerno urejen še kar ♪
  17.      sorbít  -a m (ȋ) kem. šestvalentni alkohol s šestimi atomi ogljika: pridobivati sorbit ◊ metal. kristalna struktura jekla, sestavljena iz zelo drobnih okroglih delcev ferita in cementita ♪
  18.      soródnik  -a m (ọ̑) človek v razmerju do človeka, iz katerega izhaja ali s katerim ima skupnega prednika: obiskal jih je sorodnik; biti sorodnik koga, star. komu; pomagati sorodniku; sorodnik po materini, očetovi strani / bližnji, daljni, najožji sorodniki; krvni sorodnik ♦ jur. krvni sorodnik ali sorodnik po posvojitvi; sorodnik v ravni, stranski črti // bitje ali vrsta bitij v razmerju do bitja, iz katerega izhaja, ali glede na skupnega prednika: tudi orangutan in gibon sta človekova sorodnika; morski zvezdi je najbližji sorodnik morski ježek; izumrli sorodnik medveda / tudi Germani in Romani so jezikovni sorodniki Slovanov / paprika je sorodnik paradižniku in tudi tobaku // ekspr. kar je v razmerju do česa drugega z določenimi enakimi, podobnimi lastnostmi: železo in njegovi sorodniki; ta strup proti sadnim škodljivcem ima več kemičnih sorodnikov ♪
  19.      soródstvo  -a s (ọ̑) 1. razmerje do človeka, iz katerega človek izhaja ali s katerim ima skupnega prednika: veže nas sorodstvo; ugotoviti sorodstvo koga s kom; stopnja sorodstva; sorodstvo in svaštvo / pog. stopiti s kom v sorodstvo postati sorodnik glede na določeno zakonsko zvezo; biti v sorodstvu / bližnje sorodstvo; sorodstvo do drugega, tretjega kolena; sorodstvo po materini, očetovi strani / jezikovno sorodstvo narodov / krvno sorodstvo / med njima je duhovno sorodstvo // razmerje do bitja, iz katerega bitje izhaja ali s katerim ima skupnega prednika: razdeliti živali po njihovem sorodstvu; sorodstvo med človekom in opico 2. sorodnost: notranje, oblikovno sorodstvo teh pesmi je zelo opazno 3. sorodniki: kaj misli, poreče sorodstvo, me ne skrbi; moževo, tetino sorodstvo; del sorodstva je proti njegovi odločitvi / v osmrtnicah žalujoča žena, otroci in drugo sorodstvo ● publ. razvojno, tehnično je ta tip avtomobila v sorodstvu z audijem 80 ima zelo podobne razvojne, tehnične značilnosti ◊ jur. pravno sorodstvo sorodstvo po posvojitvi; sorodstvo v ravni, stranski črti; vet. parjenje v najožjem sorodstvu ♪
  20.      sórta  -e ž (ọ̑) navadno s prilastkom 1. kulturne rastline iste vrste, ki se v določenih lastnostih razlikujejo od drugih kulturnih rastlin iste vrste, zvrst: ta sorta pšenice se je izrodila; uvajati, vzgajati nove sorte; krompirjeve sorte; sorte grozdja / sorta jonatan / industrijska, jedilna sorta; krompir zgodnje sorte ♦ agr. debeloplodna sorta jagod; opraševalna sorta za opraševanje sort, ki se z lastnim cvetnim prahom ne morejo oploditi; poskusna sorta katere lastnosti se načrtno preizkušajo; vodilna sorta ki je zaradi dobrih lastnosti najbolj razširjena 2. pog. vrsta: za kosilo so imeli tri sorte mesa; prodajati več sort peciva / slabš. poznam to sorto ljudi take (slabe) ljudi 3. nav. ekspr., v rodilniku, z oslabljenim pomenom izraža, da je kdo tak, kot določa prilastek: biti boječe, vesele sorte; čudne sorte ženska; on je človek posebne sorte / hči je čisto materine sorte prav taka kot mati / to je malomarnost, uživaštvo najslabše sorte ● pog. iste sorte ptiči skupaj letijo ljudje s podobnimi nazori se radi družijo; pog. kaj hočemo, ljudje so vsake sorte različni; vse sorte pog. vse sorte presenečenj je doživel različna, razna presenečenja; elipt., pog. kadar je malo pijan, vse sorte govori nespametno, nepremišljeno; elipt., pog. vse sorte pripovedujejo o njem o njem pripovedujejo zlasti slabe stvari ♪
  21.      sosédski  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na sosede: dobri sosedski odnosi; sosedski stiki / storiti sosedsko uslugo; obiskati iz sosedske vljudnosti / imeti čut za sosedsko skupnost ♦ jur. sosedsko pravo pravna pravila, ki omejujejo lastnika pri razpolaganju z zemljiščem v korist sosednjih zemljiških lastnikov sosédsko prisl.: sosedsko naklonjen; po sosedsko se zavzeti za koga ♪
  22.      sosédstvo  -a s (ẹ̑) 1. dejstvo, da je kdo sosed: veselili so se sosedstva z njimi; zbližati se zaradi sosedstva / za to pokrajino je bilo turško sosedstvo neugodno / dobro sosedstvo med državama dobri sosedski odnosi 2. najbližji del naselja, najbližji kraji: poročiti se v sosedstvu; znanec iz sosedstva / priseliti se, priti v mesto iz sosedstva okolice 3. redko sosedje: sosedstvo je neprijazno sprejelo novega lastnika; biti brez sosedstva ● imajo močen čut za vaško sosedstvo sosedsko skupnost ♪
  23.      soséska  -e ž (ẹ̑) 1. zaokrožen stanovanjski del v mestu z objekti, potrebnimi za vsakdanje življenje: zgraditi moderno sosesko; vrtec, šola in trgovina v soseski / stanovanjska soseska 2. kraj in bližnji kraji, s katerimi je ta navadno povezan: prodajati sadje po soseski; vsi v soseski so že obveščeni; najtrdnejša kmetija v soseski / tako dobrega studenca ni v vsej soseski daleč naokoli // prebivalci tega kraja in bližnjih krajev, ki so med seboj povezani: vsa soseska ga je imenovala s tem imenom; soseska se ga je izogibala 3. nekdaj skupnost upravičencev do skupnega premoženja ene ali več vasi: soseska je štela dvajset gospodarjev; izpolnjevati obveznosti do soseske / prositi sosesko za privoljenje / tako so sklenili na soseski na sestanku te skupnosti 4. rel. skupnost vernikov podružnice: oznaniti mašo za sosesko sv. Jurija ● star. živeti s kom v soseski biti sosed koga ♪
  24.      soséskin  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na sosesko: soseskina ureditev / soseskini gozdovi / to zemljišče je soseskina last ♪
  25.      soséščina  -e ž (ẹ̑) 1. dejstvo, da je kdo sosed: njena soseščina mu je bila zelo prijetna / ekspr. soseščina tega planeta bi za zemljo pomenila katastrofo 2. najbližji del naselja, najbližji kraji: najti si prijatelja v soseščini; opravljala ga je po vsej soseščini; otroci iz soseščine / urediti soseščino stavbe okolico; blagovnica stoji v soseščini avtobusne postaje zraven, blizu nje; nasad v soseščini gozda 3. ekspr. sosedje: na praznovanje je povabil vso soseščino; imeti nevarno, tatinsko soseščino / izstopanje glasu po jakosti ali tonu nasproti soseščini sosednjim glasovom ♪

   7.851 7.876 7.901 7.926 7.951 7.976 8.001 8.026 8.051 8.076  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA