Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ur (5.626-5.650)


  1.      oškodováti  -újem tudi oškódovati -ujem dov. (á ȗ; ọ̄) 1. povzročiti, narediti, da kdo ne dobi česa, kar bi moral dobiti: s takim ravnanjem so oškodovali delavce; oškodovati koga pri kupčiji // povzročiti, narediti, da ima kdo česa manj: stroški, ki jih je imel z očetovo boleznijo, so ga precej oškodovali / kot vljudnostna fraza pri pogostitvi, obdaritvi: preveč vas bomo oškodovali; kaj ste se tako oškodovali 2. povzročiti, narediti, da je kake nematerialne dobrine manj: oškodovati družbene koristi; oškodovati ugled koga; kulturno dediščino so oškodovali za velike vrednosti 3. star. poplačati: lep razgled nas je oškodoval za težave na strmi poti ● zastar. ta bolezen lahko oškoduje srce okvari, poškoduje oškodován tudi oškódovan -a -o: biti oškodovan v svojih pravicah ♪
  2.      oštevílčiti  -im dov. (í ȋ) 1. označiti s številko, navadno z zaporedno: oštevilčiti dopise, račune; urediti in oštevilčiti pisma 2. označiti strani, liste v knjigi, rokopisu z zaporedno številko, znakom: oštevilčiti knjigo / oštevilčiti strani oštevílčen -a -o: oštevilčeni sedeži; vstopnice so oštevilčene; hodnik z oštevilčenimi vrati ♦ zal. oštevilčena izdaja izdaja v majhni nakladi, katere izvodi se označijo z zaporednimi številkami; numerirana izdaja ♪
  3.      otépati  -am stil. -ljem nedov. (ẹ̄ ẹ̑) 1. z udarjanjem, tresenjem odstranjevati s česa: otepati prah z obleke; otepati sneg z drevja; z rok si je otepal čebele / otepati si plašč, klobuk / otepati konju muhe odganjati // nar. klatiti (s palico): otepati hruške, oreh 2. z udarjanjem snopa ob kaj ali po njem spravljati zrnje iz klasja, latja: otepati pšenico, rž, žito 3. nav. ekspr. delati neurejene gibe, navadno z rokami: v spanju je otepal okoli sebe in vpil; otepati po zraku / pes je veselo otepal z repom tolkel, udarjal 4. ekspr. jesti: otepati koruzni kruh; vsak dan otepajo žgance ● ekspr. hlačnice mu otepajo okrog nog mahedrajo, opletajo; ekspr. otepati neumnosti govoriti, pripovedovati; ekspr. otepati revščino slabo, revno živeti; ekspr. otepa prazno slamo govori vsebinsko prazno; ekspr. spet otepa tarok igra; knjiž., ekspr. volička sta utrujeno otepala po brazdi (s težavo) hodila otépati se ekspr. 1. odklanjati, ne marati: otrok se otepa zdravila / otepati se časti / vsi se ga otepajo; dolgo se ga je otepala, pa ji ni uspelo // braniti se, upirati se: otepati se bolezni; na vse načine se je otepal tega dela / otepati se misli na kaj; da ni vedel, se je otepal izgovarjal 2. ukvarjati se navadno s čim neprijetnim, težavnim: dolgo se že otepa s tem delom; otepati se z matematiko / škoda je časa, da bi se otepal s tem človekom / tovarna se otepa z velikimi težavami ● ekspr. hotel jo je objeti, pa se je otepala ni dovolila, ni pustila; ekspr. to se ti bo še otepalo bo imelo slabe, neprijetne posledice; ekspr. otepati se z lakoto živeti v pomanjkanju; knjiž. otepati se z mlini na veter spopadati se z namišljeno nevarnostjo; ekspr. ko so ga ujeli, se je otepal z vsemi štirimi zelo upiral otepáje: pes se mu je približal, otepaje z repom otepajóč -a -e: gledal jo je divje, otepajoč z rokami; vstopila je, otepajoč si sneg s plašča ♪
  4.      otežíti  -ím dov., tudi otéži; otéžil (ȋ í) 1. narediti kaj bolj naporno, težavno: slabo vreme jim je otežilo pot / sneg je otežil promet ♦ šport. otežiti gibalno vajo // narediti kaj bolj zapleteno: otežiti izdajanje knjig / njihovo stališče nam je otežilo položaj // narediti kaj bolj neprijetno, bolj hudo: hotela mu je čimbolj otežiti življenje 2. redko narediti kaj težje; obtežiti: vlaga je les močno otežila ● slovo od doma mu je zelo otežilo srce mu povzročilo žalost, duševno bolečino; knjiž. zanosila je in se zelo otežila zredila otežèn -êna -o: zaradi razburkanega morja je bilo delo reševalcev zelo oteženo ♪
  5.      otežkóčati  -am nedov. (ọ́) oteževati, ovirati: pot mu je otežkočala visoka trava / neurejene razmere otežkočajo pouk ♪
  6.      otipljív  -a -o prid., otipljívejši (ȋ í) 1. ki se da otipati: otipljiv izrastek na kosti; bula je otipljiva; to je resnica, otipljiva kakor kamen // ekspr. snoven, stvaren: poleg otipljivih dobrin so tudi neotipljive; zanj obstaja samo to, kar je otipljivo 2. ekspr. lahko ugotovljiv, zaznaven: prvi otipljivi rezultati, uspehi; njegov namen je otipljiv; ta napaka, razlika je prav otipljiva // prepričljiv, jasen: otipljiv dokaz, primer / otipljiv načrt uresničljiv ● ekspr. zamisel dobiva otipljivo podobo se uresničuje; ekspr. v pripovedovanju je skoraj plastično otipljiv nazoren otipljívo prisl.: otipljivo dokazovati, pripovedovati; sam.: nič otipljivega niso našli ♪
  7.      otíska  -e ž (ȋ) vet. poškodba tkiva, kože zaradi pritiska, tiščanja: otiska na konjskem vratu; otiske in odrgnine // star. otiščanec, žulj: otiske in kurja očesa ♪
  8.      otiščánec  -nca m (á) kožna odebelina, zadebelina: dobiti, imeti otiščance od čevljev; kurja očesa in otiščanci ♪
  9.      ôtok  -óka m (ó ọ́) 1. del kopnega sveta, obdan z vodo: prepeljali so se na otok; izkrcati se na otoku; živeti na otoku; ladja je plula ob otoku; otok na jezeru, reki; otoki na morju; ta kraj je bil zanj kot otok miru sredi razburkanega morja / koralni otok ki so ga zgradile korale; pren., ekspr. otok obilja v morju revščine ∙ publ. Otok Velika Britanija, Anglija ♦ geogr. rečni otok; geol. vulkanski otok ki so ga zgradile predornine 2. s prilastkom navadno manjša površina, ki se po lastnostih, značilnostih razlikuje od okolja: travnati otoki v puščavi / jezikovni otok; narodnostni otok 3. grad. označeni ali dvignjeni del vozišča zlasti za usmerjanje prometa: obvezna smer okoli otoka / usmerjevalni otok; otok za pešce / prometni otok ♪
  10.      otománski  -a -o prid. (ȃ) knjiž. nanašajoč se na staro Turčijo; turški: otomanski vpadi na slovensko ozemlje / otomansko cesarstvo ♪
  11.      otopíti 2 -ím dov., otópil (ȋ í) redko raztopiti: treba je bilo zakuriti in otopiti led ♪
  12.      otoréj  prisl. (ẹ̑) star. ob tem času, ob tej uri: jutri otorej se spet srečava ♪
  13.      otovréj  prisl. (ẹ̑) zastar. ob tem času, ob tej uri: jutri otovrej se spet vidimo ♪
  14.      otròk  -ôka m, mest. ed. otrôku in otróku, mn. otrôci otrók otrôkom otrôke otrócih otróki (ȍ ó) 1. deček ali deklica v prvih letih življenja: otrok je zaspal; negovati, pestovati, previjati otroka; vzgajati otroke; posvojiti otroka; rada je pri otrocih, z otroki; lažnivi, razvajeni otroci; lep, zanemarjen, zapuščen otrok; duševno nerazvit otrok; cepljenje otrok proti davici; vzgoja in varstvo otrok; skrb za otroke; jokal je kot otrok močno, brez obvladovanja / otrok že hodi zna hoditi; pog. vzeti otroka za svojega posvojiti ga; ekspr. pusti ga, saj je še napol otrok / ekspr. čudežni otrok ki že zelo zgodaj pokaže nadpovprečno nadarjenost; delavski, kmečki, mestni otroci; domski otrok v domu vzgojen in odrasel otrok; predšolski, šoloobvezni otroci 2. človeški potomec v odnosu do staršev: dati otroka v rejo, varstvo; dobiti, roditi otroka; imata dva otroka; bila jima je dober, ubogljiv otrok; to je njun edini otrok; ima tri nepreskrbljene otroke; nezaželen otrok; ekspr. otrok ljubezni spočet iz ljubezni, želje staršev; to so otroci iz prvega zakona, od prve žene; vabljeni so bili starši z otroki; družina brez otrok; ekspr. ostala je sama s kopo otrok; skrbi zanj kakor za svojega otroka / nezakonski otrok ki ni rojen v zakonski zvezi // nav. ekspr. (človeški) plod: pri pregledu nosečnice so ugotovili, da se otrok pravilno razvija / v šestem mesecu nosečnosti je izgubila otroka je imela splav; vznes. ona nosi otroka pod srcem je noseča; odločila se je, da bo otroka odpravila povzročila izzvani splav / nedonošen otrok 3. knjiž., ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da je osebek v veliki meri deležen lastnosti, stanja, značilnosti, kot jih določa samostalnik: on je otrok fantazije; otrok revščine / on je otrok narave / otroci luči, svetlobe veseli, vedri otroci 4. knjiž., redko, z rodilnikom rezultat, sad: uspeh je otrok truda in vztrajnosti ● evfem. otrok je moker je naredil malo potrebo v obleko, posteljo; ekspr. razumi vendar, saj nisi otrok si odrasel človek; ekspr. ne bodi tak otrok tako otročji, neumen; ekspr. poročila sta se, ker je bil otrok že na poti ker je bila ona noseča; ekspr. že pet mesecev je noseča, pa se otrok še ni oglasil premaknil, zganil; pog. ne mara otroka noče zanositi, roditi; star. otrok je pri hiši, kot bi hruško otresel zelo veliko; knjiž. dati, darovati življenje otroku roditi ga; nižje pog. nič ni naredil pri hiši, samo jedel je in ji delal otroke povzročal, da je zanosila, čeprav tega ni želela; star. otroka ima pri prsih doji ga; pog. napravil ji je otroka povzročil, da je zanosila, čeprav tega ni želela; knjiž. žena mu je dala, podarila otroka rodila; ekspr. odstaviti otroka prenehati dojiti; ekspr. štorklja je svojega otroka pregnala iz gnezda mladiča; ekspr. pričakuje otroka je noseča, bo rodila; nar. levi otroci ki jih ima poročen moški z žensko, s katero ni v zakonski zvezi, nezakonski otroci; ekspr. on je velik otrok otročji, naiven; ekspr. to ve, zna vsak otrok je splošno znano; je zelo lahko, preprosto; knjiž., ekspr. bil je pravi otrok svojega časa človek s tipičnimi značilnostmi časa, razmer, v katerih je živel, ustvarjal; veliko babic — kilav otrok kjer sodeluje preveč ljudi, ni pravega uspeha; preg. majhni otroci — majhne skrbi; preg. kakršni starši, taki otroci ◊ jur. legitimirati otroka pozakoniti; med. debilen otrok lahno duševno nerazvit; defekten otrok telesno ali duševno nerazvit; ped. razvojno moten otrok oviran v normalni rasti, vzgoji ♪
  15.      ovádenec  -nca m (ȃ) jur. kdor je ovaden: ovadenec in ovaditelj ♪
  16.      ovádba  -e ž (ȃ) 1. glagolnik od ovaditi: med vojno je živel od ovadb; grozila mu je z ovadbo / navesti čas ovadbe 2. kar je z ovadbo sporočeno: ugotavljati utemeljenost ovadbe / brati, dati, vložiti ovadbo; anonimna, pismena ovadba ♦ jur. kriva ovadba ki ni v skladu z dejstvi ♪
  17.      ovadítelj  -a m (ȋ) jur. kdor sporoči pristojnemu organu storilca kaznivega dejanja ali dejanje samo: podpis ovaditelja ♪
  18.      ovériti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) uradno potrditi enakost ali resničnost česa: overiti prepis, spričevalo / overiti zapisnik // uradno potrditi sploh: overiti podpis, pogodbo ovériti se zastar. prepričati se: overil se je, da je ta predpis samo formalen ovérjen -a -o: overjen prepis; overjene listine ♪
  19.      ovérjati  -am nedov. (ẹ́) uradno potrjevati enakost ali resničnost česa: overjati prepise, spričevala // uradno potrjevati sploh: overjati podpise, pogodbe ♪
  20.      overóviti  -im dov. (ọ̄ ọ̑) 1. uradno potrditi enakost ali resničnost česa: overoviti prepis, spričevalo / overoviti zapisnik // uradno potrditi sploh: overoviti oporoko 2. zastar. preveriti: vseh citatov nisem mogel na novo overoviti overóvljen -a -o: overovljeni podpisi ♪
  21.      overóvljati  -am nedov. (ọ́) uradno potrjevati enakost ali resničnost česa: overovljati spričevala / overovljati zapisnike // uradno potrjevati sploh: overovljati podpise ♪
  22.      ôves  ôvsa m (ó) kulturna rastlina, katere lat je sestavljen iz večcvetnih klaskov, ali njeno seme: sejati, žeti oves; konj zoblje oves; vreča ovsa ♦ agr. nakaliti oves ♪
  23.      ovijáča  -e ž (á) 1. nav. mn. širši trak iz tkanine za ovijanje meč: noge je imel ovite z ovijačami // kos blaga za ovijanje česa sploh: okrog bokov je imel ovijačo iz grobega platna 2. star. turban: glavo mu je pokrivala pisana ovijača 3. zastar. ovijalka: hodnik je bil ves prepreden z ovijačami ♪
  24.      ovíra  -e ž (ȋ) 1. predmet, naprava, ki otežuje ali preprečuje gibanje, premikanje: skala, ki je padla s pobočja na cesto, je bila voznikom ovira; odstranjevati, postavljati ovire; naravne, umetne ovire; prenosna ovira; ovira iz betona // v zvezi žična ovira ogrodje, navadno leseno, prepleteno z bodečo žico: na cestah so postavili žične ovire / taborišče je obdajala žična ovira ograja 2. kar povzroča, da se kako delo težje, počasneje opravlja: biti ovira komu; delati, premagati, premostiti ovire; naleteti, zadeti na ovire; hude, velike ovire; moralne, objektivne, subjektivne ovire; ekspr. kljub vsem oviram je uspel / palica mu je bila pri hoji navzdol v oviro v napoto / publ. tehnične ovire manj pomembne nevšečnosti, težave ◊ jur. dilatorne ovire ki povzročajo časovno odložitev česa; šport. tek z ovirami tek s preskakovanjem za to postavljenih ovir ♪
  25.      ovíranje  -a s (ȋ) glagolnik od ovirati: oviranje prometa / njegovo sodelovanje je bilo bolj oviranje kot pomoč; oviranje delavca pri opravljanju uradnih dolžnosti je kaznivo ♪

   5.501 5.526 5.551 5.576 5.601 5.626 5.651 5.676 5.701 5.726  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA