Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ur (5.551-5.575)


  1.      orientálec  -lca m (ȃ) knjiž. prebivalec dežel na vzhodu od Sredozemskega morja: v pristanišču je bilo precej orientalcev; kultura orientalcev ♪
  2.      oriènteksprés  in Oriènteksprés in oriènt eksprés in Oriènt eksprés -a m (ȅ-ẹ̑) nekdaj ekspresni vlak, ki vozi iz Pariza v Carigrad: orientekspres ima eno uro zamude; iz Ljubljane se je z orientekspresom odpeljal v Beograd ♪
  3.      orientíranost  -i ž (ȋ) lastnost, značilnost orientiranega: revolucionarna orientiranost delavstva / orientiranost literature, znanosti / publ. orientiranost k sodobnemu mišljenju, življenju ♪
  4.      orientírati  -am dov. in nedov. (ȋ) narediti, da je kaj obrnjeno v določeno smer; naravnati: daljnogled je orientiral na vrhove gor; zemljevid je orientiral na sever // nav. ekspr. povzročiti zanimanje za določeno dejavnost, usmeriti: otroka so orientirali v študij ekonomije; orientirati ženske k političnemu in družbenemu delu ◊ arhit. orientirati sobo, stanovanje določiti lego svetlobnih odprtin sobe, stanovanja glede na strani neba orientírati se 1. določiti svojo lego, položaj glede na določene točke, znamenja: ni se izgubil, ker se je znal orientirati po velikem vozu in po soncu; ptice selivke se orientirajo po zvezdah / orientiral se je s kompasom in zemljevidom / tudi v temi se je dobro orientiral // določiti svoj položaj, svoje stališče glede na kaj: dolgo se ni orientiral v gospodarstvu, zunanji politiki / znal se je orientirati v vsakem položaju 2. publ. zgledovati se, ravnati se po kom, čem: njihova politika se orientira po uradni politiki države; založba se je orientirala po bralcih s srednjo izobrazbo 3. publ., z oslabljenim pomenom izraža področje svoje dejavnosti: podjetje se je orientiralo v glavnem na izvoz, iskanje notranjih rezerv; ponekod se je izobraževanje preveč orientiralo v ozko specializacijo orientíran -a -o: sociološko orientiran psiholog; mladina je orientirana proti vojnim pripravam; podjetje, orientirano na predelavo surovin ♦ geom. orientirana daljica daljica, pri kateri je izbrana ena od dveh možnih smeri gibanja po njej, usmerjena daljica ♪
  5.      originálen  -lna -o prid., originálnejši (ȃ) 1. ki ni odvisen od kakega vzora, predloge, izviren: originalna domislica, misel; originalna rešitev problema / izdelek je originalen / originalen mislec, pesnik / hotel je biti originalen / originalna listina izvirnik // ki se po določeni lastnosti, nazorih, navadah loči od drugih: originalen človek / v marsičem je zelo originalen / originalen značaj 2. ki je v jeziku, v katerem ga je napisal avtor: najraje bere originalne romane / prevod je narejen po originalni izdaji // ki je tak, kakor ga je ustvaril umetnik: ima veliko originalnih slik starih mojstrov / zgradba romana je ostala originalna / na odločbi je originalen direktorjev podpis lastnoročen 3. prvoten, prvi: samo motor je še originalen, vse drugo je moral zamenjati / plesi v originalni obliki / na steni se vidi še originalna barva // pravi, pristen: originalno blago za kavbojske hlače / originalno vino naravno ◊ jur. originalni dokaz izvirni dokaz originálno prisl.: originalno opisovati; originalno zidana stavba; originalno opremljeno stanovanje; sam.: na sebi ima nekaj originalnega ♪
  6.      origináren  -rna -o prid. (ȃ) knjiž. izviren, originalen: originarna rešitev problema ◊ jur. originarna pravica izvirna pravica ♪
  7.      orkéster  -tra m (ẹ́) 1. večja skupina a) instrumentalistov, ki izvaja glasbeno delo: orkester je zaigral uverturo / v orkestru igra (na) violino / plesni orkester ki izvaja plesno glasbo; komorni ali mali orkester manjši od simfoničnega; simfonični ali veliki orkester sestavljen zlasti iz skupin godal, pihal, trobil in tolkal ♦ muz. jazz orkester ki izvaja jazz b) glasbenih instrumentov takih instrumentalistov: napisati skladbo za orkester / koncert za violino in orkester / godalni, pihalni orkester; pren., ekspr. v gozdu se je oglasil orkester ptičev // ekspr., z rodilnikom velika, navadno pestra količina, množina: orkester čudovitih barv 2. muz. prostor med odrom in poslušalci za glasbenike in dirigenta: glasbeniki so počasi prihajali v orkester ♪
  8.      orkestrálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na orkester: orkestralni instrumenti / orkestralna izvedba, spremljava / orkestralna glasba; orkestralna partitura, sonata / sedeti v orkestralnem prostoru orkestrskem ♪
  9.      ornamènt  -ênta m (ȅ é) likovni element, namenjen olepšavi, okrasek: vrezovati ornamente v glinasto posodo; barvni, zlati ornamenti / ornament na preprogi; ornamenti z rastlinskimi motivi / prtiček z ljudskimi ornamenti / figuralni ornament nad vrati; štukaturni ornamenti ◊ muz. melodija z zahtevnimi ornamenti glasbenimi okraski; um. linearni ornament s poudarkom na črti in ravni ploskvi ♪
  10.      ornamêntik  -a m (é) um. kdor oblikuje ornamente ali krasi z njimi predmete, objekte: ornamentiki in figuraliki ♪
  11.      ornát  -a m (ȃ) 1. rel. slavnostno liturgično oblačilo: bogato vezen, dragocen ornat / duhovniški, mašniški, škofovski ornat; pren., ekspr. škof je prišel v cerkev v vsem svojem ornatu 2. srednjeveško slavnostno vladarsko oblačilo: nositi ornat / kraljevski, vladarski ornat ♪
  12.      ornitolóški  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na ornitologe ali ornitologijo: ornitološka literatura / ornitološki rezervat, zavod ♪
  13.      oróžje  -a s (ọ̑) 1. priprava za bojevanje ali obrambo: čistiti orožje; izdelovati, kovati orožje; obrniti orožje proti komu; polniti orožje z naboji; pripraviti orožje na strel; nevarno, ekspr. smrtonosno orožje; skladišče orožja; kmetje so uporabili cepce za orožje; uriti se v ravnanju z orožjem; orožje in strelivo / četa je imela premalo orožja / spopad, upor z orožjem; ekspr. policija je nastopila z orožjem v roki oborožena / artilerijsko, protiletalsko, ročno orožje; atomsko, jedrsko, kemično orožje; publ. klasično orožje ki učinkuje neposredno z izstrelkom, razpršenimi drobci ali s pritiskom; metalno, strelno orožje; napadalno, obrambno orožje; lovsko, športno orožje / dovoljenje za nabavo orožja ∙ ekspr. s to izjavo jim je dal orožje v roke je povzročil, da so lahko nastopili proti njemu; ekspr. te besede so ji izbile orožje iz rok povzročile, da njeni razlogi, dokazi niso bili več učinkoviti; ekspr. vojaki so začeli metati orožje iz rok so se začeli razoroževati; niso se hoteli več bojevati; odložiti, položiti orožje vdati se; žarg., šport. domače moštvo je štirikrat položilo orožje pred gosti je bilo štirikrat premagano; ekspr. pozivati k orožju na boj, v vojno; star. poklicati pod orožje vpoklicati, mobilizirati; ekspr. prijeti, zgrabiti za orožje začeti se bojevati, pripraviti se na boj; ekspr. ves narod je bil pod orožjem se je bojeval; ekspr. rožljati z orožjem groziti z vojno; ekspr. klic k orožju želja, zahteva po udeležbi v boju, za pripravljenost na boj; star. tovariš v orožju bojni tovariš, sobojevnik ♦ šport., voj. malokalibrsko orožje; voj. avtomatsko orožje ki se samo polni in prazni in strelja zlasti v rafalih; hidrogensko orožje; hladno orožje ki rani z rezilom ali konico; lahko orožje manjšega kalibra ali manjše teže; težko orožje večjega kalibra ali večje teže; strelna moč orožja število nabojev, ki jih lahko izstreli določeno orožje v časovni enoti 2. ekspr., navadno s prilastkom učinkovito sredstvo, dober pripomoček: solze so njeno edino orožje; beg v vodo je najučinkovitejše orožje proti vročini / ideološko, politično orožje ♪
  14.      ortodontíja  -e ž (ȋ) veda o uravnavanju zob in čeljusti: razvoj ortodontije / specialist za ortodontijo ortopedijo zob in čeljusti ♪
  15.      ortodóntski  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na ortodonte ali ortodontijo: ortodontska dela / ortodontski aparat aparat za uravnavanje zob in čeljusti ♪
  16.      ortopedíja  -e ž (ȋ) 1. veda o zdravljenju bolezensko spremenjenih telesnih delov, zlasti gibal: razvoj ortopedije / ortopedija zob in čeljusti veda o uravnavanju zob in čeljusti 2. pog. ortopedski oddelek v bolnici: predstojnik ortopedije / leži na ortopediji ♪
  17.      ós  -í ž (ọ̑) 1. kovinski ali lesen drog, na katerem je kolo: os poči, se zlomi; mazati osi / os gre skozi pesto / sprednja, zadnja os voza // teh. tak drog kot del naprave, stroja: nepremična, središčna os; os motorja / os pri uri 2. navadno s prilastkom umišljena črta, okoli katere se telo vrti: dolžinska, navpična, vodoravna os; zemeljska os / zemlja se vrti okoli svoje osi / os vrtenja // umišljena črta, ki gre skozi sredino predmeta, telesa: glavna, prečna, vzdolžna os stavbe; os cestišča, mostu; os letala 3. navadno s prilastkom umišljena črta, ki jo določa položaj, lega predmetov, objektov: spomenika stojita na isti osi / vpadna os svetlobe 4. knjiž., navadno s prilastkom kar kaj usmerja, zlasti kako dejavnost: družbene razmere so bile os vsega takratnega raziskovanja / doživetje svobode je predstavljalo os njihovega življenja // jedro, središče: os dramskega dogajanja je narodnostno vprašanje; os pogovora 5. zgod., v zvezi os Rim—Berlin politično-vojaška zveza fašističnih držav Italije in Nemčije pred drugo svetovno vojno in med njo: nastanek osi Rim—Berlin ● publ. sile osi Italija, Nemčija, Japonska, združene v politično-vojaški zvezi pred drugo svetovno vojno in med njo ◊ arhit. magistralna os glavna vzdolžna os večje arhitekturne kompozicije; primarna os navadno vzdolžna os, v kateri potekajo glavni konstrukcijski, kompozicijski elementi; sekundarna os navadno prečna os, v kateri potekajo stranski konstrukcijski, kompozicijski elementi; astr. os nebesne krogle okoli katere se nebo navidezno vrti; bot. cvetna os razširjeni vrh cvetnega peclja; glavna os; fiz. glavna os vsaka izmed treh med seboj pravokotnih osi skozi težišče, od katerih eni ustreza največji, drugi pa najmanjši vztrajnostni moment telesa; optična os simetrijska os leče ali ukrivljenega zrcala; skupna simetrijska os leč in zrcal v optičnem sistemu; prosta os okoli katere se vrti sicer prosto vrtljivo telo z nepremičnim težiščem; geom. abscisna os prva os med koordinatnimi osmi pravokotnega koordinatnega sistema; imaginarna os hiperbole premer hiperbole, pravokoten na realno os; koordinatna os; mala, velika os elipse najkrajši, najdaljši premer elipse; ordinatna os druga os med koordinatnimi osmi pravokotnega koordinatnega sistema; realna os hiperbole premer hiperbole na simetrali skozi realni gorišči; simetrijska os premica, glede na katero je geometrijska tvorba simetrična; os parabole premer na simetrali parabole; min. kristalografska os na kristalu, s pomočjo katere se določa lega posameznih kristalnih ploskev; teh. gibka os mirujoča gibka cev z vrtečim se jedrom za prenašanje vrtenja; zool. telesna os hrbtenica in lobanja vretenčarjev; žel. os kolesna dvojica; pogonska os; vodilna os za vodenje lokomotive po tiru; os tira sredina med tirnicama ♪
  18.      osamílo  -a s (í) knjiž. 1. snov, ki ne dopušča prehajanja vlage, toplote, zvoka, električnega toka; izolator: toplotno osamilo / zrak je dobro osamilo 2. predmet iz izolirne snovi za izoliranje vodnikov; izolator: drogovi s porcelanastimi osamili // kar pri kaki stvari ne dopušča prehajanja vlage, toplote, zvoka, električnega toka; izolacija: surovine za izdelavo osamil za stene ♪
  19.      osamosvájati  -am nedov. (á) delati kaj samostojno, neodvisno: ta zakon osamosvaja znanstvene zavode; podjetje se osamosvaja / kolonije so se druga za drugo osamosvajale; gospodarsko, kulturno se osamosvajati; publ. osamosvajati se od tujih vplivov / tako materino ravnanje otroka ne osamosvaja ♪
  20.      osamosvojíti  -ím dov., osamosvójil (ȋ í) narediti kaj samostojno, neodvisno: osamosvojiti obrat, podjetje; zavod se je osamosvojil / dežela se je osamosvojila; gospodarsko, kulturno, politično se osamosvojiti / to gibanje je hotelo ljudi osamosvojiti; otrok se je polagoma osamosvojil / prej je delal kot pomočnik pri mojstru, nato pa se je osamosvojil postal samostojni obrtnik osamosvojèn -êna -o: osamosvojena dežela ♪
  21.      oscánka  -e ž (á) vulg. deklica, ki še ne more zavestno uravnavati odvajanja seča: polletna oscanka ♪
  22.      oséba  -e ž (ẹ̑) 1. človeški posameznik neglede na spol: omeniti moram še dve osebi; osebe istega spola, iste starosti; skupina oseb; stroškov je sto dinarjev na osebo, publ. po osebi; avtobus za trideset oseb; v kabini je prostora za deset oseb / knjiž. družina ima pet oseb članov / publ.: ženske osebe ženske; osebe moškega spola moški / prevoz oseb in tovora; osebe in stvari 2. s prilastkom človeški posameznik a) kot nosilec kake lastnosti, značilnosti: pisati ljubljeni osebi; to sem izvedel od dobro obveščene, zaupne osebe; on je vplivna oseba; njegov oče je bil zelo znana oseba v mestu; oseba brez državljanstva / pravljične osebe; zgodovinska oseba b) glede na položaj v družbi: civilne, vojaške osebe / uradna oseba 3. človeški posameznik kot literarna, dramska upodobitev: ta oseba je nosilka avtorjevih idej; ženske osebe so slabo karakterizirane; osebe v romanu / dramske osebe; glavne, stranske osebe drame, filma / kot pojasnilo na začetku zlasti dramskega dela osebe: Jožef Kantor, fabrikant, Hana, njegova žena 4. lingv. slovnična kategorija za izražanje udeleženosti v pogovoru oziroma odsotnosti osebka v stavku: določiti osebo, število, čas pri glagolski obliki / druga ki izraža ogovorjenega, prva ki izraža govorečega, tretja oseba ki izraža neudeleženega v pogovoru oziroma glagolsko dejanje brez osebka 5. knjiž., s svojilnim zaimkom, z oslabljenim pomenom izraža osebni zaimek, kot ga nakazuje svojilni zaimek: ni hotel opaziti moje osebe; tu ne gre samo za njegovo osebo zanj / prepričana je o pomembnosti svoje osebe 6. v zvezi za svojo osebo izraža omejitev trditve: za svojo osebo bi dal prvo mesto tej skladbi; jaz za svojo osebo priznam, da mi je vseeno; on za svojo osebo trdi, da je bolje tako 7. zastar. postava: njegova visoka, mogočna oseba / biti majhne osebe ● star. poročil se je z osebo, ki ni bila plemkinja žensko; on je hišnik in vrtnar v eni osebi hkrati, obenem; šalj. sprejel nas je šef v lastni osebi osebno, sam; ekspr. rad govori v prvi osebi množine kot da govori v imenu mnogih; roman je pisan v prvi osebi kot da ga je napisal glavni junak; to sem izvedel od tretje osebe od človeka, ki ni udeležen v zadevi, stvari; svojo zgodbo je pripovedoval v tretji osebi kot da jo je doživel kdo drug; zastar. prvi je osvojil ta vrh planinec v osebi nekega Vagla planinec Vagl; knjiž. z vso svojo osebo se zavzema za to stvar zelo, brez pridržka ◊ filoz. oseba človek s svojimi individualnimi, družbeno pogojenimi lastnostmi; jur. civilna pravna oseba; družbena pravna oseba pravna oseba, ki razpolaga z družbenim premoženjem ali opravlja družbeno pomembno dejavnost; fizična oseba človek kot nosilec pravic in obveznosti; odgovorna oseba; pravna oseba pravno priznana skupnost z namenskim premoženjem ali premoženjski sklad kot nosilec pravic in dolžnosti; tretja oseba ki v pravnem razmerju ni stranka; ugotoviti istovetnost osebe; lingv. imena za delujoče osebe; ped. duševno motena oseba; rel. druga, prva, tretja božja oseba ♪
  23.      osében  -bna -o prid. (ẹ̑) 1. nanašajoč se na oseba 1: osebna privlačnost; osebne značilnosti / osebni dohodek vsota, ki jo zaposleni na določena razdobja prejme za svoje delo; zahtevati od koga osebne podatke; osebna izkaznica izkaznica, ki dokazuje istovetnost osebe 2. ki izhaja iz posameznika, ki je posamezniku lasten: osebni slog pisanja; publ. dati čemu osebno noto / ekspr. to je zelo osebna pripomba // ki ga posameznik opravi sam: osebna propaganda / osebna udeležba pri volitvah 3. nanašajoč se na posameznika kot na zasebnika: to je osebno pismo // usmerjen, naravnan k posamezniku: biti osebni prijatelj koga; to je imel za osebno žalitev; osebno spremstvo spremstvo, ki skrbi za visokega državnika na njegovem potovanju; vabilo je osebno velja samo za osebo, za katero je izdano 4. nanašajoč se na posameznika in ne na družbeno skupnost: a) pripisovati komu osebne motive; osebni in družbeni standard; podrejati osebne koristi javnim; osebne pravice; pesnik je izrazil osebno in narodovo trpljenje; publ. izražam najboljše želje za vašo osebno srečo b) osebna morala; osebno in javno mnenje 5. nanašajoč se na zaposlene v določeni delovni organizaciji; personalen: osebne spremembe v ustanovi; reševanje osebnih zadev 6. namenjen uporabi za posameznike: a) jamarjeva osebna oprema / osebna prtljaga; osebno in posteljno perilo / osebna higiena b) osebni avtomobil; osebni vlak; osebna tehtnica; osebno dvigalo / osebni in tovorni promet 7. ki zadeva človekovo doživljanje, čustvovanje: umakniti se v svoj osebni svet / imeti do česa osebni odnos // ki izraža, izpoveduje tako doživljanje, čustvovanje: roman je avtorjeva osebna izpoved; njegova lirika ni osebna / osebna umetnost 8. ki vsebuje, izraža negativen, neobjektiven odnos do česa: njegova kritika je bila osebna / v polemiki je postal nenavadno oseben 9. nav. ekspr. poudarja pomen svojilnega zaimka, svojilnega pridevnika, pri katerem stoji: to ponižuje moje osebno dostojanstvo; opraviti kaj pod osebnim ravnateljevim nadzorstvom ◊ biol. osebni razvoj organizma spreminjanje organizma od oplojene jajčne celice do smrti; ekon. minimalni osebni dohodek najnižji osebni dohodek, ki se zagotavlja z družbenimi sredstvi vsakemu zaposlenemu; zajamčeni osebni dohodek najnižji osebni dohodek, ki ga zagotavlja delovna organizacija vsakemu zaposlenemu glede na posamezne kategorije delavcev; osebno delo samostojno poklicno delo z lastnimi sredstvi; jur. osebna odgovornost; osebna pokojnina pokojnina, ki jo dobiva zavarovanec iz lastnega zavarovanja; osebna svoboda duhovna in telesna svoboda, ki jo ima človek v določenem družbenem redu; osebno jamstvo jamstvo s svojo osebo ali s celotnim premoženjem; osebno pravo pravo, ki ureja osebnostne pravice fizičnih in pravnih oseb; lingv. osebni zaimek zaimek, ki izraža govorečega, ogovorjenega ali neudeleženega v pogovoru; osebna glagolska oblika oblika, ki zaznamuje osebo, spol, število, naklon in način; osebno ime lastno ime človeka; rel. vera v osebnega boga v boga kot osebno bitje; soc. osebna lastnina lastninska pravica posameznika do stvari, ki niso proizvajalna sredstva; šport. izboljšati osebni rekord; osebna napaka pri košarki nedovoljeno oviranje, odrivanje nasprotnega igralca osébno 1. prislov od oseben: osebno glasovati; na te reči gleda preveč osebno; osebno ga ne poznam, le navidez; pošiljko je treba osebno prevzeti na pošti; denar prinesi osebno sam; osebno užaliti koga; ker se predsednik ne more vsem osebno zahvaliti za čestitke, se zahvaljuje po časopisu; ti stavki zvenijo zelo osebno; velike uspehe ima, osebno pa ni srečen / kot označba na pošiljki osebno 2. nav. ekspr. poudarja, da dejanje opravi osebek, ne kdo drug: osebno bom govoril z njim; sprejel nas je šef osebno; predsednik bo osebno vodil delegacijo / vstopila je direktorjeva tajnica, tovarišica Sonja osebno // izraža, da je trditev omejena na določeno osebo: osebno sem drugačnega mnenja; osebno sem optimist; njemu osebno to ni nič mar; on osebno misli, da ni tako; glede obsega knjige nimam pripomb, osebno pa bi želel lepšo opremo osébni -a -o sam.: pog. miličnik je zahteval od njega osebno zahteval, da pokaže osebno izkaznico; žarg., šport. naš košarkar je moral iz igre zaradi petih osebnih osebnih napak; usklajevanje osebnega in družbenega ♪
  24.      osébnost  -i ž (ẹ̑) 1. vse lastnosti, značilnosti, ki jih ima človek kot posameznik: ohraniti svojo osebnost; avtorjeva osebnost v delu še ni dovolj izrazita; sodišče je upoštevalo storilčevo osebnost; oblikovanje, razvoj, vzgoja osebnosti mladega človeka; opredelitev osebnosti; publ. dati čemu pečat svoje osebnosti; ekspr. to je človek brez osebnosti neizrazit; pren., knjiž. to mesto ima svojo osebnost // s prilastkom človek s temi lastnostmi, značilnostmi: biti formirana osebnost; obtoženec je neuravnovešena osebnost; imeti koga za nezrelo osebnost; on je izrazita umetniška osebnost 2. navadno s prilastkom moralno, kulturno, družbeno pomemben človek: on je osebnost, njegovi nasprotniki pa ne; razviti se v osebnost; velike, vplivne, zgodovinske osebnosti; gosta je sprejel predsednik in druge visoke osebnosti; ekspr. komandant je postal legendarna osebnost; osebnosti iz znanstvenega sveta; razvoj osebe do osebnosti / knjiž., ekspr. kult osebnosti 3. nav. ekspr. človek, oseba: manj samozavestna osebnost se ne uveljavi; položaj osebnosti v družbi ● star. pogosto je poudarjal, da se je treba ogibati osebnostim osebnim sporom, osebni zameri; knjiž., redko nastopajoče osebnosti v drami osebe, liki; ekspr. skoraj dva metra visoka profesorjeva osebnost postava ◊ ped. mladina z motnjami osebnosti; psih. ekstravertirana, introvertirana osebnost; integracija osebnosti povezovanje človekovih telesnih in duševnih lastnosti, motivov v enovito celoto; psiht. disociacija osebnosti pojav, da se kdo čuti in vede kot dvojna, večkratna osebnost ♪
  25.      osébnosten  -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na osebnost: a) osebnostni razvoj človeka; različni osebnostni tipi ljudi; njegov brat ima podobne osebnostne poteze; osebnostna struktura človeka / osebnostni vpliv na poslušalce / učiteljev osebnostni stik z učenci b) bojevati se za osebnostno neodvisnost ženske; osebnostne pravice / osebnostna motenost otrok ◊ jur. osebnostna in premoženjska razmerja občanov; psih. osebnostni test test za ugotavljanje osebnostne strukture, osebnostnih lastnosti osébnostno prisl.: osebnostno oblikovati učence; ekspr. osebnostno iztirjen človek; osebnostno motena mladina ♪

   5.426 5.451 5.476 5.501 5.526 5.551 5.576 5.601 5.626 5.651  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA